Jedro

Obsojeni je s tem, ko je uslužbencu zavarovalnice predložil fotokopijo računa, ki je bil v celoti ponarejen, uporabil krivo listino kot pravo in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 256. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 5.2.2004 je bil V.K. skupaj s soobsojenim M.B. spoznan za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Obema obsojencema je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila obsojenemu V.V. določena enotna kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 2.2.2005 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega V.K. je dne 5.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje poskusa goljufije razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ponarejanja listin pa spremeni in izreče oprostilno sodbo.

2. Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Trditve o stopnji verjetnosti, da je do nesreče prišlo na način, kot sta to ugotovili sodišči prve in druge stopnje, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obe sodišči imata v napadenih sodbah razloge o odločilnih dejstvih. Glede kaznivega dejanja ponarejanja listin so nedvomno izpolnjeni kriteriji iz vseh bistvenih zakonskih znakov.

B.

3. Glede kaznivega dejanja poskusa goljufije vložnik zahteve navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo 3. člena ZKP, ko sta obsojenca spoznali za kriva tega kaznivega dejanja. V nadaljevanju vložnik obširno izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli sodišči in ki je podlaga za ugotovljeno dejansko stanje. Po vložnikovem mnenju obstaja precejšen dvom o tem, kako je do nesreče dejansko prišlo.

S temi izvajanji vložnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vložnik zahteve nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj v konkretnem primeru ne bi bili podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin. Račun, ki ga je obsojeni V.K. predložil zavarovalnici, v konkretnem primeru po mnenju vložnika ni pravno pomemben, saj je bilo dogovorjeno, da se škoda povrne na podlagi ocene, tako da predloženi račun pri zavarovalnici ni povzročil nobene odločitve v zvezi z izplačilom škode.

Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj iz opisa kaznivega dejanja pod II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Obsojeni je s tem, ko je uslužbencu zavarovalnice predložil fotokopijo računa, ki je bil v celoti ponarejen, uporabil krivo listino kot pravo in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 256. člena KZ. Kot je obrazložilo že pritožbeno sodišče, je račun listina, ki je pomembna za dokazovanje pravnih razmerij, tako na splošno kot tudi v konkretni zadevi. Vložnik zahteve prav tako neutemeljeno napada pravilno stališče pritožbenega sodišča, da dejstvo, ali je zavarovalnica na podlagi predložene krive listine sprejela kakšno odločitev, ni pomembno za obstoj očitanega kaznivega dejanja. Kolikor se vložnik ne strinja s tem, da je obsojeni ravnal tako, kot je opisano v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja zahteva oziroma, da je zahteva vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega P.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

7. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).