Jedro

V primeru, ko je tožbi delno ugodeno in upravni akt delno odpravljen, je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS dolžna o pritožbi ponovno odločiti le v obsegu, v katerem je bila njena prvotna odločitev odpravljena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. ... z dne 10. 3. 2005, se odpravi v predzadnjem odstavku izreka, ki glasi: "V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 280,90 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1552/2001 z dne 10. 1. 2005, s katero je bilo tožbi tožeče stranke delno ugodeno, odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2001 delno odpravljena in zadeva v tem obsegu vrnjena v ponovni postopek, pritožbi skladno s stališči sodbe ugodila, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Odločitev utemeljuje z določbami 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in z ugotovitvijo, da je sodba v delu, v katerem je bilo tožbi ugodeno, postala pravnomočna.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo, s katero je sicer v celoti sledila napotkom in stališčem sodbe, dodatno in nepravilno odločila še, da "se v preostalem pritožba kot neutemeljena zavrne". V tem delu odločitve je tožena stranka prekoračila določbo 3. odstavka 60. člena ZUS in odločila v zadevi, o kateri po določbah ZUP in ZUS še ni mogla odločati. S svojo odločitvijo je namreč zavrnila del pritožbe, o katerem upravni spor še ni končan. Tožnik je namreč ravno v delu, ki ga tožena stranka zavrne, zavrnilo pa ga je tudi prvostopenjsko sodišče, vložil še pritožbo na Vrhovno sodišče RS. Tožena stranka je z izpodbijanim delom odločbe domnevno dokončno (ali vsaj ponovno na drugi stopnji) odločila o delu upravne pritožbe, ki še ni pravnomočno rešena in o katerem še teče upravni spor. Odločitev je zato preuranjena. Če bo odločitev drugačna, bo morala biti drugačna tudi odločba o pritožbi. In če bo ta nova napadena odločba postala dokončna in pravnomočna, bo morda dovoljena obnova, morda ne, in tega tožnik noče tvegati. Zato tudi ta spor. Zato predlaga, da sodišče odločbo v izpodbijanem delu odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa tudi na ponovljeno zahtevo ni dostavila upravnih spisov.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo št. ... z dne 12. 5. 2005. Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) mora tožena stranka izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo tožbi ugodeno in upravni akt odpravljen. V primeru, ko je tožbi delno ugodeno in upravni akt delno odpravljen, je na tej podlagi dolžna o pritožbi ponovno odločiti le v obsegu, v katerem je bila njena prvotna odločitev odpravljena. Z odločitvijo, kot je izpodbijana, pa je tožena stranka v ponovnem postopku ponovno odločila o pritožbi tudi v delu, v katerem njena prvotna odločitev o pritožbi s sodbo ni bila odpravljena. Gre torej za ponovno odločitev o delu pritožbe, ki v upravnem sporu pred odločitvijo tožene stranke ni bila odpravljena. Sodišče je zato odločbo v izpodbijanem delu odpravilo, ne da bi zadevo vračalo toženi stranki v nov postopek, saj kot že navedeno, za ponovno odločanje ob ugotovljenem dejanskem stanju ni pravne podlage.

Odločitev temelji na določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi s prehodno določbo 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/02, v nadaljevanju: ZUS-1).

Ker je tožnik s tožbo uspel, mu je sodišče, skladno z določbami ZUS v zvezi s 104. členom ZUS-1, ob smiselni uporabi ZPP ter na podlagi določb odvetniške tarife, priznalo stroške postopka, in sicer za sestavitev tožbe v vrednosti 500 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar znese toliko, kot izhaja iz izreka te sodbe ter jih, skladno z ZPP, naložilo v plačilo toženi stranki. Plačane sodne takse sodišče ni priznalo zato, ker se v primeru, če tožnik s tožbo uspe, lahko zahteva povrnitev sodnih taks na podlagi Zakona o sodnih taksah v posebnem upravnem postopku. Za odločitev, da tečejo zamudne obresti od izdaje sodbe dalje, kot zahteva tožnik v tožbi, pa sodišče ni našlo pravne podlage.

Pravni pouk temelji na 73. členu ZUS-1 v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena istega zakona.