Jedro

V primeru, ko zahteva tožnik kot lastnik stanovanja s tožbo od toženke izpraznitev stanovanja, se toženka ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, na podlagi katere bi bila le ona upravičena do odkupa stanovanja, če pravic do nakupa stanovanja ni uveljavljala v zakonitem roku dveh let po uveljavitvi Stanovanjskega zakona, temveč je to pravico uveljavil tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Toženka se je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje dolžna izseliti iz stanovanja št. 6 v prvem nadstropju R. ulice in izročiti tožniku ključe tega stanovanja ter nabiralnika. Tožniku je tudi dolžna povrniti stroške postopka v višini 12.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija toženka, ki predlaga, da naj jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno zaključuje, da v času odkupa stanovanja ni obstajala življenjska skupnost pravdnih strank, saj tožnik sam pove, da je trajala do konca leta 1992. Tožnik celo potrdi, da je tožnica prispevala h kupnini za stanovanje. V tem primeru bi bilo predhodno potrebno v nepravdnem postopku odločiti, kateri od pravdnih strank je izpolnjeval pogoje za odkup stanovanja in zaradi tega prekiniti pravdo, kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačna je bila tudi uporaba materialnega prava.

V odgovoru na pritožbo nasprotuje tožeča stranka pritožbenim navedbam toženke in njenim pravnim stališčem.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je bilo v tej zadevi dovolj popolno in prepričljivo razjasnjeno glede vseh odločilnih dejstev. Pomembno je predvsem to, da toženka v zakonitem roku, ki ga je imela na razpolago niti ni uveljavljala pravice do odkupa stanovanja (v roku dveh let po uveljavitvi stanovanjskega zakona) oziroma ni izpodbijala kupoprodajno pogodbo, ki jo je tožnik sklenil z lastnikom glede odkupa stanovanja. Tožnica pove, da je predlagala tožniku, da bi stanovanje odkupila skupaj (oba), vendar je tožnik ta njen predlog zavrnil (l. št. 10). V izvedenih dokazih tudi sicer ni opore za sklepanje, da je bilo sporno stanovanje odkupljeno s skupnimi sredstvi pravdnih strank, ker tega niti toženka izrecno ne trdi, temveč se sklicuje la na močnejšo pravico do odkupa stanovanja, če bi se smiselno uporabile določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih ZSR (Ur. l. SRS št. 35/82 in 14/84), ki urejajo kateri od zakoncev pridobi oziroma obdrži stanovanjsko pravico na stanovanju potem, ko se zakonska zveza razveže. Nepravdnega postopka zaradi odločitve o stanovanjski pravici na stanovanju toženka ni sprožila v času, ko je veljalo določilo iz drugega odst. 17. člena ZSR, niti tega ne more potem, ko to določilo ne velja več, zato že iz teh vzrokov neutemeljeno smatra, da bi moralo prvo sodišče prekiniti pravdo, zaradi predhodne odločitve o tem vprašanju. Za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zato po mnenju inštančnega sodišča niti ni pomembno, ali je obstajala med pravdnima strankama dalj časa trajajoča skupnost oziroma čas, ko je taka skupnost pravdnih strank razpadla (peti odst. 17. čl. ZSR). Končno je tudi iz izpovedb toženke same mogoče le sklepati, da je skupno življenje pravdnih strank prenehalo že v septembru 1990, (ko se je tožnik zaposlil na R., in je le še občasno prihajal v sporno stanovanje, dokler se ni ponovno vrnil v maju 1992), kakor to utemeljeno sklepa prvo sodišče. Na podlagi tako razjasnjenega dejanskega stanja je tudi materialno-pravno pravilna odločitev, da mora toženka izprazniti sporno stanovanje ter izročiti tožniku, ki je lastnik stanovanja, ključe od stanovanja in nabiralnika. Očitno pomotna je navedba, da je podlaga za tožnikov zahtevek v 58. členu ZSR, ker je taka določba le v 58. členu SZ, ki ga je v tem primeru potrebno uporabiti tako, da ta pomota v obrazložitvi prve sodbe ne vpliva na pravilnost odločitve.

Podan tudi ni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker toženka ne navaja nobenih takih kršitev, ki so vplivale ali bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih takih na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se lahko napadena sodba izpodbija, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, ker tožeča stranka s to vlogo ni nič pomembnejšega doprinesla k odločitvi o pritožbi, zato je dolžna tožeča stranka sama trpeti te stroške, kakor jih mora tudi toženka, ki s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 155. člena in prvi odst. 166. člena ZPP).