Jedro

Navedba, da je obdolženi A. A. ravnal "z namenom, da bi se družba X, d.d. v celoti izognila plačilu davka", ne predstavlja ustrezne konkretizacije zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist. S tem je izkazan zgolj storilčev poseben namen popolnoma se izogniti plačilu davkov iz prvega odstavka 254. člena KZ in ne namen doseči veliko premoženjsko korist iz tretjega odstavka tega člena. Drži, da so v nadaljevanju opisa navedeni tudi računi velikanske vrednosti, vendar pa je s tem izkazana velika premoženjska korist le po objektivni plati. Z vidika pravne opredelitve po tretjem odstavku 254. člena KZ pa je v opisu umanjkala ključna navedba, da so obdolženci v okviru svojega ravnanja izognitve plačilu davka zasledovali prav takšno premoženjsko korist. Pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to") je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. To pa pomeni, da je tovrstne zakonske znake treba navesti vsaj v abstraktnem delu opisa. Navedba subjektivnega zakonskega znaka v opisu dejanja je v konkretni zadevi bistvenega pomena prav zaradi razmejitve med temeljno in kvalificirano obliko očitanih kaznivih dejanj po prvem oziroma tretjem odstavku 254. člena KZ.

Izrek

I. Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Potrebni izdatki obdolženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se obtožba v delu, ki se nanaša na obdolžene: A. A. glede treh kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, opisanih v točkah 1.1., 2.1 in 3.1. izreka ter B. B. in C. C. glede treh dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, opisanih v točkah 1.2., 2.2. in 3.2. izreka, ne dopusti in se iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kazenski postopek ustavi. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 3. točki 372. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugovore obrambe tudi v zvezi s kaznivimi dejanji pod točkami I.1.I., I.1.II., I.2.I, I.2.II., I.3.I. In I.3.II. obtožnice oziroma pod točko I. izpodbijanega sklepa zavrne kot neutemeljene.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženih A. A., B. B. in C. C. s predlogi, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tedaj veljavni tretji odstavek očitanih kaznivih dejanj zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ poleg velike premoženjske koristi kot objektivnega zakonskega znaka določa tudi, da je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pri tej določbi ne gre zgolj za hujšo posledico, temveč mora biti izkazan tudi storilčev motiviran naklep doseči prav takšno korist,1 kar predstavlja subjektivni zakonski znak. Upoštevaje 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP morajo biti v opisu dejanja navedeni znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Skladno s tem mora opis dejanja vsebovati tudi opredelitev oziroma vsaj navedbo subjektivnih zakonskih znakov. V obravnavani zadevi zakonski znak, da _„je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist“_ iz tretjega odstavka 254. člena KZ tudi po presoji pritožbenega senata ni izkazan v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa očitanih kaznivih dejanj.

6. Navedba, da je obdolženi A. A. ravnal _„z namenom, da bi se družba X, d.d. v celoti izognila plačilu davka“_, na kar se sklicuje pritožnik, ne predstavlja ustrezne konkretizacije tega zakonskega znaka. S tem je izkazan zgolj storilčev poseben namen popolnoma se izogniti plačilu davkov iz prvega odstavka 254. člena KZ2 in ne namen doseči veliko premoženjsko korist iz tretjega odstavka tega člena. Drži, da so v nadaljevanju opisa navedeni tudi računi velikanske vrednosti, vendar pa je s tem izkazana velika premoženjska korist le po objektivni plati. Z vidika pravne opredelitve po tretjem odstavku 254. člena KZ pa je v opisu umanjkala ključna navedba, da so obdolženci v okviru svojega ravnanja izognitve plačilu davka zasledovali prav takšno premoženjsko korist. Ta subjektivni zakonski znak torej ni izkazan.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer na odločbi I Ips 40040/2011 z dne 16. 3. 2017 in I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004. Iz citiranih odločb namreč izhaja, da je prepisovanje abstraktnih zakonskih znakov v opis dejanja odveč, kadar so ti že ustrezno vsebovani oziroma opisani v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa je navedba tega zakonskega znaka iz opisa dejanja popolnoma izostala, kot že pojasnjeno. Vrhovno sodišče RS je namreč v več svojih sodbah poudarilo, da je pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "_vedoma_", "_z namenom_", "_mu je šlo za to_") opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine.3 To pa pomeni, da je tovrstne zakonske znake treba navesti vsaj v abstraktnem delu opisa. Navedba subjektivnega zakonskega znaka v opisu dejanja je v konkretni zadevi bistvenega pomena prav zaradi razmejitve med temeljno in kvalificirano obliko očitanih kaznivih dejanj po prvem oziroma tretjem odstavku 254. členu KZ.

8. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da očitana dejanja glede na pomanjkljivost opisa ne predstavljajo kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, pri čemer pa kazenski pregon po temeljni obliki, torej po prvem odstavku tega člena zaradi absolutnega zastaranja ni več mogoč. Posledično obtožbe v tem delu ni dopustilo in je zoper obdolžence na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo kazenski postopek, kot izhaja iz izreka in kakor je obrazloženo v 22. - 24. točkah izpodbijanega sklepa.

9. Skladno z vsem navedenim in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora upoštevaje peti odstavek 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo državnega tožilca zavrnil kot neutemeljeno.

10. Na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo potrebni izdatki obdolženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

1 Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem: Posebni del, Ljubljana, 2002, str. 569. 2 _Prav tam_, str. 565. 3 _Na primer_ sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 31713/2013-49 z dne 27. 3. 2014, I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2008 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017.