Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik od podrejenih delavcev zahteval, da se udeležijo ekskurzije, ki jo je ekskluzivno omogočil eden večjih dobaviteljev tožene stranke (družba I. d. o. o.), da uprava o ekskurziji, ki je bila sprva načrtovana kot brezplačna, ni bila obveščena in da so morali podrejeni delavci za udeležbo na tej ekskurziji koristiti letni dopust, pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika kot vodilnega delavca netransparentno, v nasprotju z notranjimi akti tožene stranke in določbami ZJN-3.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi tožbene zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 10. 10. 2020 izplačati nadomestilo plače v bruto znesku 5.723,36 EUR in ostale prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel, če bi delal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih neto zneskov v plačilo do plačila, ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica maščevanja delavskega direktorja A.A.. V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi sprožila šele zatem, ko je A.A. 3. 6. 2019 preprečila nezakonito povišanje plače delavcu B.B.. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično verjelo pričama C.C. in A.A.. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posnetka, na katerem se A.A. hvali, da bo storil vse, da bo tožnika onemogočil, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da v zvezi s prvim očitkom iz odpovedi ni zlorabil svojih pooblastil, temveč je delo opravil vestno. Uveljavlja, da se je postopek v zvezi s tem očitkom pričel šele 17 dni po seznanitvi uprave z domnevno kršitvijo. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za pridobitev telefonske komunikacije med tožnikom in C.C.. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved priče D.D., ki je potrdila njegove navedbe, da je tedanji predsednik uprave tožene stranke C.C. privolil v sporno zbiranje denarnih sredstev za nastop glasbene skupine. Uveljavlja neverodostojnost izpovedi priče C.C., da je bil med pogovorom s tožnikom v aprilu 2019 prepričan, da bo ta strošek plačan iz odobrenih sredstev, saj je uprava denarna sredstva za organizacijo letnega srečanja odobrila šele s sklepom z dne 13. 5. 2019. Neverodostojna je tudi izpoved priče A.A., da tožnik za organizacijo tega srečanja ni imel pooblastil in da je to, da glasbeno presenečenje predstavlja skupina E., izvedel od svakinje. Nasprotuje dokazni oceni izjave A.A. z dne 5. 6. 2019, da so pisno potrditev organizatorke dogodka o vračilu denarja izvajalcem prejeli nekaj dni po 21. 5. 2019, saj je D.D. upravi tožene stranke dopis v zvezi s tem poslala šele 12. 6. 2019. Glede drugega očitka iz odpovedi sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno verjelo pričama A.A. in C.C., ki sta ga želela očrniti. Vztraja, da na kolegiju ni bilo govora o poslovnih skrivnostih tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vabila na razširjeni kolegij, ki ga je poslal C.C. in iz katerega izhaja, da so bila srečanja zunaj sedeža tožene stranke ustaljena praksa. Ker je bil razširjeni kolegij uprave tožene stranke 4. 6. 2019 organiziran v prostorih tožene stranke, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožena stranka ne razpolaga z ustreznimi prostori za njegovo organizacijo. V zvezi s tretjim očitkom iz odpovedi opozarja, da je ekskurzijo organiziral F.F.. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da se je tožena stranka šele po njegovem zagovoru odločila, da bo kaznovala tudi ostale udeležence ekskurzije. Ne drži, da je bila ekskurzija sprva načrtovana kot brezplačna. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo pričama C.C. in A.A., da jima je o tem povedal udeleženec G.G., saj tožena stranka zaslišanja te priče niti ni predlagala. Sklicuje se na vsebino članka H. z dne 28. 3. 2016, v katerem je G.G. omenjen kot predsednik sveta delavcev in član nadzornega sveta tožene stranke, G.G. in A.A. pa sta glasovala za imenovanje C.C. za predsednika uprave tožene stranke. Družba I. je udeležencem ekskurzije račune izdala in odposlala 3. 6. 2019, in ne 5. 6. 2019, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo izpiska komunikacije med telefonskima številkama tožnika in tedanjega predsednika uprave tožene stranke C.C. za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 7. 2019, ker tožnik ni izkazal, da je ta izpisek od operaterja J. d. d. poskušal pridobiti sam, in ker glede na to, da iz izpisa klicev med telefonskima številkama vsebina pogovora ne bi bila razvidna, izvedba tega dokaza za odločitev niti ni bila potrebna. Navedeno predstavlja utemeljene in ustrezno obrazložene razloge za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni podana.

7. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na vodilnem delovnem mestu "direktor ...". Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2019, ki mu jo je tožena stranka podala po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja), ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, po kateri je bila dolžna tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu v razumnem roku omogočiti zagovor. Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved podana pravočasno in da je tožena stranka dokazala, da je za njeno podajo obstajal utemeljen razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

8. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da se je postopek podaje izredne odpovedi pri toženi stranki glede prvega očitka (nezakonito zbiranje denarnih sredstev za nastop glasbene skupine) pričel 6. 6. 2019, kar je 17 dni po seznanitvi uprave tožene stranke s to kršitvijo. Tožena stranka je bila pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vezana le na rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, po katerem jo je bila dolžna podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od njegovega nastanka, pritožba pa ne nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana pravočasno.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi nekritično verjelo tedanjemu predsedniku uprave tožene stranke C.C. in delavskemu direktorju A.A., saj pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vseh kršitev sprejema kot celovito, prepričljivo in ustrezno obrazloženo. Posamezni deli izpovedi priče A.A., ki jim pritožba izrecno nasprotuje (da tožnik ni imel pooblastil za organizacijo srečanja, na katerem se je pripravljalo glasbeno presenečenje, in da je to, da glasbeno presenečenje predstavlja skupina E., izvedel od svakinje), glede na vsebino očitkov iz odpovedi niso bistveni za odločitev. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je izpodbijana izredna odpoved posledica maščevanja delavskega direktorja A.A., s katerim sta bila v sporu glede višine plače delavca B.B.. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku izredna odpoved podana izključno zaradi njegovih (protipravnih) ravnanj, ki v nobenem pogledu niso povezana z navedenim sporom. Sodišče prve stopnje zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,1 ko se ni izrecno opredelilo do posnetka, na katerem naj bi se po zatrjevanju pritožbe A.A. hvalil, da bo storil vse, da bo tožnika onemogočil. Očitno je, da so bili odnosi med tožnikom na eni strani ter delavskim direktorjem A.A. in tedanjim predsednikom uprave C.C. na drugi strani, v relevantnem obdobju zaostreni, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti očitanih kršitev ne bi smelo upoštevati izpovedi A.A. in C.C., za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik v zvezi z dogodkom "Srečanje zaposlenih in upokojencev ..." prekoračil svoja pooblastila, ko se je samovoljno (brez posvetovanja z upravo) odločil, da bo denarna sredstva za plačilo nastopa glasbene skupine v višini 16.000,00 EUR zbral od pogodbenih partnerjev tožene stranke, ki so stranke v postopkih javnega naročanja. Pritožba tej presoji neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved priče D.D., saj ta ne potrjuje tožnikovih navedb, da je bil predsednik uprave tožene stranke C.C. seznanjen z načinom zbiranja denarnih sredstev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil seznanjen le s tem, da se pripravlja neko glasbeno presenečenje, pri čemer je bil med pogovorom s tožnikom v aprilu 2019 prepričan, da bo ta strošek pokrit iz kvote denarnih sredstev, ki jih je za organizacijo letnega srečanja odobrila uprava. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je uprava to storila (šele) s sklepom z dne 13. 5. 2019, saj to samo po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je izpoved priče C.C. ocenilo kot verodostojno.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da način zbiranja denarnih sredstev za nastop glasbene skupine na letnem srečanju tožene stranke ni sporen. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju okoliščin, da je tožena stranka družba v 100 % lasti države in da izvaja postopke javnih naročil, pri katerih ne sme biti nobenega dvoma o nepristranskosti izbire izvajalcev in dobaviteljev, pravilno zaključilo, da je zbiranje denarnih sredstev od (le nekaterih) pogodbenih partnerjev neprimerno in v nasprotju z določbami Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK; Ur. l. RS, št. 45/2010 in nasl.). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnik z očitano kršitvijo kršil obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1), obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1) ter prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1), kršil pa je tudi določili 19. in 20. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerih je bil delo dolžan opravljati vestno in v skladu z navodili delodajalca. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je delo v zvezi z organizacijo letnega srečanja pri toženi stranki opravil korektno in vestno. Pritožbeno sodišče glede na tožnikove navedbe, "da se je pri zbiranju denarnih sredstev načrtno izognil največjim dobaviteljem toženke, ker to zaradi postopkov javnih naročil ne bi bilo primerno", in njegove izpovedi, da pogodbeni partnerji denarnih prispevkov niso nakazovali na račun tožene stranke, ker "se to ne sme delati", soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal neprimernosti zbiranja denarnih sredstev od pogodbenih partnerjev tožene stranke.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje nadaljnji presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljenost drugega očitka iz izredne odpovedi, in sicer da je tožnik 9. 5. 2019 organiziral kolegij s področja K. na lokaciji izven poslovnih prostorov družbe, s čimer je prekoračil svoja pooblastila in prekršil varnostno politiko družbe, ker s poslovnimi skrivnostmi družbe ni ravnal skrbno in bi s svojim ravnanjem lahko omogočil dostop do poslovnih skrivnosti družbe nepooblaščenim osebam. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da na spornem kolegiju ni bilo govora o stvareh, ki bi predstavljale poslovno skrivnost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi prič C.C. in A.A. ter vsebine zapisnika spornega kolegija pravilno zaključilo, da so obravnavane teme predstavljale poslovne skrivnosti v smislu 12. člena statuta tožene stranke.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila organizacija srečanj zunaj sedeža tožene stranke ustaljena praksa in da je uprava v januarju 2018 organizirala razširjeni kolegij izven prostorov tožene stranke (na L.), na katerem je bilo prav tako govora o javnih naročilih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič C.C. in A.A. pravilno ugotovilo, da so kolegiji s področja K. običajno potekali v prostorih avtocestnih baz, izven prostorov tožene stranke pa le strateška konferenca. Sicer pa je v zvezi z drugim očitkom iz izredne odpovedi bistveno, da je tožnik kolegij s področja K. organiziral v prostorih pogodbenega partnerja tožene stranke, in so pritožbene navedbe glede organizacije razširjenega kolegija uprave na L., ki ni potencialni ponudnik v postopku javnega naročila tožene stranke, že zato neutemeljene.

14. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljenost tretjega očitka iz izredne odpovedi, in sicer da je tožnik kot vodilni delavec upravi prikrival informacije v zvezi s strokovno ekskurzijo, ki je bila organizirana v dnevih od 23. 5. 2019 do 25. 5. 2019, da se je udeležil in podpiral udeležbo podrejenih delavcev na ekskurziji, ki je bila sprva načrtovana kot brezplačna, po razkritju kršitev v zvezi s tem pa je pri organizatorju dosegel, da je izdal račun in s tem poskušal zavesti upravo, da je bila ekskurzija za delavce tožene stranke ves čas načrtovana kot plačljiva.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik od podrejenih delavcev zahteval, da se udeležijo ekskurzije, ki jo je ekskluzivno omogočil eden večjih dobaviteljev tožene stranke (družba I. d. o. o.), da uprava o ekskurziji, ki je bila sprva načrtovana kot brezplačna, ni bila obveščena in da so morali podrejeni delavci za udeležbo na tej ekskurziji koristiti letni dopust, pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožnika kot vodilnega delavca netransparentno, v nasprotju z notranjimi akti tožene stranke in določbami Zakona o javnem naročanju (ZJN-3; Ur. l. RS, št. 91/2015). Sodišče prve stopnje je dejanski zaključek, da je bila ekskurzija sprva načrtovana kot brezplačna, pravilno utemeljilo s skladnima izpovedma prič C.C. in A.A., da jima je o tem povedal udeleženec G.G.. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka v zvezi s tem dejstvom predlagati zaslišanje priče G.G., saj iz določb ZPP ne izhaja, da so dopustna zgolj neposredna ali direktna dokazna sredstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi nadaljnjih ugotovitev, da so dopis družbe I. d. o. o. z dne 6. 6. 2019, iz katerega izhaja, da je bila ekskurzija v maju 2019 že od vsega začetka načrtovana kot plačljiva, in potrdila o plačilu stroškov udeležencev datirana na dneve neposredno po razkritju njihove udeležbe na sporni ekskurziji, utemeljeno štelo za dokazane navedbe tožene stranke, da je tožnik s posredovanjem pri organizatorju ekskurzije poskušal zavesti upravo, da je bila ekskurzija ves čas načrtovana kot plačljiva, četudi ni bilo dokaza o neposredni komunikaciji med tožnikom in organizatorjem ekskurzije.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožena stranka za kaznovanje podrejenih delavcev odločila šele po njegovem zagovoru. Tožena stranka je imela ob ugotovljenih naklepnih hujših kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožniku pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je sankcionirala ostale udeležence ekskurzije. Poleg tega po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnik kot nadrejeni delavec nosi večjo odgovornost kot ostali udeleženci, saj ekskurzija, katere neposredni organizator je bil delavec tožene stranke F.F., brez tožnikovega soglasja ne bi bila organizirana.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba ne nasprotuje nadaljnji presoji sodišča prve stopnje, da je bil za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da zaradi očitanih kršitev ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Po vsebini gre sicer za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.