Jedro

Z omejitvijo ob podaji prošnje, ko pooblaščencu ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj prosilcu o razlogih za mednarodno zaščito, ni bilo poseženo v pravico do izjave in zato sodišču tudi ni treba presojati, ali je bil poseg v skladu s sorazmernostjo,

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. 1992 v kraju Realizan, državljan Alžirije, kot neutemeljeno.

2. Kot razloge zakaj zaproša za mednarodno zaščito, je navedel slabe ekonomske razmere v Alžiriji. V Alžiriji ni služb in vlada splošna slaba finančna situacija. Če bi v Alžiriji imel službo, je ne bi zapustil. V Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen ali napaden. Identiteta prosilca ni bila ugotovljena, ker prosilec ni predložil nobenega dokumenta za izkazovanje istovetnosti. Čeprav je v prošnji navedel, da je potni list preko prijatelja poslal v Alžirijo, je na osebnem razgovoru navedel, da je dokumente; to je osebno izkaznico in potni list odvrgel v morje, da ga pristojni grški organi ne bi vrnili v Alžirijo. Zaključil je srednjo šolo in nadaljeval študij, ki pa ga je zaradi odhoda v tujino opustil v drugem letniku. Med študijem je opravljal priložnostna dela in zaslužil med 20 in 30 evrov mesečno. Redno zaposlitev je iskal, vendar je ni dobil. Za mednarodno zaščito zaproša zaradi težav v Alžiriji, kjer ga zakonsko preganjajo. Januarja 2017 je od prijatelja, ki prodaja telefone »na črno« kupil telefon. Telefon je bil ukraden, česar pa ni vedel. Ker si ne more privoščiti dragega telefona, ga je kupil na črnem trgu. Zanj je plačal 5 evrov. Februarja je k njemu na dom prišla policija in mu naročila, da se mora zaradi telefona zglasiti na sodišču. Ne spomni se, kdaj bi moral priti, ve pa, da je bilo februarja. Dobil je vabilo, ki ga več nima in ne ve, kje je. Policija ga je odpeljala na policijsko postajo, kjer so ga obtožili kraje telefona. Krajo je zanikal in jim povedal, da je telefon kupil. Od policije je dobil papir in moral se je zglasiti pri državnem tožilcu. Le-temu je povedal celotno zgodbo, ki pa ji ni verjel in je sprožil sodni postopek. Dne ... 2017 bi se moral zglasiti na sodišču. Po sestanku s tožilcem je bil za teden dni priprt, nato pa odpeljan na sodišče, kjer je bil soočen z lastnikom telefona, ki ga je obtožil kraje. Sodišče ga je obsodilo na denarno kazen 20 milijonov dinarjev (1.000 evrov) ali pa na pet letno zaporno kazen. Rekel je, da bo plačal kazen in se pritožil na odločitev sodišča. Dne ... 2017 je prejel odločitev Višjega sodišča, ki je potrdilo sodbo nižjega sodišča, zaradi česar je zapustil državo. Vse dokaze o tem je imel doma, sedaj pa ne ve, kje so.

3. Na vprašanje uradne osebe, kako to, da na prošnji tega dogodka ni omenil, je prosilec navedel, da ima toliko razlogov, da bi lahko napisal časopis. Takrat je povedal enega izmed razlogov. Na vprašanje uradne osebe, kateri so drugi razlogi, je prosilec navedel, da je bil zaljubljen v profesorico na fakulteti. Med njima se je razvila romanca. Bila je poročena, česar pa ni vedel. Imela je denar in finančno mu je veliko pomagala. Februarja ali marca 2016 sta odšla na pizzo, kjer sta srečala njenega moža. Stepla sta se in on ga je prijavil na policijo, sam pa je pobegnil. Njen mož je zelo pomemben in potuje po Evropi. Na ugotovitev uradne osebe, da se je dogodek zgodil februarja ali marca 2016, sam pa je državo zapustil po več kot letu dni od dogodka, je prosilec navedel, da se je ves čas skrival, da bi ga ne našel. Njegova žena pa mu je finančno pomagala. Groženj s smrtjo policiji ni prijavil, ker je profesoričin mož komandir policijske postaje.

4. Policiji in pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer. Živel je v katastrofalnih razmerah. Še, ko je živel pri starših, jih je bilo sedem otrok. Živeli so kot reveži in niso imeli denarja za obleko in hrano. Ko je odšel na fakulteto, se je odselil. Moral je delati težke stvari, da se je preživljal. Razmere, v katerih je živel sploh niso bile človeka vredne. Študij je bil brezplačen, mesečno pa je največ zaslužil med 80 in 90 evrov.

5. V Evropo je odšel, da bi živel v miru. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi se mu lahko zmešalo. Njegovo življenje je bilo tam ogroženo zaradi profesoričinega moža, ki mu je grozil s smrtjo. Trikrat mu je rekel, da ga bo ubil ali pa zaprl. 6. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ni plačal kazni, ki mu jo je dodelilo sodišče, je prosilec navedel, da ni imel denarja. Na vprašanje uradne osebe, kako je dobil denar za pot in zakaj s tem denarjem ni plačal kazni, je prosilec navedel, da je za pot plačal 150 evrov. Njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Ne glede na to, da istovetnost prosilca ni nesporno ugotovljena, pa pristojni organ ne dvomi, da prosilec prihaja iz Alžirije in da je državljan Alžirije.

7. Organ ugotavlja, da je prosilcu mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal priskrbeti nobenih pisnih, uradnih dokazil (npr. dokazila o istovetnosti, sodbo sodišča ipd.). Iz prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru, ki se nahajata v spisu upravne zadeve, je razvidno, da je prosilec sicer odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. Ob tem pristojni organ še dodaja, da je osnovna dolžnost prosilca, da samoiniciativno in čim bolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo.

8. Pristojni organ ocenjuje, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilca, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj pristojni organ dvomi v prosilčeve razloge zapustitve izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil, zaradi česar je presoja te alineje v konkretnem primeru precej nebistvena.

9. Pristojni organ tako ugotavlja, da so izjave prosilca v postopku mednarodne zaščite malo verjetne. Po celoviti preučitvi izjav prosilca glede razlogov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, pristojni organ ugotavlja, da je prosilec podal preveliko število neprepričljivih in malo verjetnih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal prosilec.

10. Potem, ko je mejo s Hrvaško prestopil na nedovoljen način, je v lastnoročno napisani izjavi navedel, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaproša zaradi ekonomskih in socialnih razlogov, saj v Alžiriji ni mogoče dobiti dela. Prosilec je bil po izpolnitvi registracijskega lista prepeljan v azilni dom v Ljubljano, kjer je dne 14. 11. 2017 podal formalno prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je na osebnem razgovoru sicer dejal, da je po odhodu iz Alžirije bila Francija želena in ciljna destinacija. Ni mogoče trditi, da je prosilec zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, hkrati pa tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil v kateri od držav, ki jih je prečkal. Pristojni organ ugotavlja, da izjave, ki jih je prosilec podal na policiji, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru niso bile skladne, sploh med lastnoročno izjavo in podano prošnjo ter osebnim razgovorom. Ob tem pa pristojni organ opozarja, da skladnost izjav ne gre enačiti z verodostojnostjo ali verjetnostjo le-teh.

11. Malo verjetno je, da prosilec, na policijski postaji, če se je tam oglasil prostovoljno z namenom podaje prošnje za mednarodno zaščito, v lastnoročno napisani izjavi ne bi podal pravih razlogov ogroženosti. Njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in prosilec subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal kot notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega.

12. Trditve, da bi imel prosilec po neodobritvi mednarodne zaščite in vrnitvi v Alžirijo psihične težave in da bi bil zaprt skladno s sodbo sodišča ali da bi mu soprog ljubimke grozil s smrtjo, pristojni organ razume kot malo verjetne. Navedbe bi prosilec lahko dokazal, če bi predložil sodbo sodišča. V nasprotnem pristojni organ meni, da prosilec beži zaradi kriminalnega dejanja. Če bi bil dejansko nedolžen, bi svojo nedolžnost dokazoval pred pristojnimi organi.

13. Pristojni organ ugotavlja, da pri prosilcu obstajata tako notranja nekonstistentnost, kot tudi zunanja nekonsistentnost. Zaradi navedenega pristojni organ ocenjuje, da prosilcu ni mogoče verjeti, njegove izjave pa so neverodostojne in zaključuje, da splošna verodostojnost prosilca ni ugotovljena.

14. Pristojni organ ugotavlja, da je bil prosilec v Republiki Sloveniji pred pristojnimi organi dvakrat kazensko ovaden zaradi tatvine, kar kaže na prosilčevo očitno ne podrejanje pravnemu redu in kaže na verjetnost, da je prosilec izvorno državo zapustil zaradi kriminalne preteklosti in bega pred pristojnimi organi.

15. Glede razloga, to je strahu zaradi groženj po življenju, za katerega naj bi bil odgovoren soprog ljubice, pristojni organ ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot jih je podal prosilec, jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zadevo med prizadetim soprogom in prosilcem in ne za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1. 16. Navedbe prosilca v zvezi s tem, da je bil obsojen na zaporno kazen ali plačilo globe za dejanje, ki ga ni storil in da mu grozi s smrtjo ali zaporom soprog ljubice, so namreč izrazito splošne narave, ki temeljijo na prosilčevem občutku (objektivne) ogroženosti, prav tako pa iz prosilčevih izjav glede teh razlogov ni mogoče razbrati, katerega izmed petih razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti v povezavi s 1A. členom Ženevske Konvencije. Za podelitev statusa begunca morajo biti tudi kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih tako obstaja utemeljen strah pred preganjanjem, ki povzroči, da oseba zapusti svojo izvorno državo. Dejanj, kot jih je opisal prosilec in ki naj bi bili povod za zapustitev izvorne države, namreč ne gre šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena. Pristojni organ pripominja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza (8. odstavek 27. člen ZMZ-1), ki pa jih prosilec s svojimi izjavami ni dokazal. 17. Iz vsega navedenega sledi, da prosilec, očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji. Njegovi razlogi, zaradi katerih zaproša za zaščito, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Dejanj, kot jih je opisal prosilec in ki naj bi bili povod za zapustitev izvorne države, namreč ne gre šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo 1. odstavka istega člena, saj je iz navedb prosilca očitno, da omenjenih težav ni imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre izključno za zadevo, ki nima nobene povezave z zgoraj naštetimi razlogi. Pristojni organ pripominja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza (8. odstavek 27. člen ZMZ-1), ki pa jih prosilec s svojimi izjavami ni niti zatrjeval in torej posledično ni dokazal. 18. Pristojni organ je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca, saj gre v obravnavani zadevi izključno za zadevo med prosilcem in sodno vejo oblasti in med prosilcem in soprogom ljubice, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. 19. Pristojni organ pa ugotavlja tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Prosilec je namreč sam izjavil, da v izvorni državi nikoli ni bil ogrožen. Prosilec je v postopku navajal, da je iz izvorne države odšel zato, da si ustvari boljše življenje. Potrebno je opozoriti na splošno znano dejstvo, da v prosilčevi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi o tem nedvomno poročali.

20. V tožbi tožeča stranka najprej izpostavlja, da mu je tožena stranka kršila pravico do izjave, in sicer na način, da ji njen pooblaščenec ni smel postavljati vprašanj, katera so nujna za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z obravnavano zadevo tožeče stranke ter za izdajo izpodbijane odločbe.

21. Tožena stranka v izpodbijani odločitvi ni presojala standarda "right to be heard" kot v primeru M.M. C-277/2011 z dne 22. 11. 2012, čeprav se je njenemu pooblaščencu odvzela pravica do postavljanja vprašanj. Niti ni tožena stranka presojala podanih navedb tožeče stranke v smislu zadeve Elgafaji C-765/07. Podobno kot v primeru Boudjlida C -249/13 z dne 11.12.2014 (parag. 38) tožeča stranka iz izpodbijane odločbe ne more v celoti razbrati razlogov, zaradi katerih je bila njena prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Saj ti niso dosledno ter argumentirano obrazloženi.

22. Tožena stranka se o informacijah, katere naj bi bile v nasprotju s tistimi, ki jih je podala tožeča stranka sploh ne opredeli niti jih ne navede. Zaradi česar se tožeča stranka do njih ne more opredeliti. Tožena stranka v konkretnem primeru pred izvajanjem listinskih dokazov na osebnem razgovoru ni prevedla pravno – relevantnih listinskih dokazov in jih je pustila skozi celoten postopke neprevedene.

23. Tožena stranka tožeče niti ni pred izdajo izpodbijane odločbe obvestila o "predlagani odločitvi", na način, da bi jo seznanila da bo odločila negativno in ji ob tem sporočila argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, na način da bi tožeči stranki omogočila podajo svojih stališč. Ob tem, da ji na več mestih očita nekonsistentnost med izjavami, kot tudi neprepričljivost, vendar ji nikoli ni dala možnosti, da bi se do sicer pavšalno navedenih izjav izjasnila. S čimer je tožena stranka kršila pravico do izjave v povezavi s 5. tč. 3. odstavka 146. člena ZUP in 16. členom Direktive 2013/32/EU. Ob tem da tožena stranka niti ne navede, katere so tiste nekonsistentne in neprepričljive izjave tožene stranke, s čimer ji odvzame pravico do obrambe in izjave. Pravica do izjave ima zelo širok obseg in jo treba v pravnem redu Unije upoštevati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj, kar bi tožena stranka morala upoštevati tudi v obravnavanem primeru, kar pa se ne sklada s stališčem tožene stranke, ki oži obseg procesne garancije iz drugega stavka 16. člena Direktive 2013/32/EU.

24. Tudi po pravu Republike Slovenije ima stranka pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov po 3. tč. 1. odstavka 146. člena ZUP. To predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 3. tč. 2. odstavka 237. člena ZUP,4 saj tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo izpodbijane odločbe.

25. Tožena stranka v dokaznem postopku sploh ni oz. niti ni želela upoštevati navedb tožeče stranke ki jih je podala v predmetnem upravnem postopku. Predvsem v delu, da so razmere v izvorni državi tako slabe, da v njej ne more preživeti.

26. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da tožena stranka opira svojo odločitev tudi na okoliščino, da izjave, ki jih je podala na policiji, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru niso bile skladne, sploh med lastnoročno izjavo in podano prošnjo ter osebnim razgovorom. Ob tem pa je treba poudariti, da tožena stranka lastnoročne izjave tožeče stranke iz upravnega spisa sploh ni prevedla oz. z njo seznanila pooblaščence tožeče stranke, saj z njo ne razpolagajo.

27. Tožena stranka skozi celotno izpodbijano odločitev minimizira verjetnost in resničnost navedb ter izjav tožeče stranke, ob tem da ne pojasni konkretnega razloga za le-to. Vendar le pavšalno navaja, da se tožeča stranka ni pretirano trudila za utemeljitev prošnje ter da ni bilo pričakovati, da bi lahko predložila kakšne dokaze. S čimer je tožena stranka že v naprej prejudicirala odločitev, še pred končanim postopkom.

28. Tožena stranka ne pojasni, zakaj psihične težave tožeče stranke, če bi se vrnila v Alžirijo in bila tam zaprta skladno s sodbo sodišča ter grožnje s smrtjo moža ljubimke, šteje kot manj verjetne.

29. Očitku tožene stranke tožeči da je bila pred pristojnimi organi v Sloveniji dvakrat kazensko ovadena zaradi tatvine in da se s tem kaže očitno ne podrejanje pravnemu redu in verjetnost, da je zapustila izvorno državo zaradi kriminalne preteklosti in bega pred za to pristojnimi organi, tožena stranka namenja preveliko težo in jih potencira. Treba je namreč pojasniti, za kakšno tatvino je bila tožeča stranka ovadena. In sicer zaradi tatvine piva, katere pa sploh ni mogoče šteti za kaznivo dejanje. Ob tem, da je tožeča stranka resnicoljubno na osebnem razgovoru izpovedala, da je pijačo ukradla, ker ni imela denarja, niti oblek in ker je bila v stresu in se je želela sprostiti. Povsem normalno je, da je takšna oseba v stresu, katerega si je želela omiliti s pijačo, navsezadnje tudi zaradi občutka žeje, saj kot je bilo ugotovljeno v policijski depeši z dne 10.11.2017, je imela s seboj le 0,50 EUR gotovine.

30. Tožeča stranka je preganjana s strani organov države. Izrečena ji je bila nesorazmerna kazen za (sicer z njene strani ne-ukraden mobilni telefon, ki ga je kupila od tretje osebe), tj. 10 let zapora. Sodno varstvo, ki ga je v tej zadevi imela je bilo neučinkovito in že v naprej obsojeno na neuspeh. Posledica pa je bila nesorazmerna in diskirminatorna kazen. Hkrati pa so bili ukrepi izvedeni na diskriminatoren način, saj v postopku ni imela pravice do izjave oz. ji je bila ta odvzeta, saj se njene izjave niso upoštevale. Mož ljubice, ki je komandir policijske postaje, je torej državni organ, in je tožniku večkrat grozil s smrtjo. Kot je izpovedala sama tožeča stranka, je zaradi teh dveh dejanj tudi zapustila izvorno državo, saj se je bala za življenje. Ni pa ji bila v zvezi z navedenimi preganjanji nudena nikakršna zaščita v izvorni državi. V zvezi z grožnjami s smrtjo s strani moža ljubice niti ni imela nikakršnega varstva in je kazen, ki bi ga doletela, tj. smrt, ne samo nesorazmerna in diskriminatorna, temveč tudi ni v skladu z temeljnimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Ker je mož ljubice tudi komandir policijske postaje pa so bili in bi bili tudi ostali ukrepi, če bi tožeča stranka ostala v izvorni državi, policijski in tudi na njihovi podlagi izvedeni ukrepi nasproti tožeči stranki sami po sebi, brez dvoma diskriminatorni in izvedeni na diskriminatoren način.

31. Tožeča stranka bi ob vrnitvi v izvorno državo bila soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo v obliki smrtne kazni oz. usmrtitve, s katero ji je večkrat grozil mož ljubice, ki je državi organ, policijski komandir, o čemer je tožeča stranka vseskozi verodostojno in dosledno izpovedovala tekom celotnega postopka priznanja mednarodne zaščite.

32. Tožeča stranka kot tujec na ozemlju tuje države pa sam ni mogel vedeti in od njega tudi ni pričakovati, da bo sam od sebe izpovedal po občutkih, strahu, preganjanju, bolečini, saj so ti občutki izrazito intimne narave, katere pa ljudje neradi izpovedujemo. In tudi ni realno za pričakovati, da se bo oseba nemudoma odprla neznanim ljudem v tuji državi, kjer ne pozna jezika, običajev, kaj šele pravnih postopkov, v katerih se je znašla.

33. Tožečo stranko je bilo strah pred preganjanjem. Izpostavljena je tudi bila resni škodi, če bi se vrnila nazaj v izvorno državo, kar je tudi argumentirano in konsistentno navajala skozi celoten postopek.

34. Hkrati je tožeča stranka z navedbami ter predloženimi dokazi, katere je podajala skozi celoten upravni postopek izkazala, da Alžirija zanjo ni varna država. In sicer smislu njenih posebnih okoliščin, v katerih se je znašla. Zaradi katerih jo je bila tudi primorana zapustiti, da sicer ne bi utrpela še hujših posledic, resne škode, navsezadnje tudi najhujše smrti.

35. Iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja da gre v primerih, ko prosilec za mednarodno zaščito nima dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekovih pravic. Posledice so takšne narave, da so v nasprotju z 3. členom Evropske konvencije za človekove pravice in za tožečo stranko predstavljajo resno škodo, katera zapade pod presojo škodnih posledic druge alineje 28. člena ZMZ-1. Predlaga odpravo odločbe.

36. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi samo, da prereka tožbene navedbe.

37. Tožba ni utemeljena.

38. Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem aktu v tistem delu obrazložitve, kjer tožena stranka ugotavlja, da tožnik v svojem navajanju dejstev in okoliščin, s katerimi je utemeljeval strah pred preganjanjem (1. odstavek 21. člena ZMZ-1) ni navedel nobene okoliščine, ki bi jo v skladu z odgovornostjo tožene stranke, da pri obravnavanju predloženih dejstev in okoliščin po uradni dolžnosti ugotavlja pogoje za status begunca (1. odstavek 23. člena ZMZ-1; sodba Sodišča EU v zadevi H.N. C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 34), mogoče povezati s katero izmed petih podlag oziroma petih razlogov za preganjanje (27. člen ZMZ-1). Tudi, če bi bil tožnik zaradi nesorazmerno visoke kazni v zvezi s sodbo za krajo telefona (1000 EUR ali 5 let kazni zapora) preganjan, bi moral biti preganjan zaradi političnega prepričanja, etnične ali narodnostne pripadnosti, veroizpovedi, političnega prepričanja, rase ali pripadnosti določeni družbeni skupini, da bi lahko prišel v poštev status begunca, česar pa ni zatrjeval. 39. V zvezi z drugo podlago za preganjanje pa tožnik ni bil prepričljiv, da je bilo preganjanje zaradi druženja s profesorico s strani njenega moža (kot nedržavnega subjekta) takšno, da ni mogel dobiti zaščite s strani države (29. člen ZMZ-1). V takih primerih je dokazno breme o nezmožnosti ali nepripravljenosti zaščite s strani državnih organov na strani tožnika; poleg tega tudi v tem primeru tožnik ni izkazal okoliščin preganjanja, ki bi jih bilo mogoče povezati s katero izmed podlag v 27. členu ZMZ-1. 40. Pravica do izjave in zakonske zahteve glede obrazloženosti upravne odločbe ob tem niso bile kršene. Kot je Upravno sodišče obširno pojasnilo že v sodbi v zadevi I U 629/2017-13 z dne 26. 3. 2018, sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, po kateri morajo biti v azilnem postopku spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP, če o tem v ZMZ-1 ni določb, ki bi drugače urejale določeno procesno situacijo ali ki bi določena procesna jamstva celo izključevale,1 pri čemer se Vrhovno sodišče opira na 146. člena ZUP v smislu pravice stranke, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi v smislu pravice stranke, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče,2 ne gre razumeti tako, da mora pristojni organ, če namerava zavrniti prošnjo, pred sprejetjem odločbe zadevno osebo obvestiti o „predlagani odločitvi“3 in jo seznaniti, da bo organ odločil negativno in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.4 To ne izhaja iz omenjene interpretacije Vrhovnega sodišča in tako tudi ni dopustno, glede na sodbo Sodišča EU v zadevi M.M., razlagati pravice do udeležbe, sodelovanja in seznanitve z uspehom dokazovanja iz 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP, (vsaj) ko gre za spore, zadevajo pravo EU.

41. Izpodbijana odločba je dovolj podrobno obrazložena, tako da stranki omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje v smislu standardov iz sodbe v zadevi Boudjlida,5 na katero se tožnik sklicuje, četudi se je tožena stranka pri obravnavi statusa begunca poleg odsotnosti razlogov za preganjanje (po nepotrebnem) sklicevala tudi ne kriterije za oceno (ne)verodostojnosti.

42. In enako velja tudi glede sklicevanja tožnika na standarde pravice do izjave.6 Standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida niso bili kršeni. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 620/2018-5 z dne 30. 3. 2018 izpeljalo interpretacijo glede pravice do izjave, in sicer, da sodišče ugotovi obstoj bistvene kršitve določb postopka, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP, ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Drug zakon, ki ureja izdajo upravnega akta je v konkretnem primeru ZMZ-1, ki pa ga je treba v azilnih zadevah - tako kot tudi ZUP (3. točko 2. odstavka 237. člena) - razlagati in uporabljati v skladu s pravom EU. Pravica do izjave oziroma obrambe kot splošno pravno načelo prava EU pa ni absolutna pravica, ampak je lahko omejena pod pogojem, da omejitve te pravice dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice.7

43. Tožnik v konkretnem primeru izpostavlja omejitev pravice do izjave, ki je bila storjena s tem, ko je pooblaščenec ob podaji prošnje hotel zastaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, uradna oseba pa je odločila, da bo pooblaščenec podrobnejša vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito postavil na osebnem razgovoru. Pooblaščenec je odgovoril, da bi bilo treba najprej ustrezno dopolniti prošnjo z izjavo o razlogih za mednarodno zaščito in šele nato izpeljati osebni razgovor.

44. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče ugotavlja, da ne drži, da tožnik ob podaji prošnje ni bil vprašan o razlogih, zakaj prosi za mednarodno zaščito. To vprašanje je tožniku postavila uradna oseba takoj za vprašanjem o osebnih dokumentih (zapisnik o prošnji za mednarodno zaščito z dne 14. 11. 2017, str. 6). Tožnik je na vprašanje o razlogih za podajo prošnje za mednarodno zaščito odgovoril in uradna oseba mu je nato postavila v zvezi s tem še dodatna vprašanja, čeprav je prosilec omenil zgolj ekonomske razloge. Vprašanja o razlogih za prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik dobil tudi na osebnem razgovoru dne 20. 3. 2018 in pooblaščenec mu je postavljal vprašanja. Vse to skupaj pomeni, da z omejitvijo ob podaji prošnje, ko pooblaščencu ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj prosilcu o razlogih za mednarodno zaščito, ni bilo poseženo v pravico do izjave in zato sodišču tudi ni treba presojati, ali je bil poseg v skladu s sorazmernostjo, kot to načelo razlaga Sodišče EU.

45. Kar pa zadeva odločitev glede subsidiarne zaščite, se sodišče ravno tako lahko sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem aktu (2. odstavek 71. člena ZUS-1) v okviru kot sledi:

46. Kar zadeva utemeljen strah pred resno škodo zaradi nesorazmerno visoke kazni in groženj moža od profesorice, s katero naj bi imel tožnik razmerje, sodišče ugotavlja, da je tožnik neverodostojno navajal trditve za svoj strah, saj je v lastnoročno napisani izjavi navedel, da je imigriral iz Alžirije, ker ni imel dela in v prošnji je navedel isto, da je državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, če bi imel redno službo, ne bi prišel v Evropo. Na posebno vprašanje je zatrdil, da so to vsi razlogi, med tem ko je na osebnem razgovoru navedel dva specifična in druga razloga, pri čemer se sodišče strinja z oceno tožene stranka, da sta bila oba razloga, ki ju je mogoče obravnavati z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ-1, do te mere neprepričljiva in malo verjetna, da sodišče nima nobenega dvoma v pravilnost in zakonitost negativne odločitve. Navedbe tožnika so bile skope, ni predložil nobenega dokaza, čeprav tudi ni navedel razloga, zakaj ne bi mogel predložiti kakšnega dokaza, četudi naj bi imel dokaze doma, in sicer bodisi vabilo, da se zglasi na policiji, zaznamek, ki naj bi ga dobil na zaslišanju pred tožilcem, prvostopenjsko sodbo, njegovo pritožbo, ali pa sodbo višjega sodišča. 47. Tožbena navedba, da je tožnik z navedbami in predloženimi dokazi, ki naj bi jih podajal skozi celoten postopek, izkazal, da Alžirija zanj ni varna, je pavšalna in sodišče ne more ugotoviti, katere dokaze ima tožnik ob tem v mislih. Ravno tako ni jasno, na katere informacije misli, ko pravi, da tožena stranka ni navedla, katere informacije so v nasprotju s tistimi, ki jih je podala tožeča stranka. Tožena stranka namreč v postopku ni uporabila informacij o stanju v izvorni državi, ker to glede na navedbe tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Poleg tega ni jasno, na katere listinske dokaze misli tožnik, ko pravi, da jih tožena stranka ni prevedla. Lastnoročno napisana izjava tožnika je prevedena; poleg tega je v spisu zapisnik policijske postaje z dne 10. 11. 2017, ki vsebuje izjavo tožnika, in ki je podpisana s strani tožnika in tolmača. Tudi v tej izjavi tožnik navaja samo ekonomske razloge za pobeg iz Alžirije.

48. Tožnik v tožbi še pravi, da če oseba nima dostopa do prebivališča ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena EKČP in se ob tem sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodna praksa ESČP, ki bi lahko bila relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v Alžiriji se ne nanaša na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1). V Alžiriji tudi ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,8 pa bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Alžirijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.9 Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,10 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.11

49. Zatrjevana ekonomska nezmožnost tožnika, ki je star 26 let, ob tem da ne pravi, da mu ne bi mogli pomagati drugi sorodniki, torej očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika, pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev zgolj za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 262/2017, 17. 1. 2018, odst. 11. 2 Ibid, odst. 13, 15. 3 Tako se je glasilo predhodno vprašanje Višjega sodišča Irske, postavljeno Sodišču EU v zadevi M.M. (C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 56). 4 Ibid., prvi odstavek izreka sodne odločbe. 5 C-249/13, Biudjlida, 11. 12. 2014, odst. 38-39. 6 Ibid. odst. 36-37. 7 C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 43. Glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 629/2017-13 z dne 26. 3. 2018, zlasti odst. 147-148. 8 Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 9 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 10 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 11 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.