Jedro

Ko pride dolžnik v zamudo s plačilom obveznosti, dogovorjene z valutno klavzulo, je upnik upravičen terjati znesek v domači valuti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v delu, ki ga izpodbija pritožba tožene stranke, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik uveljavlja plačilo zavarovalnine po pogodbi, ki vsebuje valutno klavzulo. S primarnim zahtevkom je uveljavljal tolarski znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, s podrednim pa tolarsko protivrednost deviznega zneska z vpoglednimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je primarnemu zahtevku za plačilo zavarovalnine delno ugodilo ter mu prisodilo 114.240 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Podredni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti deviznega zneska je zavrnilo. Ugotovilo je, da je nastopil zavarovalni primer ter da tožniku kot zavarovancu zato pripada zavarovalnina po polici o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem št. ... z dne 27.11.1991 in polici D4034941. Zahtevku je ugodilo delno v skladu s 6% stopnjo invalidnosti, kot jo je ugotovilo v postopku, ter zmanjšano za tisto, kar je tožena stranka tožniku že plačala.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo. Sodbo je spremenilo tako, da je primarni zahtevek v celoti zavrnilo, podrednemu zahtevku pa delno ugodilo in toženo stranko zavezalo k plačilu 584,34 EUR z vpoglednimi obrestmi, vse plačljivo v tolarski protivrednosti po srednjim tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Proti sodbi druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Zahtevo vlaga zaradi vprašanja, ali dogovor strank o zavarovalni vsoti v tuji valuti in o plačilu obveznosti v tolarski protivrednosti po deviznem tečaju na dan izplačila omogoča preračunavanje devizne obveznosti zavarovalnice v domačo valuto na dan njene dospelosti. Zahteva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer zmotno uporabo pogodbenih pravil o izplačilu v tuji valuti dogovorjene zavarovalne vsote v tolarski protivrednosti po deviznem tečaju na dan plačila v zvezi s petim odstavkom 14. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje (ŽZ-90 A), neuporabo določb drugega odstavka 14. člena ŽZ-90A in prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-88) v zvezi z določbami 919. in 324. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Poleg tega uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP).

Kljub ugotovitvi, da sta pravdni stranki za primer nastanka zavarovalnega primera pogodbeno določili obveznost tožene stranke v tuji valuti, odločitev pritožbenega sodišča nima opore v materialnem pravu. Sodišče druge stopnje je spregledalo določbe drugega odstavka 14. člena ŽZ-90A, prvega odstavka 14. člena NE-88 ter določbe 919. člena ZOR, po katerih mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost in izplačati zavarovalno vsoto oziroma njen ustrezni del zavarovancu v 14 dneh po prejemu obvestila o nastalem zavarovalnem primeru oziroma po prejemu dokazov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj in višino njene obveznosti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, glede katerih pritožbeno sodišče ni imelo nobenih pomislekov, je tožena stranka že pred pravdo razpolagala z vso dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo izvedenskih mnenj v tem postopku. Tožena stranka je bila torej dolžna ob dospelosti izplačati tožniku tolarsko protivrednost v tuji valuti dogovorjene zavarovalne vsote oziroma njen sorazmerni del. Ker tega ni storila je najkasneje z vložitvijo tožbe prišla v zamudo.

Zahteva se sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, v skladu s katero ima tožnik na dan dospelosti dve možnosti. Bodisi zahtevati izpolnitev v domači valuti z zakonskimi zamudnimi obrestmi bodisi v tolarski protivrednosti zneska, izraženega v tuji valuti z obrestmi za devizne vloge na vpogled.

Zahteva meni, da pogodbena določila zavarovalne police in splošnih pogojev ne izključujejo pravice zavarovanca, da preračuna devizno obveznost v domačo valuto na dan njene dospelosti ali na kak kasnejši datum, kot je v obravnavanem primeru storil tožnik. Pritožbeno sodišče zato ni imelo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Zahteva pritožbenemu sodišču še očita, da v obrazložitvi ni navedlo razlogov o tistih dejstvih, ki bi bila po materialnem pravu odločilna za spremembo prvostopenjske odločitve, marveč je le zaključilo, da primarni zahtevek s transformacijo tuje v domačo valuto na dan 12.11.1999 ni utemeljen. Po stališču zahteve je pritožbeno sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva je utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja zahteva, ni podana. Del besedila sodbe sodišča druge stopnje, ki naj bi bil po stališču zahteve pomanjkljiv in nerazumljiv namreč ne onemogoča preizkusa te sodbe. Uveljavljana bistvena kršitev se nanaša na pravno vprašanje transformacije z valutno klavzulo izražene terjatve in na tek obresti od te terjatve, ki ga je pritožbeno sodišče obravnavalo v tretjem odstavku na 4. strani sodbe. Stališče sodišča je, kot bo razvidno iz nadaljevanja, sicer napačno, a prav to kaže na to, da je dovolj razvidno, da je bilo sodbo mogoče materialnopravno preizkusiti.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, na katerega je vrhovno sodišče že povsem jasno odgovorilo (vsaj) v zadevi II Ips 121/2001, na katero se sklicuje tudi zahteva.

Ob dejanski ugotovitvi, da je v zavarovalni polici uporabljena valutna klavzula, je nadaljnja materialnopravna razlaga tega pogodbenega pravila, na katero je odločitev oprlo sodišče druge stopnje, napačna. Vsebina valutne klavzule je namreč zgolj v tem, da pogodbeni stranki predmet denarne obveznosti določita z uporabo valorizacijske klavzule tako, da je odvisna od gibanja tečaja tuje valute. Sama obveznost pa je (bila) plačljiva v tolarjih (v času revizijskega postopka pa v eurih). To pa seveda pomeni, kot pravilno navaja zahteva, da je z dnem zamude (324. člen ZOR) upnik upravičen zahtevati plačilo tolarskega zneska, objektivna posledica zamude pa je tek zamudnih obresti. Te so (bile) različne glede na to, ali upnik zahteva plačilo zneska, izraženega v tuji valuti ter plačljivega v tolarski protivrednosti (v tem primeru mu grejo vpogledne obresti) ali pa zahteva plačilo, ki je že izraženo (preračunano) v tolarjih (v tem primeru mu pripadajo zakonske zamudne obresti). Odločitev o tem je od dolžnikove zamude dalje (in zaradi nje) v upnikovih rokah, saj mu tolarski znesek od zamude dalje pripada in ga je upravičen zahtevati, obenem pa mu zaradi dolžnikovega protipogodbenega ravnanja tudi ni mogoče odreči, da je njegova terjatev še naprej zavarovana z valutno klavzulo. Pomembno je le to, da je tek obresti po eni ali drugi metodi usklajen s tem, na kakšen način je izražena glavnica. Ker je tožnik glavnico v obravnavani zadevi izrazil v tolarskem znesku, preračunanem po deviznem tečaju ob vložitvi tožbe, mu od tedaj dalje tudi pripadajo zakonske zamudne obresti. Sodišče druge stopnje je v zavarovalni polici dogovorjeno valutno klavzulo napačno umestilo v pravni red in ji tako dalo napačno pravno vsebino. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 391. člena ZPP). Pritožbeno sodišče bo moralo tako odločiti še o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnitev dela t.i. vključujočega zahtevka.