Jedro

Ni dovoljen razlog za izpodbijanje zamudne sodbe, češ da zanjo ni bilo pravnega interesa, ker da je tožena stranka že pred izdajo sodbe izpolnila zahtevano terjatev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev o pogodbeni kazni (pod 2. izreka prvostopenjske sodbe), in se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V ostalem se revizija zavrne - v delu, ki se nanaša na odločitev o izročitvi nepremičnine (pod 1. izreka prvostopenjske sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, po kateri morata toženca takoj izročiti tožeči stranki nepremičnino par. št. 522/210 in 222, vl. št. 1523 k.o... in plačati 3.171.204,50 SIT pogodbene kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo potrdilo. Pritožnikoma je pojasnilo, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne presoja resničnosti dejanskih tožbenih navedb. Zato ni smelo upoštevati pritožbenih trditev o pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke iz razloga, ker sta toženca že junija 2001 izpraznila nepremičnine. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni je podprt s pogodbo, v kateri je bila ta izrecno dogovorjena, rok za izpolnitev obveznosti tožencev pa je potekel že leta 1998. Proti tej sodbi sta toženca vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (7.točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), to je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Povzemata svoje pritožbene trditve in ponavljata, da tožeča stranka od junija 2001 naprej ni imela nobenega pravovarstvenega interesa več. Ker je sodišče kljub temu izdalo sodbo, je kršilo materialno pravo. Neutemeljena je bila tudi zahteva za plačilo pogodbene kazni, ker sledi iz prodajne pogodbe, sklenjene med strankama, da je bila obveznost tožeče stranke do plačila 20% kupnine vezana na izročitev nepremičnine v posest. V času izdaje sodbe je šlo zato pri tožeči stranki za razpolaganje s pravicami, ki jih prepoveduje 3. člen ZPP. Sodišče je odločilo le o iztrganem delu pogodbe in je ni upoštevalo kot celote. Sicer bi ugotovilo, da si je tožeča stranka zadržala 20% kupnine in da je smela zahtevek za plačilo pogodbene kazni pobotati s terjatvijo tožencev za plačilo ostanka kupnine v višini 6.342.412 SIT. Prvostopenjsko sodišče tega ni upoštevalo, pritožbeno sodišče pa se s temi dejstvi v bistvu niti ni ukvarjalo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Prav to pa sta poskusila storiti toženca s pritožbo in zdaj z revizijo, kar zadeva izpraznitveni zahtevek. Res mora sodišče paziti, ali je podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, in če ugotovi, da ne obstaja, mora že ob predhodnem preizkusu tožbo zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP). Seveda pa more sodišče ugotoviti, ali je podana pravna korist, le na podlagi tožbenih navedb, saj takrat niti nima na voljo kakšnih drugih podatkov. Pritožbena in zdaj revizijska trditev, da pravne koristi ni, ker sta toženca ta čas izpraznila nepremičnino, pa temelji na dejstvu, ki ga zatrjujeta toženca in ki ne sledi iz tožbenih navedb. Gre torej za izpodbijanje sodbe iz nedovoljenega razloga - zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob v tožbi zatrjevanem dejanskem stanju, da sta se toženca s pogodbo zavezala izprazniti nepremičnino in jo izročiti v določenem roku tožeči stranki, česar nista storila, sledi pravna posledica - zahteva za izpraznitev. S tem je bila tudi izkazana pravna korist za vložitev tožbe. O zatrjevani nepravilni uporabi materialnega prava, torej v zvezi s tem zahtevkom ne more biti govora. Tudi glede same izdaje zamudne sodbe v tem delu ne gre za uvodoma očitano procesno kršitev. Revizijo je bila treba v tem delu zavrniti (378. člena ZPP).

Glede odločitve o plačilu pogodbene kazni, pa ji je treba pritrditi: Toženca sta v pritožbi opozorila, da v dokumentaciji, ki jo je priložila tožbi tožeča stranka, ni opore za izdajo zamudne sodbe. Iz pogodbe naj bi sledilo, da si je tožeča stranka zadržala 20% odškodnine (kupnine), se pravi 6,342.412 SIT, kar pomeni dvakratno pogodbeno kazen. Iz dopisa tožeče stranke pa sledi, da si bo pridržala znesek pogodbene kazni. Tako ni imela pravice še v pravdi zahtevati plačila te kazni. Zdaj v reviziji očita pritožbenemu sodišču, da se s temi dejstvi ni ukvarjalo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni razlogov v zvezi s temi trditvami, ki so pravno pomembne z vidika, ali tožbene trditve in predložene dokazne listine opravičujejo zahtevano in prisojeno pravno posledico. Drži torej očitek, da se pritožbeno sodišče s temi vprašanji ni ukvarjalo, kar pomeni, da sodbe z opisanega vidika ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, storjeno na drugi stopnji odločanja.

To je narekovalo ugoditev v reviziji v tem delu in razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na 2. točko izreka prvostopenjske sodbe, in vrnitev zadeve v tem obsegu temu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Ob tem bo moralo v obrazložitvi svoje odločbe odgovoriti na vse pravnorelevantne pomisleke iz pritožbe tožencev na način, da bo mogoče razbrati, kakšno je stališče sodišča do teh vprašanj.