Jedro

Tožnik je že v vlogi za odpis davčnega dolga med drugim uveljavljal kot razlog za odpis davčnega dolga svoje zdravstvene težave ter svoje trditve v tej zvezi podprl s priloženimi dokazili. Ugotovitev, da se tožnik v vlogi za odpis sklicuje na (slabo) zdravstveno stanje in da je o tem priložil zdravniške izvide, vsebuje tudi obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne vsebuje pa presoje tožnikovih navedb v tej smeri. O njih se tudi ne izreče organ druge stopnje, ko odloča o pritožbi ter na ta način ne popravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, ki je bila storjena pri odločanju na prvi stopnji. Pomanjkljivost oziroma nepravilnost pri postopanju pa je bistvena, saj je v 38. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, na katerega se sklicuje in ga v celoti citira prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi, izrecno določeno, da je v primeru daljše bolezni oziroma invalidnosti davčnega zavezanca možen odpis davčne obveznosti ne glede na merila, določena v 36. in 37. členu Pravilnika, in torej ne glede na merila, ki so bila upoštevana pri odločanju v konkretnem primeru.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4291-7339/2016-4 z dne 5. 7. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka zavrnil zahtevek tožnika z dne 18. 5. 2016 za odpis davčnega dolga po sklepu o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-37991/2016-1 08-730-21 z dne 15. 3. 2016, ter v II. točki izreka odločil, da stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, oziroma ugotovil, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik dne 18. 5. 2016 dal vlogo za odpis davčnega dolga v višini 2 535,47 EUR. V nadaljevanju obrazložitve davčni organ citira določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnika (o izvajanju Zakona o davčnem postopku - v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na pogoje za odpis oziroma delni odpis davčne obveznosti ter na način ugotavljanja izpolnjevanja predpisanih pogojev. Dalje navaja, da je v skladu z določbami ZUP po uradni dolžnosti pridobil izpis RDZ za tožnika, izpis iz evidence nepremičnega premoženja za tožnika in za družinske člane ter izpis REK obrazcev za tožnika. Navaja tudi, da se tožnik v vlogi sklicuje na zdravstveno stanje, za kar je predložil zdravniške izvide ter obvestilo ZZZS o izplačevanju nadomestila plače delavcem. Nakar citira določbe 37., 34. in 38. člena Pravilnika ter ugotavlja, da je tožnik lastnik nepremičnin v k.o. ... in k.o. ... ter da (zato) ostalega niso pregledovali. Ker tožnik poseduje nepremičnine, davčni organ tudi ni ugotavljal višine mesečnih dohodkov na družinskega člana, saj morata biti po 37. členu Pravilnika oba pogoja za odpis (ki se nanašata na dohodke zavezanca in na njegovo premoženje) izpolnjena kumulativno, in je zato njegov zahtevek za odpis davčnega dolga po sklepu o davčni izvršbi zavrnil. Kot podlago za odločitev o stroških postopka navaja prvi odstavek 113. člena ZUP.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da je ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovil, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasni, da morajo biti za odpis, ki pomeni davčno dobroto, izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Glede na določbe Pravilnika je odpis oziroma delni odpis davčnega dolga mogoč le v primeru, ko povprečni mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo 288,81 EUR oziroma 433,21 EUR in hkrati zavezanec nima premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačati davčni dolg. V konkretnem primeru je davčni organ ugotovil, da ima tožnik nepremično premoženje, iz katerega bi bilo mogoče poplačati dolg, za katerega tožnik želi, da se mu odpiše. Zato se pritožbeni organ strinja, da v konkretnem primeru odpis ali delni odpis dolga nista možna. Pravilno pa je odločeno tudi o stroških postopka.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in od sodišča pričakuje odločitev o odpisu celotnega dolga, s čimer naj bi mu bilo omogočeno prejemanje invalidske pokojnine in preživetje. V tožbi navaja, da se že več kot pet let težko preživlja, da je socialno ogrožen in invalid. V bolniškem staležu je bil več kot tri leta. V letu 2010 je bil operiran na srcu in je dobil najprej tri in kasneje še štiri bypasse. Zdravljenje koronarne bolezni se nadaljuje in med kontrolami se ugotovi še nevropsihične deformacije. Ves ta čas znašajo tožnikovi prejemki okoli 550 EUR mesečno. Zaradi sodnih sklepov mu banka trga po 50,00 EUR na mesec. S tem denarjem preživlja sebe in ženo, ki je nezaposlena in ne prejema nobenega denarja. Živita pri sinu v najetem stanovanju, njune mesečne obveznosti pa znašajo 200,00 EUR. Zaradi slabe finančne situacije ne zmore plačati niti dodatnega zdravstvenega zavarovanja za ženo, kar je zelo tvegano. Sam je invalid prve kategorije, pokojnine pa ne more dobiti zato, ker ne sme biti ne družbenik ne poslovodja v družbi. Na žalost je oboje v družbah, ki ne poslujejo in na katerih poslovne deleže se je "vsedlo" sodišče. Zato teh podjetij ne more ne podariti, ne prodati in ne dati predloga za uvedbo stečaja.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po pregledu spisov sodišče ugotavlja, da je tožnik že v vlogi za odpis davčnega dolga med drugim uveljavljal kot razlog za odpis davčnega dolga svoje zdravstvene težave ter svoje trditve v tej zvezi podprl s priloženimi dokazili. Ugotovitev, da se tožnik v vlogi za odpis sklicuje na (slabo) zdravstveno stanje in da je o tem priložil zdravniške izvide, vsebuje tudi obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne vsebuje pa presoje tožnikovih navedb v tej smeri. O njih se tudi ne izreče organ druge stopnje, ko odloča o pritožbi ter na ta način ne popravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, ki je bila storjena pri odločanju na prvi stopnji. Pomanjkljivost oziroma nepravilnost pri postopanju pa je bistvena, saj je v 38. členu Pravilnika, na katerega se sklicuje in ga v celoti citira prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi, izrecno določeno, da je v primeru daljše bolezni oziroma invalidnosti davčnega zavezanca možen odpis davčne obveznosti ne glede na merila, določena v 36. in 37. členu Pravilnika, in torej ne glede na merila, ki so bila upoštevana pri odločanju v konkretnem primeru. Kljub temu davčni organ pri odločanju tožnikovih zdravstvenih težav, ki jih je le-ta zatrjeval in dokazoval v svoji vlogi kot okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev, ni presodil, presoje pa tudi ni, kot že rečeno, opravil organ druge stopnje, ko je odločal o pritožbi. To pa pomeni, da niso bile presojene vse dejanske okoliščine, ki jih vsebuje tožnikova vloga za odpis in ki so pomembne za odločitev in je torej zato dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi pa je po 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razlog za odpravo odločbe. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči ter pri tem upošteva stališče sodišča, ki je razvidno iz razlogov te sodbe.

9. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.