Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da mora dolžnik z izvedenskim mnenjem sodnega cenilca izkazati, da je prav v obdobju od prejšnje cenitve do dneva prodaje zaradi določenih okoliščin prišlo do bistvene spremembe v tržni vrednosti nepremičnine. Katere so okoliščine, ki so vplivale na spremembo tržne cene, je treba izkazati z obrazloženo primerjavo s prejšnjo cenitvijo sodnega cenilca. Zgolj dejstvo, da je nova cenitev višja od prejšnje, ne zadošča za ugotovitev, da je sprememba vrednosti verjetno izkazana. S takšno razlago določbe četrtega odstavka 187. člena ZIZ bi omogočili dolžniku, da lahko neomejeno izpodbija pravilnost prve cenitve in s tem zavlačuje izvršilni postopek. Zakonodajalec pa je prav z novelo četrtega odstavka 178. člena hotel takšno ravnanje preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nepremičnina parc. št. 276/18 in parc. št. 276/28, obe k. o. M. domakneta upnici in se upnico oprosti položitve varščine ter položitve kupnine do 38.808.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tudi zavrnilo predlog dolžnikov za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin. Zoper takšno odločitev se pritožujeta dolžnika zaradi bistvene kršitve določb procesnega prava in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarjata, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita in nasprotuje

22. členu Ustave Republike Slovenije. Navajata, da sta 21.11.2005 predlagala, naj sodišče v skladu s 178. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ) ponovno ugotovi vrednost nepremičnine. Poudarjata, da sta predlog podala pravočasno, priložila pa sta tudi mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine iz katere izhaja, da je poštena tržna vrednost nepremičnine 163.000.000,00 SIT. Opozarjata, da je bila v izvršilnem postopku nepremičnina ocenjena na 79.200.000,00 SIT, prodajna cena pa je 39.600.000,00 SIT, iz česar po njunem mnenju izhaja, da se je vrednost nepremičnine precej spremenila in je zato napačna ocena sodišča prve stopnje, da dolžnika tega nista izkazala.

Po njunem mnenju že samo dejstvo, da je izvedenka ocenila nepremičnine za še enkrat več vredne, kot so bile ocenjene v izvršilnem postopku, po mnenju dolžnikov zadostuje za sklep, da je verjetnost povečanja vrednosti izkazana. Pritožba ni utemeljena.

Namen izvršilnega postopka je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem kognicijskem postopku. Po načelu enakosti pred sodiščem morajo biti v izvršilnem postopku uravnoteženo upoštevani interesi upnika in dolžnika. Ti interesi morajo biti uravnoteženo upoštevani tudi pri uporabi 178. člena ZIZ, ki ureja način ugotovitve vrednosti nepremičnine. Po prvem odstavku 178. člena ZIZ vrednost nepremičnine ugotovi sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila cenitev opravljena dne 20.11.2004, nepremičnina pa ocenjena na 79.200.000,00 SIT oziroma 330.344,00 EUR. Cenitev je bila dne 10.2.2005 vročena dolžnikoma s pozivom, naj v 8 dneh sporočita morebitne pripombe. Dolžnika pripomb na cenitev nista imela in sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26.3.2005 ugotovilo, da vrednost nepremičnin znaša 79.200.000,00 SIT. Ta sklep je bil dne

20.4.2005 vročen dolžnikoma s pravnim poukom, da se lahko zoper sklep pritožita v 8 dneh. Dolžnika se zoper sklep nista pritožila.

Dolžnikoma je bila torej dana možnost, da izpodbijata pravilnost ugotovitve vrednosti nepremičnine, pa tega nista storila. Po pravnomočnosti sklepa je bila izdana odredba o prodaji in sta bila opravljena dva prodajna naroka. Prvi prodajni narok je bil opravljen

4.10.2005, vendar se nepremičnina na prvem prodajnem naroku ni prodala. Dolžnika sta pred prvim narokom predlagala, naj sodišče ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, njun predlog pa je bil zavrnjen. Drugi prodajni narok pa je bil opravljen 29.11.2005. Dolžnika sta res pravočasno pred drugim prodajnim narokom predlagala, naj sodišče ponovno ugotovi vrednost nepremičnine in sta predlogu v skladu z četrtim odstavkom 178. člena ZIZ predložila tudi mnenje sodne cenilke o tržni vrednosti nepremičnine, ki je na dan 31.10.2005 vrednost nepremičnin ocenila na 163.000.000,00 SIT oziroma 680.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenka ocenila tudi nepremičnini parc. št. 276/18 in 276/28, ki nista bili predmet prodaje na javni dražbi. Vendar je ključnega pomena ocena sodišča prve stopnje, da dolžnika nista verjetno izkazala, da se je vrednost nepremičnine spremenila v časovnem obdobju od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da mora dolžnik z izvedenskim mnenjem sodnega cenilca izkazati, da je prav v obdobju od prejšnje cenitve do dneva prodaje zaradi določenih okoliščin prišlo do bistvene spremembe v tržni vrednosti nepremičnine. Katere so okoliščine, ki so vplivale na spremembo tržne cene, je treba izkazati z obrazloženo primerjavo s prejšnjo cenitvijo sodnega cenilca. Zgolj dejstvo, da je nova cenitev višja od prejšnje, ne zadošča za ugotovitev, da je sprememba vrednosti verjetno izkazana. S takšno razlago določbe četrtega odstavka 187. člena ZIZ bi omogočili dolžniku, da lahko neomejeno izpodbija pravilnost prve cenitve in s tem zavlačuje izvršilni postopek. Zakonodajalec pa je prav z novelo četrtega odstavka 178. člena hotel takšno ravnanje preprečiti (glej A. Galič in ostali, Komentar k 178. členu ZIZ, GV, Ljubljana, 2002, str. 366). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v predloženem mnenju sodnega cenilca ni navedeno katere so okoliščine, ki so vplivale na spremembo tržne cene, niti ni opravljena primerjava s prvo cenitvijo. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da dolžnika nista izkazala precejšnje spremembe vrednosti nepremičnine glede na prejšnjo cenitev. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 188. člena ZIZ na drugem naroku nepremičnino prodalo za polovico njene ocenjene vrednosti. Ob upoštevanju noveliranega 200.a člena ZIZ, po katerem se v primeru, ko upnik kupi nepremičnino za ceno nižjo od njene ugotovljene vrednosti, šteje, da je poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine, in ob upoštevanju, da je bila dolžnikoma dana možnost izpodbiti pravilnost ugotovljene vrednosti nepremičnine, so po oceni višjega sodišča neutemeljeni očitki o kršitvi načela enakega varstva pravic. Višje sodišče je tako ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakega varstva pravic, da torej niso podani razlogi, s katerimi dolžnika izpodbijata sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.