Jedro

Tožeča stranka kot upnica v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP - materialni prekluzivni rok) svoje denarne terjatve ni prijavila, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njena terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožeče stranke (oziroma z drugimi besedami: stvarne legitimacije stranke več ni, ker je prenehala ipso iure).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjena glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka J. p.o. S. K. (sedaj J. g. p. d.d.) je dolžna plačati tožniku J. K. 7.866,41 EUR (prej:1.885.106,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 1998 dalje do plačila in mu poravnati njegove stroške v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 774,54 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka, tožeča stranka pa mora toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 280,91 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 1.885.106,80 SIT (7.866,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 1998 dalje do plačila, pri čemer neplačane in zapadle obresti ne smejo preseči glavnice, in mu povrniti 1.344,58 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. V pritožbi, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da tožnik ni dokazal nobene predpostavke odškodninske odgovornosti in tako ni izkazano, da je tožena stranka ravnala protipravno. Tožnik je že ob sklepanju kupne pogodbe 28. 3. 1991 vedel, da predmetna nepremičnina ni bila vpisana kot etažna lastnina. 6. člen kupne pogodbe je določal, da bo tožena stranka, takoj ko bo mogoče, izstavila z. k. listino, tožnik pa toženke k izstavitvi listine ni nikoli pozval. Zatrjevanje sodišča, da upravni organ tožniku ni izdal uporabnega dovoljenja, ker bi moral predložiti z. k. izpisek, katerega pa zaradi neaktivnosti tožene stranke ni mogel, je napačno, ker bi moral tožnik po pozivu upravnega organa predložiti dokazilo o lastništvu predmetne nepremičnine oziroma dokaz o pravici uporabe predmetnega lokala. Takšen dokaz pa je kakršnakoli pogodba, s katero se dokazuje pravica do uporabe lokala. Zato bi zadoščalo, če bi tožnik predložil kupno pogodbo, saj upravni organ ni nikoli zahteval, da mora tožnik predložiti dokazilo, da je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik predmetnega lokala. To dejstvo bi moralo biti tožniku znano, saj je na enak način, tako kot tudi ostali etažni lastnik za svoje lokale, pridobil uporabno dovoljenje za lokal št.... v istem objektu; na enak način pa so tudi ostali etažni lastniki od upravnega organa pridobili uporabna dovoljenja. Nesmiselno in dokazno nepodprto je zatrjevanje, da je direktor tožene stranke kot vplivna oseba ostalim lastnikom lokalov pomagal pri pridobitvi uporabnih dovoljenj, tožniku pa s svojim vplivom to onemogočil. Tožnik prav tako ni dokazal škode. Kot osnovo za izračun nastale škode podaja mesečno najemnino po najemni pogodbi, ki jo je sklenil z družbo I. d.o.o.. Sodišče prve stopnje v celoti sledi navajanjem tožnika, da znesek najemnine v višini 418,00 DEM (163,69 EUR) predstavlja realno vrednost najemnine, ki bi jo prejel, v kolikor bi lokal dal v najem. Tožnik je bil hkrati družbenik in zastopnik najemnika in tako pri določitvi najemnine povsem neodvisen, zato tožena stranka dvomi, da bi prejel enak znesek najemnine, če bi oddal v najem drugemu najemniku. Sodišče bi moralo realno višino najemnine oz. pričakovani izpad dobička ugotavljati na podlagi neodvisnih podatkov in ne podatkov v najemni pogodbi. Tožnik ni dokazal niti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ker je za vse težave z uporabnim dovoljenjem odgovoren tožnik sam, saj je s svojo pasivnostjo povzročil, da mu uporabno dovoljenje ni bilo izdano. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari pa je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Podredno pa opozarja še na dejstvo, da niso bili upoštevani pogoji prisilne poravnave, glede na to, da se je 15. 12. 2006 zoper toženo stranko začel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi z dne 3. 10. 2007. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve.

Pritožbeno sodišče o pritožbi odloča drugič, ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 727/2009 z dne 26. 4. 2012 reviziji tožeče stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 324/2009 z dne 11. 6. 2009, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 10/2008 z dne 18. 4. 2008, ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje ter odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo. Pritožbeno sodišče je po ponovni predložitvi spisa dne 23. 8. 2012, potem ko je ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom St 125/2012 z dne 17. 2. 2012 začelo stečajni postopek nad dolžnikom – toženo stranko, spis vrnilo sodišču prve stopnje zaradi izdaje sklepa o prekinitvi pravdnega postopka oziroma postopanja po določbah 205. do 208. člena ZPP. Sklep o prekinitvi postopka, ki je deklaratorne narave, namreč izda sodišče prve stopnje (drugi odstavek 205. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je nato 11. 9. 2012 sklenilo, da se pravdni postopek P 10/2008 prekine z dnem 17. 2. 2012, s sklepom z dne 14. 9. 2012 pa odločilo, da se pravdni postopek nadaljuje z dnem 14. 8. 2012. Oba sklepa sta pravnomočna. Stečajni upravitelj tožene stranke je v vlogi z dne 24. 9. 2012 sodišče obvestil, da tožeča stranka v stečajnem postopku ni prijavila terjatve, kar je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev St 125/2012 z dne 6. 8. 2012, objavljenega na spletni strani A. dne 14. 8. 2012. Glede na to, da je terjatev tožeče stranke zaradi neprijave v stečajnem postopku prenehala, stečajni upravitelj meni, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Ker je stečajni upravitelj tožene stranke zatrjeval okoliščino, ki je pomembna za odločitev o pritožbi, in se pri tem skliceval na objavo končnega seznama preizkušenih terjatev na strani A., je pritožbeno sodišče pred odločitvijo o pritožbi pozvalo tožečo stranko, da se glede zatrjevane okoliščine izjavi. Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. 2. 2013 odgovorila, da terjatve ni priglasila v stečajnem postopku prav zaradi predmetnega pravdnega postopka. Glede na izdani sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah o prekinitvi postopka je terjatev nameravala priglasiti v stečajno maso, vendar je isto sodišče že s sklepom z dne 14. 9. 2012 odločilo, da se postopek nadaljuje. Zaradi navedenega terjatve v stečajno maso seveda ni priglasila, saj postopek pravnomočno sploh ni bil prekinjen, saj ga je sodišče nadaljevalo, še preden so sploh nastopile posledice mirovanja. Zato meni, da terjatve ni bila dolžna priglasiti.

Po prvem odstavku 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastajale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Obravnavana terjatev ne spada med terjatve, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika po petem odstavku 296. člena ZFPPIPP preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve. Ob zgoraj navedenem je nesporno, da tožeča stranka kot upnica v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP – materialni prekluzivni rok) svoje denarne terjatve ni prijavila, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njena terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožeče stranke (oziroma z drugimi besedami: stvarne legitimacije tožeče stranke več ni, ker je prenehala ipso iure). Ker tako tožeča stranka odškodninske terjatve zoper toženo stranko nima, niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Spremenjena odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Potrebni pravdni stroški tožene stranke v postopku na prvi stopnji so stroški za sestavo odgovora na tožbo (500 točk po Odvetniški tarifi, veljavni v času oprave storitve), za zastopanje na naroku 15. 12. 2006 (400 točk) in na naroku 18. 4. 2008 (200 točk in ne priglašenih 400 točk glede na Tar. št. 20/2), za odsotnost iz pisarne (2 krat po 20 točk), urnina (50 točk), za sestavo poročila stranki (2 krat po 50 točk), 2 % izdatki za poštne stroške in stroške fotokopiranja ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kakor tudi stroški sodne takse za odgovor na tožbo (odmerjeni v skladu s 7. tč. 7. čl. ZST na 49,80 EUR). Nagrada za konferenco s stranko in pregled listin je zajeta že v nagradi za sestavo odgovora na tožbo, zato do povrnitve teh stroškov tožena stranka ni upravičena. Prav tako ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, ker prvič v pritožbenem postopku ni uspela. Tožeča stranka mora tako skupaj toženi stranki povrniti 774,54 EUR pravdnih stroškov, ki so nastali v postopku na prvi stopnji.

Tožeča stranka je sicer z revizijo uspela, a do povrnitve stroškov v zvezi z njo glede na načelo končnega uspeha v pravdi pri odločanju o pravdnih stroških ni upravičena, zato mora stroške v zvezi z revizijo sama kriti. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na revizijo ni v ničemer pripomogla k rešitvi revizije, stroškov te vloge ni moč opredeliti kot potrebnih za pravdo, zato mora tudi tožena stranka sama kriti svoje revizijske stroške. Ker pa je glede na obrazloženo tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, in sicer (stroškov zastopanja po odvetniku) za sestavo pritožbe (500 točk), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, ne pa tudi do povrnitve stroškov za konferenco s stranko in pregled listin, ker sta nagradi za ti opravili že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe, skupaj tako do povrnitve 280,91 EUR. V primeru zamude s plačilom pa mora tožeča stranka toženi plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do plačila, skladno z določbami prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika.