Jedro

V predmetni zadevi ni sporno, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker lahko vloži zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici stranka postopka, tožnik pa to ni, je ministrstvo tožnikovo vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrglo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo, da se tožnikov predlog za razveljavitev odločbe – gradbenega dovoljenja Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 351-357/2007 z dne 5. 10. 2007 po nadzorstveni pravici zavrže, ker ni vložen po upravičeni osebi. V obrazložitvi navaja, da je bilo z navedenim gradbenim dovoljenjem investitorju družbi A. d.o.o. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta – vrstnih hiš na zemljišču s parcelno št. 422/3, 422/4, 422/5, 422/6 in 422/7, vse k.o. ... do IV. gradbene faze. Ministrstvo je tožnikov predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici zavrglo, ker tožnik ni upravičena oseba za vložitev takšnega predloga na podlagi 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). Tožnik v predmetnem postopku namreč ni imel položaja stranke, vlogo neupravičene osebe pa pristojen organ na podlagi 129. člena ZUP zavrže. Ministrstvo za okolje in prostor v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je pogoje za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ocenjevalo tudi po uradni dolžnosti in ugotovilo da ti niso podani. Za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP namreč ni dovolj, da se ugotovi kršitev materialnega zakona, ampak mora biti ta kršitev očitna, ta pa se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici nadzorstveni upravni organ ne sme sam ugotavljati dejanskega stanja, ne glede na to, ali je bilo to v postopku pred izdajo odločbe popolno in pravilno ugotovljeno. Če je kršitev dejanskega stanja takšna, da jo je mogoče ugotoviti šele posredno s preverjanjem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, za takšno očitno kršitev materialnega prava v smislu drugega odstavka 274. člena ZUP ne gre in v takem primeru ni mogoče razveljaviti odločbe na tej podlagi. Enako velja glede vprašanja skladnosti nameravane gradnje z Odlokom o začasnih ureditvenih pogojih za centralna naselja v občini Slovenska Bistrica in mesto Slovenska Bistrica (v nadaljevanju PUP, Uradni list RS, št. 16/1993), kot glede vprašanja pravilnosti določenega vplivnega območja. Ministrstvo tako zaključuje, da tudi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti ni podlage.

Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da je ministrstvo, ki je tožnikov predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici zavrglo, ker ga ni vložila upravičena oseba, z izpodbijanim upravnim aktom o predlogu odločalo tudi meritorno, ko je presojalo ali so podani pogoji za zahtevano razveljavitev, vendar pa te odločitve, ki je razvidna iz obrazložitve, ni v izreku izpodbijanega sklepa, s tem pa je po mnenju tožeče stranke storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožeča stranka zatrjuje še, da je ministrstvo napačno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja ali je nameravana gradnja dopustna glede na določila PUP. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih gre po njenem mnenju za gradnjo, ki z določili PUP ni skladna. Ti razlogi pa po mnenju tožeče stranke ne pomenijo ugotavljanja dejanskega stanja ampak pravno presojo, ali je gradnja takšnega objekta skladna s prostorskim aktom. Enako velja po mnenju tožeče stranke tudi glede vprašanja določitve vplivnega območja in posledično vprašanja, ali bi moral biti tožnik stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka zatrjuje, da je Ministrstvo za okolje in prostor zmotno uporabilo materialno pravo, bistveno pa je kršilo tudi določila postopka in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Upravna enota Slovenska Bistrica je dne 5. 10. 2007 investitorju družbi A. d.o.o. izdala gradbeno dovoljenje pod št. 351-375/2007 za gradnjo do IV. gradbene faze stanovanjskega objekta – vrstnih hiš na zemljišču s parcelno št. 422/3, 422/4, 422/5, 422/6 in 422/7, vse k.o. ... Med strankama ni sporno, da tožnik ni stranka tega postopka. Dne 6. 12. 2007 je tožeča stranka na Ministrstvo za okolje in prostor vložila vlogo, s katero je predlagala „izvedbo postopka za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici v zvezi z“ zgoraj navedeno odločbo. V vlogi navaja razloge, zakaj se z izdanim gradbenim dovoljenjem ne strinja, v nadaljevanju vloge pa, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Zato jo je ministrstvo pozvalo, naj sporoči, katero izredno pravno sredstvo vlaga, tožeča stranka pa je z vlogo z dne 21. 12. 2007 sporočila, naj se črtajo navedbe iz njene vloge, ki se nanašajo na predlog za obnovo postopka, saj je le-to vložila na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP in torej predlaga odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ker je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

ZUP v drugem odstavku 274. člena določa, da pristojni organ odpravi izdano odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev. Odločbo pa lahko odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člen ZUP). V predmetni zadevi ni sporno, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker lahko vloži zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici stranka postopka, tožnik pa to ni, je ministrstvo tožnikovo vlogo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrglo. Ministrstvo v nadaljevanju vloge sicer pojasnjuje, da je tudi po uradni dolžnosti presojalo ali so podani razlogi za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar je ugotovilo, da takšnih razlogov ni. Odločitve o presoji po uradni dolžnosti pravilno ni zavedlo v izreku izpodbijanega sklepa, saj organ svoje odločitve, ko po uradni dolžnosti presodi, da niso podani pogoji za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ne izda v obliki upravnega akta. Zato je ta del obrazložitve treba razumeti kot pojasnilo tožeči stranki, iz katerega je razvidno, da se je ministrstvo s tem vprašanjem ukvarjalo, in kaj je glede tega zaključilo, s tem pa ni bila storjena nobena kršitev pravil postopka.

Ker torej tožnik ni bil stranka postopka izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, ni bil upravičen za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 275. in 274. člena ZUP. Glede na to so neupoštevne vse ostale tožbene navedbe, ki se nanašajo na skladnost gradnje z določili PUP in na določitev vplivnega območja gradnje oziroma vprašanje ali bi moral biti tožnik stranka tega postopka. Napaka v postopku, ko v postopku ni bila udeležena stranka, ki bi to morala biti, se namreč ne sanira z odpravo oziroma razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ampak z obnovo postopka, ki pa je tožeča stranka ni predlagala.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.