Up-281/03 - 6

13. 10. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A.&A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A.&A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 830/2002 z dne 27. 3. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani št. U 2260/2000 z dne 16. 5. 2002 in odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada, št. 426-31/0037-99/0200-110 z dne 6. 11. 2000 ter odločbo Carinarnice Maribor št. 03.05 Up/I-3474/98 z dne 25. 11. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožničino tožbo zoper odločbo Carinske uprave. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Carinska uprava Republike Slovenije je zavrnila pritožbo zoper odločbo Carinarnice Maribor, s katero je ta pritožnici naknadno obračunala in naložila v solidarno plačilo carinski dolg.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 11., 14., 22., 23., 25., 62. in 120. člena Ustave. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je s tožbo v upravnem sporu izpodbijala dejansko stanje ter izrecno predlagala, da se opravi glavna obravnava, ki pa je Upravno sodišče ni razpisalo. Upravno sodišče naj bi s tem neupravičeno razširjalo in dopolnjevalo določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS). Praksa Upravnega sodišča glede izvedbe glavne obravnave naj bi bila nesprejemljiva in naj bi predstavljala sistematično kršenje 50. člena ZUS, ki je po mnenju pritožnice zelo jasen. V konkretni zadevi naj bi bilo odločeno brez glavne obravnave, na tajni seji. S tem naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave. Sodišče naj se v sodbi ne bi izreklo o bistvenih vprašanjih, kar naj bi utemeljevalo kršitev pravice iz 25. člena Ustave. Pritožnica tudi zatrjuje, da je bila v postopku neutemeljeno pasivno legitimirana kot carinski dolžnik. S tem naj bi bile podane kršitve 2., 22. in 120. člena Ustave. S tem, ko listine tujih carinskih organov (fitosanitarno spričevalo) niso bile prevedene v slovenski jezik, naj bi bile podane kršitve 11., 22. in 62. člena Ustave.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnice v zvezi s stališčem upravnih organov in sodišč o pasivni legitimaciji v postopku za plačilo carinskih dajatev in glede prevoda fitosanitarnega spričevala nanašajo na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo prava, ji je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca organom in sodiščem, ki odločajo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Carinska uprava je v odločbi razumno pojasnila, da je pritožnica blago deklarirala (vpisana je v polje 14 enotne carinske listine) in je kot deklarantka tudi carinska dolžnica. Takšno stališče je temeljilo na določbi tretjega odstavka 143. člena tedaj veljavnega Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - v nadaljevanju CZ), po katerem je carinski dolžnik deklarant, v primeru indirektnega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je vložena carinska deklaracija. Po 150. členu CZ pa v primeru, če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, te osebe odgovarjajo za plačilo solidarno. Carinska uprava je štela, da je pasivna legitimacija podana, saj je pritožnica vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika, torej kot indirektna zastopnica. Tako Upravno kot Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je Carinska uprava pravilno uporabila navedene določbe CZ. Carinska uprava in sodišči so tako svojo odločitev oprli na razlago Zakona, ki ji ni moč očitati arbitrarnosti, zato pritožnici ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

5.Tega tudi ni mogoče očitati stališču sodišč, da ni bilo potrebe po prevodu fitosanitarnega spričevala, izdanega v tujem jeziku. Drugi odstavek 170. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. in nasl. - ZUP86) je določal, da je treba listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, predložiti v overjenem prevodu le, če je to potrebno. Glede na konkretne okoliščine primera je Upravno sodišče presodilo, da potreba po prevodu fitosanitarnega spričevala, izdanega na obrazcu v angleškem in madžarskem jeziku in v zvezi z vsebino katerega je sporna le oznaka vrste blaga, ki je predmet carinskega postopka, ta pa je označena s strokovnim izrazom v latinskem jeziku, v upravnem postopku ni bila izkazana, pritožnica pa potrebe po prevodu prav tako ni izkazala. Takšno stališče je oprto na razlago Zakona, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Samo po sebi pa takšno stališče tudi ni v neskladju s pravico iz 62. člena Ustave.

6.Okoliščin, ki bi kazale na kršitve ustavnih jamstev procesne narave, pritožnica ni izkazala. Lahko bi bil relevanten le njen očitek, da Upravno sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave. V okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave se namreč od upravnih sodišč zahteva, da v upravnem sporu zagotovijo obravnavo, torej kontradiktorni postopek, kjer stranke lahko ponujajo dokaze in spodbijajo nasprotne navedbe, kar je element javnega sojenja. Ustavno sodišče je že navedlo, da ZUS, ki strankam ne bi zagotavljal javne obravnave, ki je brez privolitve strank ni mogoče izključiti, ne bi zagotavljal spora polne jurisdikcije in ne bi ustrezal procesnim zahtevam Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) in Evropskega sodišča za človekove pravice (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003, Uradni list RS, št. 36/03). Vendar pa vsebinska obravnava tega pritožničinega očitka ni bila mogoča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča je razvidno, da je pritožnica sicer ugovarjala, da bi moral biti pred upravnim organom izveden poseben ugotovitveni postopek v skladu s 143. členom ZUP86, ni pa ugovarjala neizvedbi glavne obravnave v upravnem sporu. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo. Zato tudi ni bilo mogoče upoštevati navedb pritožnice, s katerimi očita sodiščem, da niso izvedle glavne obravnave.

7.Tudi pritožničin očitek kršitve 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč tudi v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, pa mora biti njegova sodba obrazložena.

C.

8.Pritožnica je pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča vložila, o njej pa je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče tudi odločilo. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je Vrhovno sodišče ocenilo navedbe v pritožbi, se do njih opredelilo in svojo odločitev obrazložilo.

9.V čem naj bi bila kršitev pravice iz 23. člena Ustave, pritožnica ni izkazala, zato je Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

10.Pritožničinega očitka, da so bile z izpodbijanima sodbama kršene določbe 2., 11. in 120. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedene določbe pa ne vsebujejo posamičnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

11.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan