Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravnoveljavno odpovedati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v bruto znesku 4.656,69 EUR, zmanjšanem za predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 849,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za izpolnitev obveznost, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo (pravilno: izpodbijani del) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sporazum, ki se nanaša tudi na odpravnino, dopusten, saj se tožnik ni odrekel pravici do odpravnine. Tožnik se je s podpisom tega sporazuma odpovedal vsem zahtevkom zoper delodajalca, zato bi sodišče moralo tožbo kot nedopustno zavreči. Izplačilo odpravnin bi lahko ogrozilo likvidnost tožene stranke in lahko bi prišlo do stečaja tožene stranke, zato je uprava z delavci sklenila sporazume o višini odpravnine v smislu 108. člena ZDR-1, saj se je tožena stranka takrat nahajala v postopku prisilne poravnave. Sicer pa sporazum ne more biti ničen v celoti, zlasti ne glede obročnega plačila in glede izplačila drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Obresti bi morale teči od morebitne razlike odpravnine šele od izteka roka za izplačilo zadnjega obroka po sporazumu (tj. od 22. 10. 2014). Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ker je pripravljalna vloga, ki glede na vsebino ne zadošča kriteriju obrazložene vloge med postopkom, nepravilno ovrednotena s 300 točkami. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da so pritožbene navedbe o tem, da se je tožena stranka v času izplačila odpravnine nahajala v prisilni poravnavi, da bi izplačilo odpravnin lahko ogrozilo likvidnost tožene stranke in da je bil tožnik zainteresiran, da se ne uvaja v drugo delo, nedovoljene pritožbene novote. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno, zato preizkus pritožbe v tem delu ni bil možen.

6. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, kolikšen znesek odpravnine je bila tožena stranka dolžna izplačati tožniku ob prenehanju delovnega razmerja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja dejstva: - tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 3. 2014; - istega dne sta pravdni stranki sklenili sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2013 (Sporazum), v katerem sta se med drugim dogovorili, da bo delodajalec delavcu izplačal sporazumno dogovorjeno odpravnino v višini 15.400,00 EUR v obrokih, kot je to definirano v 2. členu Sporazuma; - tožnik je ob podpisu sporazuma vedel, da je dogovorjeni znesek odpravnine manjši od pripadajočega.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je za odločitev v tej zadevi relevantna le dopustnost dogovora med strankama o višini odpravnine, ki po vsebini predstavlja delno odpoved odpravnini. Ker je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi odpovedi iz razloga nesposobnosti, je odločilo, da mu je tožena stranka kot delodajalec dolžna plačati odpravnino po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe) in tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravnoveljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. UP-63/08-18 z dne 27. 1. 2005, na podlagi katere se je v sodni praksi oblikovalo jasno stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Glede na navedeno so neutemeljene nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem. Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na postopek prisilne poravnave, ki se je zaključil s sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 13. 2. 2013 (ta je postal pravnomočen 4. 3. 2013, kot to izhaja iz priloge B2). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da ta prisilna poravnava ni učinkovala na tožnikovo terjatev, saj je bila potrjena pred dospelostjo tožnikove terjatve v plačilo (tožena stranka je tožniku odpoved z 80-dnevnim odpovednim rokom podala dne 3. 3. 2014).

11. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo in tožniku glede na določbe 108. člena ZDR-1 prisodilo razliko v odpravnini v bruto znesku 4.656,69 EUR, zmanjšanem za predpisane davke in prispevke, in toženi stranki naložilo, da tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 do plačila (ob upoštevanju že prejetega zneska odpravnine v višini 15.400,00 EUR, ki mu jo je tožena stranka že izplačala v skladu s Sporazumom). Tožena stranka se v pritožbi ne pritožuje zoper višino prisojene razlike v odpravnini. Neutemeljeno pa se zavzema, da bi morale zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska teči od 22. 10. 2014, tj. od roka za izplačilo zadnjega obroka skladno s Sporazumom. Zapadlost obrokov, dogovorjenih v 2. členu Sporazuma, se je namreč nanašala na odpravnino v znesku 15.400,00 EUR. Izplačilo razlike odpravnine, ki tožniku pripada skladno z ZDR-1, pa ni bilo predmet Sporazuma, zato je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od ustreznega neto zneska pravilno prisodilo od 19. 6. 2013. Skladno z drugim odstavkom 71. člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 110/13 in spremembe) je namreč odpravnina v plačilo dospela najkasneje ob izplačilu zadnje plače, kar je v tožnikovem primeru 19. 6. 2014, ko mu je tožena stranka izplačala plačo za mesec maj 2014. 12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno upoštevalo Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015), ki v tarifni številki 15/2 za obrazložene vloge med postopkom predvideva tarifo v višini 75 % tarife za tožbo in odgovor na tožbo, vendar ne manj kot 100 točk. Glede na vrednost nagrade za tožbo v tem sporu (400 točk) je sodišče prve stopnje za pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2016, s katero je tožnik odgovoril na navedbe v odgovoru na tožbo, utemeljeno štelo kot obrazloženo vlogo med postopkom in zanjo tožniku priznalo 300 točk. 13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).