Jedro

Stavka za odpravo suspenza, umik podanih zahtevkov za disciplinski postopek in izplačilo plače delavcem zaradi prej citiranega ukrepa pomeni uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev, zato je zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek za ugotovitev nezakonitosti stavke, napovedane dne 3.12.1998, zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je ugotovilo, da je sklep o začetku stavke z dne 3.12.1998 o napovedani stavki za dne 11.12.1998 in dalje nezakonit. Zoper to sodbo se pritožuje udeleženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je sklep o začetku stavke z dne 3.12.1998 o napovedani stavki za dne 11.12.1998 in dalje, zakonit. V pritožbi navaja obširno vse dogodke, kot jih je že navedel pred sodiščem prve stopnje, in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dodatno pa še navaja, da je predlagatelj dne 30.11.1998 izrekel suspenze (9.12.1998 tudi zoper sindikalno zaupnico) in uvedel zahteve za disciplinski postopek zoper delavke zaradi neupravičenih izostankov z dela v soboto 14.11.1998, v soboto 21.11.1998 in v soboto dne 28.11.1998, čeprav se je s podpisom sporazuma s stavkovnim odborom dne 16.11.1998 zavezal, da sobote 14.11., 21.11. in 28.11.1998 ter 5.12. in 12.12.1998 niso več delovne obvezne. Te ukrepe direktorja predlagatelja je strokovni odbor ocenil kot šikaniranje delavk in članic strokovnega odbora in kot še en dokaz nepripravljenosti direktorja za mirno razreševanje težke situacije v podjetju, zato je dne 3.12.1998 sprejel sklep o začetku stavke za dne 11.12.1998 in pozval vodstvo podjetja na pogajanje. Kot prve stavkovne zahteve je izpostavil takojšnjo odpravo vseh suspenzov, umik vseh podanih zahtevkov za disciplinski postopek in plačilo plač suspendiranim delavkam v višini, kot bi jih prejele, če bi delale.

Ostale stavkovne zahteve (skupno 10 zahtev) so bile večinoma ponovljene pomembne zahteve iz napovedi stavke z dne 6.11.1998, saj je šlo po njegovem mnenju za kontinuiteto aktivnosti stavkovnega odbora. Pritožba še meni, da je tudi zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje glede dela preko polnega delovnega časa. Namreč v 1. odst. 50. člena ZDR je določeno, da se delo preko polnega delovnega časa ne sme uvesti, če je delo mogoče opraviti z ustrezno reorganizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

Pritožbe je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar nanje ni pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom 4. točke 373. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90). Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in v njo ne dvomi, zato se v izogib ponavljanju glede dokazne ocene v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, da se je stavka, napovedana dne 3.11.1998, začela dne 11.12.1998, zaradi takojšnje odprave vseh izrečenih ukrepov začasne odstranitve delavcev z dela, umik vseh podanih zahtevkov za disciplinski postopek in izplačila plač delavkam, ki so bile začasno suspendirane z dela, v višini, kot bi jo prejemale, če bi normalno delale, kar je med udeležencema tudi nesporno. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bil, glede ostalih stavkovnih zahtev, ki so bile opredeljene v sklepu o napovedi stavke, sklenjen dogovor med udeležencema že dne 16.11.1998. V stavkovni zahtevi št. 1, napovedane stavke z dne 13.11.1998, je bila navedena odprava nezakonitega planiranega dela preko polnega delovnega časa ob sobotah do konca leta 1998, in sicer 14.11., 21.11. in 28.11. ter 5. in 12.12.1998, in je predlagatelj soglašal s tako stavkovno zahtevo, kar izhaja tudi iz dogovora med udeležencema z dne 16.11.1998. Ob taki formalni ugoditvi tej stavkovni zahtevi, pa je stavkovni odbor pozivanje direktorja k prostovoljnemu delu na soboto dne 21.11.1998 in nadaljnjo reakcijo, ko je direktor sobotno nadurno delo do konca l. 1998 hotel nadomestiti s prerazporeditvijo delovnega časa, očitno štel za izigravanje prvotnega dogovora z dne 16.11.1999. Vsa pozornost stavkovnega odbora pa se je v bistvu usmerila v zaščito delavk, ki so bile zaradi nespoštovanja novo odrejenega delovnega časa suspendirane, oz. so bili zoper njih uvedeni disciplinski postopki. Glede na to, da so bili suspenzi delavk v bistvu neposredno povezani z nesoglasjem med stavkovnim odborom in vodstvom predlagatelja glede realizacije predhodnega dogovora o odpravi nezakonitega nadurnega dela ob sobotah do konca l. 1998, kar v bistvu v izpodbijani sodbi ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, ni mogoče trditi, da zahteva za prenehanje sankcioniranja delavk zaradi nespoštovanja (po mnenju stavkovnega odbora očitno ponovne samovoljne) razporditve delovnega časa ne bi moglo predstavljati borbe za uveljavljanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela iz 1. člena 2. odstavka. Pri tem za ta spor sploh ni bistveno, ali je bila odredba vodstva predlagatelja glede nove razporeditve delovnega časa do konca l. 1998 zakonita, ali ne, saj zakonitost stavke ni vezana zgolj na nasprotovanje formalno nezakonitim odločitvam delodajalca oz. so lahko predmet stavkovnih zahtev tudi delodajalčeve formalno sicer zakonite odločitve, ki določajo ekonomski in socialni položaj delavca. Istočasno pa je treba upoštevati, da je solidarnost delavcev ena od temeljnih predpostavk stavke nasploh. Zato po stališču pritožbenega sodišča tudi stavka na odpravo vseh izrečenih ukrepov začasne odstranitve delavcev z dela, umik vseh podanih zahtev za disciplinski postopek in izplačilo tem delavkam plačo, kot bi delale, v tem primeru pomeni uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev v skladu z določilom 1. člena Zakona o stavki - ZStk (Ur.l. SFRJ 23/91), k temu zakonu pa je skupščina R Slovenije dala izrecno soglasje dne 22.5.1991 (Ur.l. RS št. 22/91). V tem členu je določeno, da je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Zaradi navedenega zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da stavke ni mogoče voditi z zahtevo, da se odpravijo suspenzi z dela in umaknejo zahteve za uvedbo disciplinskih postopkov iz razlogov, ker je disciplinski postopek poseben postopek za posameznega delavca v postopku, saj je bilo v tem primeru takšno sankcioniranje delavk v neposredni vzročni zvezi s sporom o delu ob sobotah.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).