Jedro

Ob podanem utemeljenem sumu, da gre v obravnavanem primeru za organizirano združbo, ki se je v sodelovanju z enakimi združbami v tujini ukvarjala proti visokim plačilom s prepovedanim spravljanjem ilegalcev čez državno mejo, je podaljšanje pripora obdolžencem, zaradi ponovitvene nevarnosti utemeljeno in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Izrek

Pritožbe obd. G. Š. in zagovornikov obdolženih R. Z., A. B. in J. M. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določila II. odst. 272. čl. ZKP obdolženim R. Z., G. Š., A. B. in J. M. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. tč. I. odst. 201. čl. ZKP.

Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženih R. Z., A. B. in J. M. ter obd. G. Š. sam in sicer vsi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj menijo, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri nobenem od obdolžencev ni podan, zagovornik obd. J. M. pa izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje glede utemeljenosti suma za storitev kaznivega dejanja.

Višja državna tožilka v Ljubljani je predlagala zavrnitev vseh pritožb. Pritožbe niso utemeljene.

Po oceni senata sodišča druge stopnje nudi doslej zbrano dokazno gradivo dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da so vsi obdolženci storili očitano kaznivo dejanje, podrobno opisano v sicer še nepravnomočni obtožnici. Takšen sum kljub zanikanju vseh obdolžencev za kakršnokoli sodelovanje pri tihotapljenju tujih državljanov iz Madžarske v Italijo, temelji predvsem na izsledkih telefonskih pogovorov, zabeleženih na 614 kazenskemu spisu priloženih kasetah ter posnetih v časovnem razdobju od 6.5. do 5.6.1999. Zapisi in prevodi telefonskih razgovorov, pridobljenih v skladu z določilom čl. 150 ZKP in rezultati sledenja, izvedenega po odredbi direktorja policije namreč potrjujejo, da naj bi obdolženci v opisanih vlogah pripeljali ilegalno najmanj dve skupini tujcev, od katerih jih je bilo 17 odkritih v zapuščenem objektu na K. ulici v Ljubljani, za kar naj bi bilo obdolžencem obljubljeno in deloma že izplačano plačilo v višini 28.200 USD. Ker prav vsebina posnetih razgovorov (Kt Bremza, Kt Ivan) dovolj jasno opredeljuje tudi vlogo obd. J. M., ni mogoče slediti pritožbenim izvajanjem njegovega zagovornika, ki v svoji pritožbi zgolj ponavlja njegov zagovor, da takšna utemeljenost suma za storitev kaznivega dejanja pri tem obdolžencu ni podana.

Prav tako ne vzbujajo pomislekov ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nanašajoče se na zatrjevani priporni razlog. V skladu s podatki kazenskega spisa so namreč ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za organizirano združbo, ki se je ukvarjala s prepovedanim spravljanjem ljudi iz daljnega vzhoda preko Madžarske in Slovenije v Italijo za plačilo. Ob tem ni dvoma, da so takšna kazniva dejanja vedno bolj pogosta, da je vedno večji pritisk ljudi, ki bi radi ilegalno prišli iz daljnega vzhoda v zahodno Evropo, člani združbe pa naj bi se dogovarjali tudi o novih transportih. Glede na ugotovitve policije in sporočilo italijanskih varnostnih organov tudi ni dvoma, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za razvejano mednarodno kriminalno dejavnost, ki je po dosedanjih ugotovitvah prinašala zelo visok dobiček, temelječ na izkoriščanju stiske in nemogočih ekonomskih razmerah prebežnikov, kar tudi ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in zagrožene kazni zanj tudi po oceni sodišča druge stopnje predstavlja nevarnost ponovitve oziroma ogroža varnost potencialnih novih beguncev. Ker je za preprečitev take nevarnosti odvzem prostosti neogibno potreben, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencem podaljšalo pripor ter glede na povedano za odvrnitev takšne nevarnosti nadomestitev tega ukrepa z milejšim ne bi bila uspešna. Ob tem v tej fazi kazenskega postopka ni mogoče tehtati in presojati, kako pomemben člen v verigi združbe je bil posamezen obdolženec, na odrejeni pripor pa tudi ne more imeti vpliva podatek, da je aretirana kriminalna združba v Italiji in da se v priporu nahaja tudi glavni organizator, kar v svojih pritožbah kot razlog za odpravo ukrepa ali njegovo nadomestitev z milejšim, navajajo obdolženčevi zagovorniki.

Glede na povedano je zato sodišče druge stopnje vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene, kar je v skladu s III. odst. 402. čl. ZKP.