Jedro

Tožniku ni mogoče očitati, da je neupravičeno izostal z dela. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik ni samovoljno odločil, da na delo ne bo več prihajal, temveč je bil toženec tisti, ki je tožnika odslovil oziroma "nagnal" ter mu dela kljub pozivu ni več odrejal oziroma omogočal. Tožniku tako ni mogoče očitati naklepne kršitve pogodbene in druge obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2005 nezakonita in da je tožnik še vedno zaposlen pri tožencu tudi po 15. 7. 2005 in sicer do 5. 11. 2005. Tožencu je naložilo, da tožnika pozove na delo, mu prizna in vpiše delovno dobo v delovno knjižico in obračuna plače, ki bi jih prejel, če bi delal in izplača regres za letni dopust za leto 2005 ter mu povrne stroške postopka. Zaradi umika tožbe na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je postopek v tem delu ustavilo. Presodilo je, da toženec ni dokazal v odpovedi očitane kršitve in sicer, da je tožnik od 28. 6. 2005 dalje izostal z dela neupravičeno.

2. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki glasi, da je toženec dolžan tožnika pozvati na delo. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da bi mu delovno razmerje prenehalo 5. 11. 2005. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 2. 11. 2006, obveznost toženca, da tožnika pozove na delo, ni več obstajala. V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in sklenilo, da se glede odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 revizija ne dopusti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo "iz vseh dovoljenih revizijskih razlogov". Navaja, da je bila odpoved dana zakonito, saj je tožnik hudo kršil svojo obveznost opravljanja dela, kajti v postopku je bilo ugotovljeno, da je brez opravičljivega razloga izostal iz dela. Izgovarjanje na to, da mu je bil odobren dopust je bilo prirejeno potrebam samega postopka. Ob pravilni dokazni oceni izpovedbe prič K. in V. bi bilo moč zaključiti, da je bilo ravnanje toženca pravilno, saj tožnika preprosto ni bilo več na delo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. V odgovoru je tožeča stranka predlagala, da sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže, oziroma je kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Toženec ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Iz obrazložitve revizije izhaja, da jo toženec vlaga zgolj glede odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust. 9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Prvi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče izredno odpovedati, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in ob izpolnitvi zahtev iz drugega odstavka 83. člena ZDR. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Toženec je tožniku dne 15. 7. 2005 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi naklepne kršitve pogodbene in druge obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi tožnik od 28. 6. 2005 do 15. 7. 2005 izostal z dela neupravičeno.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je toženec dne 27. 6. 2005 tožniku predlagal, da podpiše sporazum o prekinitvi delovnega razmerja. Ker tega ni storil, ga je toženec s tem dnem z dela odslovil. Kljub temu je tožnik naslednjega dne prišel na delo, vendar mu toženec dela ni hotel odrediti. Zato je tožnik vzel svoje stvari in odšel. Dne 4. 7. 2005 je na toženca naslovil pisni poziv, da mu omogoči delo, vendar toženec na to ni reagiral, oziroma je dne 14. 7. 2005 tožnika povabil na zagovor in mu dne 15. 7. 2005, kljub pisnemu zagovoru tožnika, podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Kolikor poskuša toženec v reviziji zanikati in grajati navedene dejanske ugotovitve in kolikor glede gornjih dejstev zatrjuje drugačno dejansko stanje, sodišče revizijskih navedb ni moglo upoštevati, saj uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog.

14. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožniku ni mogoče očitati, da je po 28. 6. 2005 neupravičeno izostal z dela. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik ni samovoljno odločil, da na delo ne bo več prihajal, temveč je bil toženec tisti, ki je tožnika odslovil oziroma "nagnal" ter mu dela kljub pozivu ni več odrejal oziroma omogočal. Tožniku tako ni mogoče očitati naklepne kršitve pogodbene in druge obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišči nižje stopnje sta utemeljeno presodili, da toženec ni dokazal utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato sporna izredna odpoved ni bila zakonita.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Zato glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.