Jedro

Državljani druge republike nekdanje SFRJ, ki na dan uveljavitve zakona o zaposlovanju tujcev ni bil v R Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas, ne more dobiti osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, ne glede na to, iz kakšnih razlogov ni bil v delovnem razmerju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo tožniku kot tujcu izdano osebno delovno dovoljenje za določen čas - za dobo enega leta (od 6.11.1992 do 6.11.1993). V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za določen čas iz 1. odstavka 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št.33/92 - ZZT), ne izpolnjuje pa pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 2. odstavku 23. člena navedenega zakona. Osebno dovoljenje za nedoločen čas lahko pridobijo po citirani zakonski določbi le tisti državljani druge republike nekdanje SFRJ, ki so na dan uveljavitve tega zakona bili v delovnem razmerju za nedoločen čas v Republiki Sloveniji in so imeli vsaj 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji. Tožnik je res imel v času uveljavitve zakona več kot 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji, vendar pa ni bil v delovnem razmerju, ampak je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemal denarno nadomestilo za brezposelne. Zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil v Sloveniji zaposlen od leta 1964. Podjetje, pri katerem je bil zaposlen, je prišlo v stečaj, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo 31.1.1991. Od takrat dalje je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje vse do 1.2.1993, ko se je zaposlil pri ... To podjetje ga je pripravljeno zaposliti tudi po preteku veljavnega enoletnega delovnega dovoljenja. Ker ima v Sloveniji že več kot 25 let delovne dobe in to na zahtevnih delih na vzdrževanju in rekonstrukciji visokotoplotnih in ognjevarnih objektih meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 2. odstavku 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju tujcev določa za državljane drugih republik nekdanje SFRJ v prehodni določbi 23. člena posebej pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za dobo enega leta (1. odstavek) in posebej pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas (2. odstavek). Eden od bistvenih zakonskih pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 2. odstavku 23. člena je, da je bila ta oseba na dan uveljavitve navedenega zakona (19.7.1992) v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi, tožnik navedenega zakonskega pogoja ne izpolnjuje. Iz kakšnih razlogov tožnik na dan uveljavitve citiranega zakona ni bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, je v obravnavani zadevi pravno irelevantno. Prav tako so za odločitev v tej zadevi neupoštevne ostale tožbene navedbe (da se je s 1.2.1993 zaposlil, da ga je sedanji delodajalec pripravljen še naprej zaposliti, da ima ustrezno kvalifikacijo za delo in podobno). Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe. Za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu pa je odločilnega pomena dejstvo, ki ga tožnik tudi v tožbi ne izpodbija, da v času uveljavitve zakona o tujcih ni bil v delovnem razmerju.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita. Zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti in je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ta zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).