Jedro

Preklic pooblastila v upravnem postopku mora biti izrecen in kot tak tudi sporočen organu, ki vodi postopek. Če v pooblastilu ni drugače določeno, je pravno nepomembno, ali je dal pooblaščenec, ki je odvetnik, izjavo o umiku predloga v soglasju s stranko ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 24.5.1993, s katerim je prvostopni upravni organ ustavil postopek za izdajo začasne odredbe o zavarovanju tožničinega denacionalizacijskega zahtevka v breme zavezanca ter odpravil že izdano začasno odredbo o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja z dne 3.3.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica za zastopanje v upravnem postopku pooblastila odvetnika. V spisu ni našla preklica pooblastila, zato je menila, da pooblastilo velja in da ima umik predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je dne 14.5.1993 podal pooblaščenec, po 57. členu zakona o splošnem upravnem postopku enak pravni učinek, kot če bi ga podala tožnica sama. Prvostopni upravni organ je torej pravilno ugotovil vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, zato je morala pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da meni, da je bilo že s samo vložitvijo njene pritožbe proti prvostopni odločbi njeno pooblastilo odvetniku preklicano, dne 25.10.1993 pa je tožnica pooblastilo za zastopanje v sporni upravni zadevi odvetniku še pisno preklicala. Odvetnik je zahtevo za izdajo začasne odredbe umaknil v nasprotju s tožničino voljo, saj tožnico neizdaja začasne odredbe postavlja v denacionalizacijskem postopku v slabši položaj. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica sicer 25.10.1993 res preklicala pooblastilo odvetniku, vendar pa je le-ta vložil umik predloga za izdajo začasne odredbe že 14.5.1993, to je pred preklicem pooblastila. Tudi prvostopna odločba je bila izdana pred preklicom pooblastila, zato tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št. 55/92), ki se v Republiki Sloveniji skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, izhaja, da so za zakonitost upravnega akta pomembna dejstva, ki so obstajala ob izdaji prvostopne upravne odločbe (prim. 2. odstavek 232. člena, 1. odstavek 242. člena in 1. odstavek 243. člena ZUP). To pomeni, da na zakonitost upravnega akta ne morejo vplivati nova dejstva (n.pr. preklic pooblastila), ki so nastopila po izdaji upravnega akta na prvi stopnji. Tožničino zatrjevanje, da je pooblastilo odvetniku preklicala že s pritožbo proti sklepu upravnega organa prve stopnje, je zato v dejanskem pogledu pravno nepomembno, saj to dejstvo glede na navedeno na pravilnost izpodbijane odločbe ne bi moglo vplivati, tudi če bi bilo podano, ker bi nastopilo po izdaji prvostopnega upravnega akta. V pravnem pogledu pa je to zatrjevanje tudi zmotno, kajti dejstvo, da stranka, ki ima pooblaščenca, sama vloži pritožbo, še ne pomeni, da je s tem preklicala pooblastilo. Preklic pooblastila mora biti izrecen in kot tak tudi sporočen organu, ki vodi postopek (2. odstavek 99. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 3. odstavkom 61. člena ZUP).

Glede na določbo 2. odstavka 57. člena ZUP za zakonitost upravnega odločanja tudi ni pomembno, ali je dal pooblaščenec, ki je odvetnik, izjavo o umiku predloga za izdajo začasne odredbe v soglasju s tožnico ali ne. ZUP namreč določa, da imajo dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, pa tudi stranka sama tega ne zatrjuje, da bi pooblaščenec z umikom predloga prekoračil pooblastilo. Po zakonu namreč pooblaščenec, ki je odvetnik, lahko opravlja vsa procesna dejanja, torej tudi umakne zahtevek oziroma predlog, razen če v pooblastilu ni drugače določeno (1. odstavek 61. člena ZUP in 1. odstavek 95. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 3. odstavkom 61. člena ZUP). Zakon pa ne določa, da bi moral imeti pooblaščenec, ki je odvetnik, za tako dejanje v postopku izrecno pooblastilo oziroma soglasje stranke. Glede na navedeno sta torej tožničina tožbena ugovora neutemeljena, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita. Na to ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da je takratni pooblaščenec tožnice dne 7.6.1993, to je po izdaji sklepa prvostopnega upravnega organa, vložil nov predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem po podatkih upravnih spisov še ni bilo odločeno. Ker tožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.