Jedro

Upnik lahko uveljavlja terjatve izbrisane družbe v roku 1 leta od aktivnega družbenika, enoletni rok pa je podaljšan za čas zadržanja izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod do odločitve Ustavnega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo revidentovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17. 1. 2005 ter na podlagi 23. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US in 45/2006 – odl US) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z odločbo tožene stranke je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada Maribor z dne 4. 6. 2003, s katerim je bila zoper revidenta opravljena prisilna izterjava dolga v skupnem znesku 6.604.164,72 SIT iz njegovih osebnih prejemkov.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter med drugim navaja, da je bil revident edini družbenik in direktor gospodarske družbe A. d.o.o., ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod, in kot aktivni družbenik, ki je imel vpliv na poslovanje družbe, odgovoren za obveznosti izbrisane družbe z vsem svojim premoženjem ter da pravica do prisilne izterjave obveznosti iz revidentovih osebnih prejemkov ni zastarala.

3. Revident v reviziji, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim kriterijem, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (97. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP ter drugega odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD). Predlaga, da se reviziji ugodi ter izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi se zoper revidenta prisilno izterjuje davčni dolg v skupnem znesku 6.604.164,72 SIT oziroma 27.558,69 EUR. Zato je revizija, glede na izkazan vrednostni pogoj, dovoljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je v upravnem sporu izpodbijan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga iz osebnih prejemkov, ki sicer ni eden izmed sklepov, določenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Ker pa je ta sklep prvostopno sodišče presojalo, predmet presoje revizijskega sodišča v reviziji pa je zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se revizijsko sodišče opredeljuje le do uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, na pravilno uporabo katerega sicer pazi tudi po uradni dolžnosti.

9. Ker je bil revident edini družbenik izbrisane gospodarske družbe, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ga je treba obravnavati kot aktivnega družbenika – torej kot družbenika, ki je odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Družba ima vedno vsaj enega aktivnega družbenika (primerjaj sodbi VS RS II Ips 4/2008 ter X Ips 1479/2004).

10. Iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 20. 12. 2001 na podlagi prvega odstavka 35. člena ZFPPod izbrisalo iz sodnega registra gospodarsko družbo A. d.o.o. Izbris je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7 dne 30. 1. 2002, revident pa je bil edini družbenik izbrisane gospodarske družbe.

11. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 je odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb nujna. Za dolgove družb, ki so bile izbrisane, po ZFPPod tako ne odgovarjajo le t.i. nepravi oziroma pasivni družbeniki – torej tisti družbeniki, ki niso imeli vpliva na poslovanje družbe.

12. Revident neutemeljeno ugovarja, da postopek prisilne izterjave dolga zoper njega kot družbenika izbrisane pravne osebe A., ki je prenehala z izbrisom iz sodnega registra po prvem odstavku 35. člena ZFPPod, ni bil uveden pravočasno. Po določbi drugega odstavka 394. člena ZGD v zvezi s 27. členom ZFPPod lahko upnik uveljavlja terjatve od družbenikov v enem letu od objave izbrisa družbe iz registra. Izbris družbe A., katere edini družbenik je bil revident, je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 30. 1. 2002. Rok za uvedbo prisilne izterjave od 7. 6. 2002 do 4. 11. 2002 ni tekel na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00 (Uradni list RS, št. 50/2002), za čas zadržanja izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod do končne odločitve Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00, Ur. l. RS, št. 93/2002). Glede na navedeno se je podaljšal tudi enoletni rok, določen v drugem odstavku 394. člena ZGD, ki je v obravnavanem primeru potekel 30. 6. 2003 in ne 30. 1. 2003, kot zmotno meni revident. Izpodbijani sklep o prisilni izterjavi dolga, ki je bil izdan 4. 6. 2003 ter vročen revidentu dne 9. 6. 2003, je bil torej izdan znotraj roka, v katerem je bilo še mogoče uveljavljati terjatve do družbenikov. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah X Ips 55/2006, X Ips 1420/2006, X Ips 1564/2005. 13. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je pravica do izterjave davkov zastarala. Iz seznama zaostalih obveznosti z dne 29. 5. 2003 izhaja, da se v obravnavanem primeru izterjujejo obveznosti za plačilo davka od dobička pravnih oseb ter obveznosti za plačilo davka od prometa blaga in storitev.

14. Zastaranje pravice do izterjave davka je v ZDavP (96. in 97. člen) enako urejeno kot v Zakonu o prometnem davku - ZPD (60., 61. in 62. člen), tako glede splošnega relativnega zastaralnega roka kot glede teka zastaranja in absolutnega zastaralnega roka desetih let. Tako velja, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati. Zastaranje se pretrga z vsakim uradnim dejanjem pristojnega organa, katerega namen je izterjava oziroma odmera davčne obveznosti in po vsakem pretrganju začne teči znova ter nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. 15. Iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih (izpisek Agencije Republike Slovenije za plačilni promet (– dalje Agencija) iz žiro računa družbe A., v katerem so navedene obveznosti, ki se izterjujejo z izpodbijanim sklepom), izhaja, da so bili nalogi družbe A., tako tisti, ki se nanašajo na plačilo prometnega davka, kot tisti, ki se nanašajo na plačilo davka od dobička pravnih oseb, ob dospelosti obveznosti v plačilo uvrščeni v vrstni red za plačilo, do katerega pa zaradi blokiranega računa pravne osebe ni prišlo. Iz navedenega izpisa izhaja, da so bili nalogi za plačilo najstarejših dospelih neporavnanih obveznosti uvrščeni v vrstni red 6. 12. 1995. 16. V primeru, če pravna oseba ni izdala nalogov za plačilo davkov, je te naloge na podlagi 44. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje – ZAPPNI izdala Agencija. Če je bil imetnik računa plačilno nesposoben, so bili nalogi za plačilo dospelih neporavnanih obveznosti uvrščeni v evidenco po vrstnem redu nalogov za plačilo. V tem primeru so se obveznosti plačevale po vrstnem redu, ki je bil določen v 36. člena ZAPPNI.

17. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju, da je v takratnem obdobju Agencija opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podano pretrganje relativnega zastaranja s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa - Agencije, katerega namen je, da se dolgovani znesek davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sodbi X Ips 1479/2004 in X Ips 1564/2005) se je s tem, ko je bila terjatev v vrstnem redu poplačil, izvajala kontinuirana izterjava spornega dolga, ki je imela za posledico ustavitev teka zastaralnega roka. Ker pa je bil tedaj revident zakoniti zastopnik družbe, je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil z navedenim dejanjem pristojnega organa seznanjen.

18. Ker je bil davčni zavezanec izbrisan iz sodnega registra (izbris je bil v Uradnem listu objavljen 30. 1. 2002), je bil dne 4. 6. 2003 izdan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zoper družbenika izbrisane družbe – revidenta. Navedeni sklep je bil revidentu vročen 9. 6. 2003. Tako je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tudi v času od izbrisa družbe do izdaje sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga ni nastopilo relativno niti absolutno zastaranje davčnih obveznosti. Zato revident neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje prisilne izterjave davčnih obveznosti.

19. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

20. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).