Jedro

Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja in tožnikove delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I., podredno II. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik zavarovan in hkrati ugotovljeni preostali delovni zmožnosti, še ne pomeni popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. Tožnik je namreč po mnenju izvedenskega organa še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I., III. in IV. točka).

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 10. 3. 2016 in št. ... z dne 2. 12. 2015 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. V okviru poklica mu je priznalo pravico do premestitve na lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, v udobnem toplotnem okolju, brez dela na višini ali nad globino s polnim delovnim časom od 26. 8. 2015 dalje. Obenem je odločilo, da bo o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. podrejeno II. kategorijo invalidnosti ter s IV. točko izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 218,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo pod točko I., III. in IV. izreka sodbe je pritožbo vložil tožnik, ker je prepričan, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. V mnenju izvedenski organ ugotavlja, da so pri tožniku potrebne razbremenitve, zdravstvenih razlogov za časovno razbremenitev pa zaenkrat ni mogoče ugotoviti. Ob takšnem zaključenem mnenju je tako sklepati, da naj tožnik dela manj, ne more pa opravljati del pri kmetijski dejavnosti, za katero je obvezno zavarovan. Katera pa so ta dela, da se bo tožnik razbremenil, mnenje ne navaja. Sodišče prve stopnje je sicer tožbenemu zahtevku delno ugodilo, vendar je tožniku priznalo le pravico do premestitve na lažja fizična dela z določenimi omejitvami v okviru svojega poklica. Sodišče prve stopnje je spregledalo splošno znano dejstvo, da so praviloma posamezni artikli v specializiranih kmetijskih trgovinah pakirani v vreče minimalno 10 kg, kot je to vreča zemlje za rast in gnojenje rož oziroma večinoma po 25 kg, kar je teža vreče z umetnim gnojilom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 10. 3. 2016, s katero je v reviziji prvi odstavek odločbe z dne 2. 12. 2015 spremenil tako, da je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal lažje fizično delo z ročnim premeščanjem bremen do 7 kilogramov, v udobnem toplotnem okolju, brez dela na višini in nad globino, brez dela s kmetijskimi stroji, kjer obstaja večje tveganje za poškodbe pri delu s polnim delovnim časom od 26. 8. 2015 dalje. Hkrati je odločil, da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji te odločbe. S prvostopno odločbo št. ... z dne 2. 12. 2015 je namreč toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez prenašanja in dvigovanja bremen nad 10 kg, brez dela s kmetijskimi stroji ter dela pri ekstremnih vremenskih pogojih (huda vročina ali mraz) s polnim delovnim časom od 26. 8. 2015 dalje. V tem postopku je sporno, ali je pri tožniku podana I., podredno pa II. kategorija invalidnosti.

6. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Po splošni definiciji invalidnosti določeni v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Za zavarovance iz 15., 16. in 17. člena tega zakona, torej tudi za kmete, je v četrtem in petem odstavku posebej določeno, da je invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka citirane določbe pa se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Ker sodišče prve stopnje ne razpolaga z medicinskim znanjem, je skladno z določbo 243. člena ZPP za ugotavljanje odločilnih dejstev, to je ugotavljanje tožnikove delovne zmožnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2, pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa, to je Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta je v sestavi specialistke interne medicine, specialista medicine dela, prometa in športa ter specialistke s področja psihiatrije menila, da so pri tožniku potrebne razbremenitve, zdravstvenih razlogov za časovno razbremenitev pa zaenkrat ni mogoče ugotoviti. Tako je po mnenju izvedenskega organa pri tožniku od 26. 8. 2015 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je kmetijec. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, v udobnem toplotnem okolju, brez dela na višini ali nad globino.

8. V takšnem mnenju potem, ko je sodišče specialista medicine dela, prometa in športa še zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinsko strokovne podlage za odločitev. Izvedenski organ je ugotovil, da je tožnik avgusta 2014 doživel NSTEMI spodnje stene. Ugotovljena je bila dvožilna koronarna bolezen s stenozo LAD LCX, ki sta bili razrešeni perkutano z vstavitvijo žilnih opornic. V času rehabilitacije je bil tožnik ves čas kardiopulmonalno kompenziran, z dobro urejenim krvnim tlakom. Junija 2015 je ob obremenitvenem testiranju zmogel 150 w (6,3 MET), brez ishemičnih sprememb v EKG, motenj srčnega ritma ali prsne bolečine. Ultrazvočno so po miokradnem infarktu ugotavljali normalno velikost in funkcijo levega prekata. Poleg tega je bil tožnik zaradi duševnih težav obravnavan pri psihiatru. Ta je ugotavljal prilagoditveno motnjo ob zvišani anksioznosti, med tem ko je na zadnjem pregledu junija 2015 ugotovil, da je tožnik energetsko bolje opremljen, vedrejšega razpoloženja, rahlo distimičen, izvenela pa je globlja depresivnost in anksioznost. Po pojasnilu člana izvedenskega organa, so izvedenci v večini sledili priporočilom, da tožnik ni zmožen najtežjih fizičnih del in del v izrazito neugodnem toplotnem okolju. Tako tožnik še vedno lahko dela s kmetijskimi stroji, pri težjih delih, kjer je potrebno dvigovanje, torej tudi pri težjih vrečah, pa potrebuje pomoč. Tožnik prav tako ni zmožen za delo v vročiti in pozimi v najhujšem mrazu, sicer pa tožnik kot nosilec dejavnosti lahko opravlja delo vodenja organizacije, nadzora, pomoči in sodelovanja pri lažjih, vendar strokovno zahtevnejših opravilih. Kljub jemanju psihoaktivnih substanc, ni pričakovati nobenega negativnega vpliva na njegove psihofizične sposobnosti. Potrebna pozornost je edino pri določenih delih, kot so dela na višini ali nad globino.

9. Takšno mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami posameznih specialistov. Izvedensko mnenje dovolj jasno pojasni, da tožnik, v kolikor ne bi upošteval stvarnih razbremenitev, svoje dejavnosti ne more opravljati v krajšem delovnem času oziroma pri tožniku iz zdravstvenih razlogov za časovno razbremenitev ni razlogov. V izvedenskem mnenju je izvedenski organ določil ne samo stvarne razbremenitve, pač pa je ob upoštevanju, da je tožnik zaključil 4 letno kmetijsko srednjo šolo, ugotovil, da kot kmetijski tehnik v okviru svojega poklica lahko opravlja delo v kmetijskih zadrugah, skladiščih, prodajalnah s kmetijskim materialom, škropivi in bi lahko deloval v kmetijsko pospeševalni službi kot svetovalec in strokovnjak z dolgoletnim stažem. Torej je v izvedenskem mnenju navedenih kar nekaj konkretnih del, ki bi jih tožnik še lahko opravljal in ne drži, kot zatrjuje pritožba, da ni navedeno, katera dela bi tožnik z ugotovljenimi omejitvami, še lahko opravljal. Seveda pa na podlagi takšnega mnenja, da je tožnik še zmožen za delo na delovnem mestu s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom, ni mogoče zaključiti, da je popolnoma nezmožen za delo oziroma, da je za delo zmožen le s skrajšanim delovnim časom, kar je tožnik uveljavljal tekom sodnega postopka in smiselno tudi v pritožbi.

10. Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja in tožnikove delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I., podredno II. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje nezmožnost opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik zavarovan in hkrati ugotovljeni preostali delovni zmožnosti, še ne pomeni popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. Tožnik je namreč po mnenju izvedenskega organa še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, v udobnem toplotnem okolju, brez dela na višini ali nad globino s polnim delovnim časom tako, da ima še ohranjeno preostalo delovno zmožnost. 11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.