Jedro

Da je izpolnitev tožene stranke postala nemogoča, na kar se tožeča stranka sklicuje, je namreč odgovorna tožeča stranka sama, saj je prav njeno ravnanje (zamenjava ponudnika storitve brez predhodne odpovedi pogodbe toženi stranki) povzročilo zatrjevano nemožnost izpolnitve. Na nemožnost izpolnitve se tedaj tožeča stranka ne more utemeljeno sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.354,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in z datumi zapadlosti, kot to natančneje izhaja iz I. točke izreka sodbe. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 557,37 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke, pri čemer ni upoštevalo 116. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Tožeča stranka tako vztraja pri določbi 190. člena OZ, oziroma da bi moralo sodišče pri odločitvi uporabiti pravila o neupravičeni obogatitvi. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, v kolikor je prenesla storitev na drugega ponudnika, to vedeti oziroma bi ob vsej potrebni skrbnosti morala in mogla vedeti, da plačuje nekaj, česar ne bi bila dolžna plačati. Takšno stališče je napačno, netočno in pomanjkljivo, saj sodišče pri svoji razsodbi ne upošteva zatrjevane zmote tožeče stranke in predvsem zavajanje ter goljufijo tožene stranke pri izdaji računov. Ne glede na to, da se sodišče ni opredelilo do goljufivega namena in skrbnosti tožene stranke pri poslovanju s tožečo stranko in izdajanjem računov, je potrebno ugotoviti, da pravne podlage, da je tožena stranka izstavljala račune, ni oziroma je le-ta odpadla, ko je tožeča stranka prenesla spletno gostovanje na drugega ponudnika. Glede na to, da je nemogoče, da bi imela tožeča stranka več spletnih gostovanj za spletno stran www.kitajski-vrt.com, je v trenutku, ko je tožeča stranka prenesla spletno gostovanje na drugega ponudnika, izpolnitev obveznosti tožene stranke postala nemogoča, s tem pa je tudi obveznost tožeče stranke ugasnila, tožeča stranka pa, v skladu z omenjenim členom OZ, lahko zahteva vrnitev že plačanih računov po splošnih pravilih neupravičene obogatitve. Že iz splošne določbe 329. člena OZ namreč izhaja, da preneha obveznost, ki postane nemogoča. Ugasnitev obeh obveznosti iz dvostranske pogodbe pa ima za posledico tudi prenehanje celotne pogodbe. Tako je popolno napačno sklicevanje sodišča na jamčevalne zahtevke kot jih določa OZ po določbah 633. do 640. člena OZ ter napačna trditev sodišča, da izstavitev računa pomeni poziv k plačilu ter hkrati nedvomno in jasno sporočilo podjemnika, da je delo izvršeno in da ga je treba prevzeti in pregledati - delo je bilo namreč nemogoče izvršiti, saj je tožeča stranka imela spletno gostovanje pri drugem ponudniku, kar se je tožena stranka zavedala, pa je vseeno izdajala račune. Izpolnitev obveznosti tožene stranke pa je postala nemogoča, s tem pa je tudi obveznost tožeče stranke ugasnila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, prav tako sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

7. Tožeča stranka v pritožbi s pritožbenimi navedbami glede okoliščin in načina plačevanja računov ter s pritožbenimi navedbami, s katerimi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, nedopustno posega v dejansko stanje, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje. V sporih, kakršen je tovrstni, so tako stranke kot sodišče druge stopnje vezani na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, zato tovrstne pritožbene navedbe ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker da ni upoštevalo 116. člena OZ. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je v trenutku, ko je tožeča stranka prenesla spletno gostovanje na drugega ponudnika, izpolnitev obveznosti postala nemogoča. 9. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano, je med pravdnima strankama vse do oktobra 2018 obstajalo pogodbeno razmerje, saj je tožeča stranka toženo stranko o odpovedi pogodbenega razmerja obvestila šele 5. 10. 2018. Dejstvo, da se je tožeča stranka, še pred odpovedjo pogodbe s toženo stranko, odločila za drugega ponudnika storitve, kakršno ji je nudila tožena stranka, ne pomeni, da s strani tožene stranke storitve ni bilo mogoče opraviti. Tudi če bi tehnično to res bilo nemogoče (česar tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, sodišče druge stopnje pa ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko o tem presojalo), to v obravnavanem primeru tudi ni odločilno. Da je izpolnitev tožene stranke postala nemogoča, na kar se tožeča stranka sklicuje, je namreč odgovorna tožeča stranka sama, saj je prav njeno ravnanje (zamenjava ponudnika storitve brez predhodne odpovedi pogodbe toženi stranki) povzročilo zatrjevano nemožnost izpolnitve. Na nemožnost izpolnitve se tedaj tožeča stranka ne more utemeljeno sklicevati.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).