Jedro

Ker je tretja dolžnica v vlogi zatrjevala razloge, da bi moral biti osebni avtomobil VW izvzet iz izvršbe, pa bi morala te razloge, ker je bil navedeni predmet že individualiziran v sklepu o nadaljevanju izvršbe na novo sredstvo oziroma nov predmet izvršbe, uveljavljati že v ugovoru, je sodišče prve stopnje njeno vlogo utemeljeno obravnavalo kot predlog za izvzetje stvari iz izvršbe in ga je utemeljeno kot prepoznega zavrglo, saj tretja dolžnica v predlogu ni navajala, da bi razlogi za izvzetje iz izvršbe nastopili po pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe na novo sredstvo oziroma nov predmet izvršbe.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Zmotno pa je presodilo, da ni podan pogoj takojšnje izvršbe, zato posledično zmotno ni presojalo trditev v predlogu za odlog izvršbe, da so dolžniki v predmetni izvršbi že izgubili eno stanovanje, ki je bilo v lasti prvega dolžnika in druge dolžnice, predmetno stanovanje pa je edino stanovanje tretje dolžnice, ki ji zagotavlja pravico do lastnine in osnovno eksistenco, s katerimi so dolžniki utemeljevali nadaljnje pogoje za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi dolžnikov se delno ugodi, izpodbijana III. točka izreka se v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga G. B., B. B. in A. H. za odlog z dne 15. 4. 2019 v izvršilni zadevi In 333/2014 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba dolžnikov zavrne in se v še izpodbijani in nerazveljavljeni I., II., preostalem delu III., IV. in V. točki izreka potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo: ″I. Predlog dolžnice A. H. z dne 9.10.2018 za nedopustnost izvršbe na vozilo VW Passat 2,0 TDI, VIN ... letnik 2007 v In 333/2014, se zavrže. II. Predlog dolžnice A. H. za odlog izvršbe z 6. 11. 2018 v In 333/2014 se zavrne. III. Ugovor dolžnikov G. B., B. B., A. H. po izteku roka z 15. 4. 2019 v In 333/2014 in predlog dolžnikov G. B., B. B., A. H. za odlog z 15. 4. 2019 v In 333/2014 se zavrneta. IV. Ugovor G. B. in B. B. po izteku roka in njun predlog za odlog z dne 15. 4. 2019 v In 556/2015 se zavržeta. V. Ugovor dolžnice A..H. po izteku roka z dne 15. 4. 2019 in predlog dolžnice A. H. (za odlog) v In 556/2015 se zavrneta.″

2. Prvi dolžnik G. B., druga dolžnica B. B. in tretja dolžnica A. H. (v nadaljevanju: dolžniki) po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbijajo ta sklep sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbeno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašajo pritožbene stroške.

Glede I. točke izreka izpodbijanega sklepa navajajo, da ima ugovor na nedopustnost izvršbe podlago v 32. členu ZIZ, ki določa, kateri predmeti ne morejo biti predmet rubeža. Sam zakon torej izločuje predmete, ki ne morejo biti predmet izvršbe, zato določba 32. člena ZIZ nikakor ni povezana z zakonitostjo oprave same izvršbe. Je pa res, da bi moral izvršitelj upoštevati 32. člen ZIZ, ko je zarubil osebni avto VW Passat. Tretja dolžnica je dokazala, da potrebuje osebni avto za opravljanje javne službe, poleg tega je tretja dolžnica samostojna podjetnica. Osebni avto predstavlja osnovno sredstvo, s katerim lahko tretja dolžnica opravlja poslovno dejavnost, zato je na podlagi prvega odstavka 80. člena ZIZ v konkretnem primeru izločen iz rubeža. ZIZ nikjer ne določa roka, do katerega je mogoče podati ugovor nedopustnosti izvršbe. Ugovor, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe, je dopusten ves čas teka postopka, dokler izvršba na ta predmet ni ustavljena oziroma ne pride do realizacije rubeža in poplačila upnika. Nadalje navajajo, da sodišče ni navedlo pravne podlage, ki jo je uporabilo pri odločitvi, da je ugovor prepozen. Zapisalo je, da je sklep In 333/2014 postal pravnomočen 25. 8. 2015, vendar pa sam sklep še ne pove, katere predmete konkretno bo izvršitelj zarubil. Tega sklep In 333/2014 ne navaja. Zato lahko dolžnik poda ugovor šele takrat, ko pride do kršitve 32. člena ZIZ in prvega odstavka 80. ZIZ člena. Glede II. točke izreka izpodbijanega sklepa navajajo, da osebni avtomobil VW Passat predstavlja sredstvo, ki ga tretja dolžnica potrebuje za opravljanje poslovne dejavnosti, zato gre pri izvršbi na ta predmet za nastanek nenadomestljive škode. Če bi prišlo do končanja postopka izvršbe na tovrsten predmet, prejšnjega stanja ne bi bilo mogoče vzpostaviti. Če sodišče ugotovi, da predmet, ki je bil zarubljen, ne more biti predmet izvršbe, pomeni, da izvršba ni dopustna in pride v poštev institut odloga. Glede III. točke izreka, v delu, ki se nanaša na ugovor po izteku roka menijo, da je odločitev sodišča zmotna in predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Navajajo, da je višino izterjevane terjatve mogoče preveriti samo s pomočjo izvedenca finančne stroke. Navajajo, da so svoj dolg že odplačali, morda obstaja še kakšna mala razlika. Zagotovo pa ne more iti za dolg v višini, ki je predmet izvršbe. Banka kredita sploh ne vodi pravilno. Kredit je bil odobren v CHF. Plačila so bila opravljena v EUR. Iz podatkov, ki jih pošilja sama banka, je razvidno, da plačila vodi v EUR, čeprav bi jih morala v CHF. Dolžniki so postavili trditev, da vlagajo ugovor po izteku roka in so se sklicevali na sama plačila, ki so bila poslana dolžnikom. Iz teh plačil ni mogoče preveriti, kako je banka knjižila kupnino, ki jo je dobila v EUR od prodane nepremičnine. Stanovanje prvega dolžnika in druge dolžnice je že bilo prodano. Sedaj banka zahteva še prodajo edinega stanovanja tretje dolžnice. Potrošnik ima pravico, da izve za svoj dolg in da ima možnost, da se njegov dolg preveri. Tu gre za specialna znanja, ki jih dolžniki nimajo. Poznati je potrebno poslovanje bank, način vodenja kreditov, pravilnost knjižena plačil itd. Dolžniki lahko z vso gotovostjo postavijo trditev, da je njihova terjatev pretežni del zaprta. Poseben problem kršitve Zakona o varstvu potrošnikov predstavlja tudi nezakonito ravnanje banke, ki ni dovolila, da bi dolžniki svojo nepremičnino prodali dražje s prodajo neposrednemu kupcu, ki je bil znan. Na ta način je banka direktno oškodovala dolžnike. To, da se dolžnikom ne omogoči, da dokažejo, da izračun banke glede višine terjatve ni pravilen, ne more predstavljati uresničitve 23. člena ZIZ. Dokazno breme o obstoju terjatve do dolžnikov je na strani banke. Vendar pa mora dati vsaj sodišče možnost dolžniku, da dokaže, da terjatev ni pravilna. Sodišče se do dokazila, ki so ga dolžniki sami pridobili od banke, ni opredelilo. Dolžniki prilagajo k pritožbi še dodatno dokumentacijo, ki so jo jeseni 2019 zahtevali od banke in dileme, na katere so bili opozorjeni s pomočjo strokovne osebe, ki je pooblaščenko usmerjala pri pridobivanju dokazov. Ugovor po izteku roka pomeni, da ima stranka zaradi plačil, opravljenih po vloženi izvršbi, pravico, da se za opravljane plačila izvršba utesni. Prva izvršba je bila vložena v letu 2014 in naslednja v letu 2015. Kar se tiče dolga prvega dolžnika iz naslova dolga na osebnem računu, je ta dolg že zdavnaj zaprt, pa vendar banka še vedno terja izvršbo za izterjavo dolga neutemeljeno. Dolžniki so ob ugovoru po izteku roka predložili dokazila o plačilih, vendar sodišče na te podatke ni reagiralo, ampak pod točko 5. obrazložitve izhaja, da je celotna terjatev znašala 84.568,00 EUR ( čeprav gre za kredit v CHF) in da je bila upnica poplačana v znesku 45.313,60 EUR. Kako je sodišče ta znesek pretvorilo v CHF, pa ni znano in odločitev sodišča tega ne vsebuje. Ocenjujejo, da mora sodišče že z vidika 23. člena Ustave RS omogočiti, da dolžniki dokažejo, da trditev banke o višini terjatve, upoštevajoč vsa plačila po letu 2014, ni točna in da banka zahteva več, ko znaša dejanski dolg. To lahko dokažejo samo z izvedencem finančne stroke. Glede III. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na predlog dolžnikov za odlog izvršbe, navajajo, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, zagotovo pa težko nadomestljivo škodo. Gre za stanovanje ..., ki predstavlja tretji dolžnici eksistenco. Če bo stanovanje na dražbi prodano, prejšnjega stanja ne bo mogoče vzpostaviti tudi, če bodo dolžniki uspešni. Ostala dva dolžnika že danes živita v občinskem neprofitnem stanovanju, saj je bilo njuno stanovanje že prodano za polovično (celo nižjo) vrednost. Če ostane tretja dolžnica na cesti, je to dejstvo zagotovo tista nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ki opravičuje odlog izvršbe glede po 71. členu ZIZ. Sodišče se sklicuje na časovnost trajanja izvršbe. Na samo odločitev o odlogu izvršbe časovnost trajanja nima nobenega vpliva, saj je na drugi strani banka, torej bančna institucija, ki ne more trpeti hujših negativnih posledic zaradi odloga izvršbe. Da postopek tako dolgo traja, pa ni krivda dolžnikov.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam dolžnikov in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede I. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje

5. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 333/2014 kot prepoznega zavrglo predlog tretje dolžnice z dne 9. 10. 2018 za nedopustnost izvršbe na osebno vozilo VW Passat, ki je v lasti tretje dolžnice.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom In 333/2014, pristop VL 113323/2014 z dne 30. 6. 2015, ki je postal pravnomočen 25. 8. 2015 (list št. 84 – 86 spisa), nadaljevalo izvršbo na novo sredstvo izvršbe oziroma nov predmet izvršbe, in sicer tudi na osebni avtomobil VW Passat, ki je v lasti tretje dolžnice, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da v že navedenem sklepu ni bil natančno opredeljen predmet izvršbe. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tretja dolžnica zoper navedeni sklep ni vložila ugovora.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala tretja dolžnica iz razloga, ker je bil v navedenem sklepu o nadaljevanju izvršbe predmet izvršbe individualiziran, že v ugovoru uveljavljati razlog, da je izvršba dovoljena na predmetu, ki je izvzet iz izvršbe po 4. točki prvega odstavka 79. člena ZIZ, kar je ugovorni razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga sedaj uveljavlja v predlogu za nedopustnost izvršbe z dne 9. 10. 2018. Samo v primeru, če v navedenem sklepu o nadaljevanju izvršbe predmeti izvršbe ne bi bili individualizirani, tretja dolžnica ne bi mogla pravočasno ugovarjati, da je izvršba dovoljena na predmetih, ki so izvzeti iz izvršbe, zato bi moral izvršitelj paziti na omejitve izvršbe po ZIZ. Ob obrazloženem je neutemeljena pritožbena navedba, da je v obravnavanem primeru ugovor nedopustnosti izvršbe mogoče vložiti dokler izvršba na že navedeni predmet ni ustavljena oziroma dokler ne pride do realizacije rubeža in poplačila upnika.

8. Ker je tretja dolžnica v vlogi z dne 9. 10. 2018 zatrjevala razloge, da bi moral biti osebni avtomobil VW Passat izvzet iz izvršbe, pa bi morala te razloge, ker je bil navedeni predmet že individualiziran v sklepu z dne 30. 6. 2015, uveljavljati že v ugovoru, je sodišče prve stopnje njeno vlogo utemeljeno obravnavalo kot predlog za izvzetje stvari iz izvršbe in ga je utemeljeno kot prepoznega zavrglo, saj tretja dolžnica v predlogu ni navajala, da bi razlogi za izvzetje iz izvršbe nastopili po pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2015. 9. Pritožbene navedbe, da je tretja dolžnica samostojna podjetnica, in da je zato osebni avtomobil VW Passat tudi po prvem odstavku 80. člena ZIZ izvzet iz izvršbe, na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, katere sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj tretja dolžnica teh navedb ni podala že v predlogu za nedopustnost izvršbe z dne 9. 10. 2018. Glede II. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje

10. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 333/2014 zavrnilo predlog tretje dolžnice z dne 6. 11. 2018 za odlog izvršbe na osebni avtomobil VW Passat, ki je v lasti tretje dolžnice.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, ki je določena v prvem odstavku 71. člena ZIZ. Prvi odstavek 71. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, pri čemer mora biti hkrati podan tudi eden od primerov, ki so našteti v 1. - 11. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Drugi odstavek 71. člena ZIZ določa, da sme sodišče ne glede na prvi odstavek 71. člena ZIZ na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. 12. Pritožbeno ni sporno, da je tretja dolžnica v predlogu za odlog izvršbe z dne 16. 11. 2018 zatrjevala, da je 9. 10. 2018 vložila predlog za nedopustnost izvršbe na osebni avtomobil VW Passat, da sodišče o njeni vlogi ni odločilo in da je izvršitelj že razpisal dražbo. Trdila je tudi, da osebni avto nujno potrebuje za opravljanje dela v L. in bi ji s prodajo vozila nastala nepopravljiva škoda. V kolikor ne bo mogla prihajati in odhajati z dela, obstaja velika verjetnost, da bo izgubila zaposlitev. Nima denarja, da bi si kupila nov avto ali ga najela, nima možnosti, da bi prebivala v L. 13. Na podlagi teh navedb tretje dolžnice je sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da z vložitvijo predloga za nedopustnost izvršbe z dne 9. 10. 2018, v katerem je tretja dolžnica zatrjevala, da ni dopustna izvršba na njen osebni avtomobil VW Passat, ni izpolnjen noben izmed pogojev, ki so našteti v 1. - 11. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da tretja dolžnica s trditvami v predlogu za odlog ni verjetno izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku po prvem odstavku 71. člena ZIZ. Dodati pa je, da sama realizacija izvršbe ne predstavlja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Prav tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da tretja dolžnica s trditvami v predlogu za izvršbo ni verjetno izkazala, da so podani posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Pravilno je pojasnilo, da je mogoče kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je tudi odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le enkrat in za tri mesece. Ker dolžnica trdi, da avto potrebuje za svojo vsakodnevno vožnjo v službo, ne gre za kratkotrajen razlog.

14. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno v izvršilni zadevi In 333/2014 zavrnilo predlog tretje dolžnice za odlog izvršbe na osebni avtomobil VW Passat. Glede III. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje

15. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 333/2014 zavrnilo ugovor po izteku roka vseh treh dolžnikov z dne 15. 4. 2019. 16. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, ki je podana v 56. člena ZIZ. Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. čelna ZIZ).

17. Pritožbeno ni sporno, da so dolžniki v ugovoru po izteku roka trdili, da se v izvršilnem postopku ne vodijo pravilni podatki glede višine dolga, da gre za kredit v CHF in da so v predmetnem izvršilnem postopku že izgubili eno stanovanje, v lasti prvega dolžnika in druge dolžnice. Na podlagi navedenih ugovorno zatrjevanih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžniki niso trdili, da bi razen s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršbi, terjatev delno plačali. Pritožbeno tudi ni sporna ugotovitev, da je bila izterjevana terjatev In 333/2014 poplačana le z delitvijo kupnine iz prodane nepremičnine te izvršbe s sklepom 10. 11. 2017, pri čemer je bil upnik In 333/2014 iz kupnine poplačan v višini 45.313,60 EUR, celotna terjatev po sklepu o izvršbi In 333/2014 z dne 20. 5. 2014 pa je znaša 84.568,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2014, 1.401,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila, izvršilnih stroškov 63,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila. Glede pritožbenih navedb, da je bil kredit najet oziroma odobren v CHF in da banka napačno vodi kredit, je pojasniti, da je bistveno, da je bila izvršba pravnomočno dovoljena v EUR.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po 167. členu ZIZ poplačilo upnika iz zneska dobljenega s prodajo eno izmed izvršilnih dejanj pri izvršbi na nepremičnine, zato ne more predstavljati razloga za ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, izvršilno sodišče pa izvršbo vodi dokler terjatev ni v celoti poplačana, ne da bi po vsakem opravljenem izvršilnem dejanju, ki pomeni delno poplačilo terjatve, izdajalo sklep o delni ustavitvi izvršbe, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzemajo dolžniki. S strani dolžnikov po vložitvi predloga za izvršbo v In 333/2014 ni bilo izvedeno nobeno delno plačilo, dolžniki pa v pritožbi tudi sami pojasnjujejo, da izterjevana terjatev ni v celoti poplačana.

19. Pritožbene navedbe dolžnikov, da banka vodi nepravilne podatke o višini dolga in da banka zahteva več, kot znaša dejanski dolg, v potrditev te pritožbene navedbe pa predlagajo postavitev izvedenca finančne stroke in dokazila banke, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost te izpodbijane odločitve, saj kot je že bilo pojasnjeno, ne predstavljajo razloga za ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, ker je bilo s sklepom o izvršbi In 333/2014 z dne 20. 5. 2014 že pravnomočno odločeno o višini izterjevane terjatve.

20. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno v izvršilni zadevi In 333/2014 na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ ugovor dolžnikov po izteku roka z dne 15. 4. 2019 zavrnilo.

21. Predmet pritožbenega preizkusa je tudi odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 333/2014 zavrnilo predlog vseh treh dolžnikov za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2019. 22. Pravna podlaga za odločanje o odlogu izvršbe na predlog dolžnika je določena v prvem odstavku 71. člena ZIZ, katerega vsebina je že povzeta v tem sklepu.

23. Pritožbeno ni sporno, da so dolžniki v predlogu za odlog izvršbe trdili, da so vložili tožbo, s katero izpodbijajo izvršilni naslov v izvršilni zadevi In 333/2014, t. j. izvršljiv notarski zapis SV 743/2007 z dne 16. 7. 2007 pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu 370-63706108668331 in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve. Trdili so tudi, da bi s takojšnjo izvršbo utrpeli nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki je večja od tiste, ki bi zaradi odloga izvršbe nastala upniku. V predmetnem izvršilnem postopku so že izgubili eno stanovanje, ki je bilo v lasti prvega dolžnika in druge dolžnice, stanovanje na ... pa je edino stanovanje tretje dolžnice, ki ji zagotavlja pravico do lastnine in osnovno eksistenco (kar ponovno pritožbeno izpostavljajo).

24. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je podan pogoj iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, t. j. da je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v izvršilni zadevi In 333/2014. Vendar je zmotno ugotovilo, da izvršba In 333/2014 na nepremičnino, v lasti tretje dolžnice, teče vse od vložitve predloga za izvršbo 16. 5. 2014, kar je več kot pet let, saj se je izvršba na nepremičnino v lasti tretje dolžnice nadaljevala šele s sklepom z dne 3. 4. 2018. Ob navedenem1 je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni podan pogoj takojšnje izvršbe, zato posledično zmotno ni presojalo trditev v predlogu za odlog izvršbe, da so dolžniki v predmetni izvršbi že izgubili eno stanovanje, ki je bilo v lasti prvega dolžnika in druge dolžnice, stanovanje na ... pa je edino stanovanje tretje dolžnice, ki ji zagotavlja pravico do lastnine in osnovno eksistenco, s katerimi so dolžniki utemeljevali nadaljnje pogoje za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ.

25. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vsaj preuranjeno zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe v izvršilni zadevi In 333/2014. Glede IV. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje

26. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 556/2015 zavrglo ugovor po izteku roka G.B. in B. B. in njun predlog za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2019. 27. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da dolžniki v pritožbi niso navedli nobenih razlogov, s katerimi bi izpodbijali pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, da G.. B. in B. B. nimata pravnega interesa za vložitev ugovora po izteku roka in predloga za odlog izvršbe v izvršilni zadevi In 556/2015. Zaradi navedenega se je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi omejilo na preizkus izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti, v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

28. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da G. B. in B. B. nista stranki v izvršilni zadevi In 556/2015, ampak je stranka samo dolžnica A. H. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da G. B. in B. B. nimata pravnega interesa za vložitev ugovora po izteku roka in predloga za odlog izvršbe v izvršilni zadevi In 556/2015, zato je utemeljeno na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ njun ugovor po izteku roka in predlog za odlog izvršbe v izvršilni zadevi In 556/2015 zavrglo.

Glede V. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje

29. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 556/2015 zavrnilo ugovor po izteku roka dolžnice A. H. in njen predlog za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2019. 30. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, ki je podana v 56. člena ZIZ, katerega vsebina je že povzeta v tem sklepu.

31. Pritožbeno ni sporno, da se v izvršilni zadevi In 333/2014 izterjuje terjatev po izvršljivem notarskem zapisu SV 743/2007 z dne 16. 7. 2007 pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu št. 370-63706108668331 in sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, v izvršilni zadevi In 556/2015 pa se izterjuje terjatev po izvršljivem notarskem zapisu SV 735/2009 z dne 30. 9. 2009 kreditne pogodbe št. 370-63706110688841. 32. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se ugovor po izteku roka dolžnice A. H. z dne 15. 4. 2019 ne nanaša na terjatev v izvršilni zadevi In 556/2015, ampak na terjatev v izvršilni zadevi In 333/2014, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je njen ugovor po izteku roka neutemeljen že iz razloga, ker se ugovorne trditve sploh ne nanašajo na terjatev v izvršilni zadevi In 556/2015. 33. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno v izvršilni zadevi In 556/2015 na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ zavrnilo ugovor po izteku roka dolžnice A. H. 34. Predmet pritožbenega preizkusa je tudi odločitev, s katero je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi In 556/2015 zavrnilo predlog te dolžnice za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2019. 35. Pravna podlaga za odločanje o odlogu izvršbe na predlog dolžnika je določena v prvem odstavku 71. člena ZIZ, katerega vsebina je že povzeta v tem sklepu.

36. Pritožbeno ni sporna ugotovitev, da se tožba dolžnikov na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 743/2007 z dne 16. 7. 2007, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v izvršilni zadevi In 333/2014, ki se vodi v pravdni zadevi I P 864/2019 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, nanaša na izpodbijanje drugega pravnega posla kot je določen v neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 735/2015 z dne 30. 9. 2009, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v izvršilni zadevi In 556/2015. 37. Na podlagi navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni podan pogoj iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, t. j. da je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz navedenega razloga ni potrebna presoja ostalih pogojev za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ. Prav tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da tretja dolžnica s trditvami v predlogu za izvršbo ni verjetno izkazala, da so podani posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Pravilno je pojasnilo, da je mogoče kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je tudi odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le enkrat in za tri mesece, takšnega dogodka pa dolžnica v predlogu za odlog izvršbe ni zatrjevala.

38. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno v izvršilni zadevi In 556/2015 zavrnilo ugovor po izteku roka in predlog za odlog izvršbe dolžnice A. H. z dne 15. 4. 2019. 39. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje delno utemeljeni pritožbi dolžnikov ugodilo, ter izpodbijano III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga prvega dolžnika, drugega dolžnika in tretje dolžnice za odlog izvršbe z dne 15. 4. 2019 v izvršilni zadevi In 333/2014, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo dolžnikov zavrnilo in v še izpodbijani in nerazveljavljeni I., II., preostalem delu III., IV. in V. točki izreka potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

40. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

41. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v okviru podane trditvene podlage dolžnikov, upoštevaje izhodišča, ki jih je sodišče druge stopnje nakazalo v točkah 24 in 25 obrazložitve tega sklepa, ponovno presoditi, ali so podani pogoji za odlog izvršbe na predlog dolžnikov v izvršilni zadevi In 333/2014, pri tem pa bo moralo upoštevati novejšo sodno prakso2. 1 ... pa tudi upoštevaje dejstvo, da se dolžniki tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba v izvršilni zadevi In 333/2014, vložili šele v letu 2019 ... 2 Prim. Sklep VSM I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017, Sklep VSL II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017 in Sodba Sodišča EU v zadevi C-407/18 z dne 26. 6. 2019.