Jedro

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi katerega pa zahteve po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 5.5.2003 obsojeni R.M. in D.M. spoznalo za krivi poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom Kazenskega zakonika. Po 50. in 51. členu KZ je obsojenkama izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni dveh mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenki v preizkusni dobi dveh let ne bosta storili novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornice obsojene R.M. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojeni R.M. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojene R.M. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Čeprav te ni izrečno opredelila, je glede na navedbo v zahtevi, da sodbi nimata razlogov o tem, kateremu od vozil pripadajo sledi izlitja tekočine na vozišču ter da so razlogi obeh sodb nejasni, očitno, da vložnica meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj želi vložnica vzbuditi dvome v dejansko stanje, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnici ni mogoče pritrditi, da je podana v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ne držijo njene navedbe, da so razlogi o sledeh izlitja tekočine na vozišče kot okoliščini, pomembni pri ugotavljanju kraja trčenja med voziloma, v sodbah obeh sodišč nejasni. Vložnica poudarja, da iz napadenih odločb ni razvidno, iz katerega vozila se je izlila (hladilna) tekočina, razlogi pa da so nejasni tudi zato, ker da iz obrazložitve sodb ni razvidno, ali je bila upoštevana možnost odboja vozila znamke Renault po trčenju nazaj na njegov desni vozni pas. V takem primeru bi se po njenem prepričanju izkazalo, da je do trčenja med voziloma prišlo na levem voznem pasu gledano v smeri vožnje vozila Renault. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je v celoti sledilo sodnemu izvedencu cestnoprometne in avtomobilske stroke I.K., ki je na podlagi fotografij, na katerih so razvidne zavorne sledi osebnega avtomobila Renault, njihove značilne zalomljenosti na kraju trčenja ter upoštevajoč značilne poškodbe obeh osebnih vozil, podal mnenje, da je do trčenja med voziloma prišlo okoli 1,7 m od sredinske črte na desnem voznem pasu, gledano v smeri vožnje obsojene D.M. Utemeljilo je tudi svojo ugotovitev, da je obsojena R.M. z osebnim avtomobilom znamke Audi zadela v vozilo Renault in da sta bili takrat obe vozili v gibanju. Višje sodišče, ki je tako dokazno presojo v prvostopenjski sodbi sprejelo, pa je navedlo, da najdene sledi razlite tekočine na vozišču niso pomembne za analizo prometne nesreče, pri čemer je dopustilo, da so te nastale, ko je iz osebnega avtomobila Audi odtekla tekočina za pranje vetrobranskega stekla. V izpodbijani pravnomočni sodbi so tako navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je obsojena R.M. s prednjim delom vozila pri zavijanju v levo 1,7 m od sredinske črte na levem voznem pasu trčila v prednji levi stranski del vozila D.M., s tem pa tudi da je opis škodnega primera, kot sta ga navedli v prijavi Zavarovalnici T. d.d. N.m., neresničen. Z navedbami v zahtevi, da bi ugotovitev, da sledi izlitja tekočine pripadajo vozilu Renault, ob upoštevanju možnega odboja tega vozila z levega na desni vozni pas, vodila k zaključku, da se je prometna nesreča primerila tako kot zatrjujeta obsojenki in da zato kaznivo dejanje, katerega sta bili obsojeni, ni podano, vložnica ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojene R.M., ni podana, zahtevo pa je vložila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojena R.M. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je šlo za razmeroma preprosto zadevo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu ter obsojenkine gmotne razmere. Te očitno niso tako slabe, kot jih je pri podaji osebnih podatkov prikazovala obsojenka. Z izvenzakonskim partnerjem imata osebno vozilo, katerega vzdrževanje in uporaba nista poceni, obsojenka pa si je najela zagovornico, kateri bo morala za opravljene usluge tudi plačati.