Jedro

Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani in ne more nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Kljub sprejetim smernicam in usmeritvam tožena stranka pri ocenjevanju tožnikovega dela za leto 2011 ni dokazala, da je upoštevala predpisane kriterije. Ker izpodbijana ocena tožnikovega dela za leto 2011 (ocena „prav dobro“) ni bila rezultat kompromisa nadrejenih delavcev tožnika v spornem času in nadrejeni delavec, ki je tožnika ocenjeval, ni upošteval predpisanih kriterijev, ocena „prav dobro“ ni objektivna. Tožnikovo delo je bilo vrhunsko, na odličnem nivoju, pravočasno in je tožnik izdal popolne pisne izdelke, to pa ustreza določbam Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede za oceno „odlično“. Za oceno „odlično“ je potrebno doseči nadpovprečne rezultate in opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti. Tožnikovo delo je ustrezalo tem kriterijem. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni tožnikovega dela za leto 2011 utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2012 in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 236,20 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže in toženi stranki prizna stroške postopka. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker tožnik za tožbo z zahtevkom, kot ga uveljavlja, nima pravnega interesa in ker je sodišče presojalo zakonitost preizkusa ocene oziroma delo komisije izven trditev, ki jih je tožnik podal v svoji zahtevi za preizkus ocene in tudi izven tožbenih navedb. Sodišče je mimo zahtevka tožnika presojalo tudi pravilnost same ocene delovne uspešnosti. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev komisije, ki mu je za leto 2010 določila oceno delovne uspešnosti „zelo dobro“ nepravilna in nezakonita iz razlogov, ker je bil v letu 2010 s strani A.A. šikaniran, zato ocena „zelo dobro“ ne odraža dejanskega stanja, saj je svoje delo opravljal enako kvalitetno kot prejšnja leta, ko je bil ocenjen odlično. Tožnik do zaključka naroka za glavno obravnavo ni zatrjeval nobene nezakonitosti oziroma nepravilnosti glede samega postopka preizkusa ocene. Toženka zato ugotavlja, da tožnik za tožbo, s katero zahteva razveljavitev sklepa komisije z dne 23. 1. 2012, pri čemer istočasno ne zahteva tudi razveljavitev same ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista z dne 10. 12. 2012 in ne zahteva, da tožena stranka tožnika ponovno oceni oziroma ponovno opravi preizkus njegove ocene, nima pravnega interesa in bi zato moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, kar pa ni storilo. Sodišče je tako brez trditvene podlage v sodbi ugotovilo, da komisija ključnega segmenta ni neposredno preverjala in je sledila ocenjevalcu A.A., oziroma da komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti javnega uslužbenca ni preizkusila v smislu postavljenih kriterijev. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavzelo stališče, da tožena stranka po mnenju sodišča kljub sprejetim smernicam in usmeritvam pri ocenjevanju tožnika ni imela jasnih kriterijev za določitev ocene. Tožena stranka se s takimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja in poudarja, da je bila ocena tožnika določena pravilno, postopek določitve ocene delovne uspešnosti pa izpeljan zakonito, saj je bila upoštevana vsa veljavna zakonodaja. A.A. je zaslišan kot priča prepričljivo pojasnil razloge, zaradi katerih je tožnika ocenil z oceno „dobro“, namreč zato, ker je moral upoštevati oceno celotnega dela tožnika. Tožena stranka pa je že sama opozorila naslovno sodišče, da je tožnik le polovico leta 2010 opravljal naloge v … PU B., glede njegovega dela v drugi polovici leta pa je tožnik v svoji zahtevi za prenehanje šikaniranja s strani nadrejenega delavca z dne 1. 12. 2011 sam navedel, da je od prometne nesreče dalje posedal po različnih sektorjih ... in pri tem mu nihče ni odredil nobenih zadolžitev. Ne drži navedba sodišča, da A.A. posamezne kriterije za oceno tožnikovega dela ni natančneje obrazložil. Tožena stranka meni, da izpovedbe tožnikovih sodelavcev in še to le tistih, s katerimi je tožnik delo opravljal le v prvi polovici leta, ne morejo biti odločilne pri odločitvi glede ocene, saj je le nadrejeni tisti, ki lahko poda oceno dela javnega uslužbenca. Iz obrazložitve ocene „zelo dobro“, v skladu s prejetimi usmeritvami, izhaja, da je tožnik glede na kriterije ocenjevanja svoje celotno delo opravil nad pričakovanji, medtem ko ocena „odlično“ pomeni, da je javni uslužbenec glede na kriterij ocenjevanja svoje delo opravil visoko nad pričakovanji, kar pa po mnenju tožene stranke tožnik niti v svoji izpovedi niti s predloženimi dokazi ni izkazal. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tem sporu se presoja zakonitost ocene delovne uspešnosti tožnika na delovnem mestu … PU B. v času 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, v času od 1. 7. 2010 do 31. 8. 2010 na Oddelku ... PU B. in v času od 1. 9. 2010 do 31. 12. 2010 v Sektorju ... PU B.. Nadrejeni A.A. je tožnika za leto 2010 ocenil z oceno „dobro“. Tožnik je zoper oceno vložil zahtevo za varstvo pravic in Komisija za preizkus ocene je ugotovila, da ocenjevalni list ni popoln, da na tej podlagi ni mogoče preizkusiti ocene, saj ne zajema celotnega ocenjevalnega obdobja. Kasneje je A.A. ponovno ocenil delovno uspešnost tožnika z oceno „dobro“, to oceno pa je Komisija za preizkus ocene na podlagi pojasnila ocenjevalca in pridobljene listinske dokumentacije spremenila v oceno „zelo dobro“. Takšna ocena pomeni, da je tožnik izvajal delovne naloge nad pričakovanim povprečjem in je v pozitivni smeri odstopal od ostalih primerljivih delavcev. Z oceno se tožnik ne strinja in meni, da bi moral biti ocenjen z „odlično“.

6. Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) v določbah od 16. do 20. člena zakona ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Na tej podlagi se oceni javne uslužbence enkrat letno, pri čemer je lahko ocena po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. člen Uredbe). Veljavna ocena je tista, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru preizkusa ocene pa ocena, ki je bila sprejeta v preizkusu pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). Iz usmeritev napredovanj javnih uslužbencev v plačne razrede in uradnikov oziroma policistov v uradniške nazive, ki jih je izdala tožena stranka dne 5. 1. 2011 (B9), izhaja, da nadrejeni delavec pri določitvi skupne ocene upošteva 12 elementov delovne uspešnosti javnega uslužbenca in sicer strokovnost, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, sodelovanje, organiziranje dela ter interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev in komunikacijo. Kriteriji so enaki in veljavni za vse javne uslužbence. V tej zvezi mora nadrejeni delavec, skladno z določbo četrtega odstavka 4. člena Uredbe, izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo.

7. Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev kot so predpisani in nikakor ne more nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče delo organa ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče običajno večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki poznajo strokovno delo organa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vsebino ocene nadrejenega in jo preizkusilo glede postavk, ki se nanašajo na strokovnost izvajanja nalog, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost pri opravljanju dela, sodelovanje, interdisciplinarnost ter komuniciranje. Ocenjevalni list je izpolnil A.A., ki je obrazložil, kako je ocenil tožnika po posameznih kriterijih in dodatno obrazložil, da je tožnik delo opravljal na treh oddelkih, zato je moral pridobiti tudi oceno ostalih dveh vodij in se glede ocene uskladiti. Eden izmed vodij je bil C.C., ki je zapisal, da tožnika zaradi dolgotrajne odsotnosti ne more korektno oceniti. Tudi predsednik komisije D.D. je izpovedal, da je komisijo pri preizkusu ocene najbolj zmotilo dejstvo, da je bil tožnik za polletno obdobje ocenjen z oceno „zelo dobro“, potem pa za štirimesečno obdobje, v katerem je bil zaradi bolniškega staleža odsoten, z oceno „dobro“ in da je na koncu pretehtala ocena „dobro“, kar pa, po njegovem mnenju, ni bilo korektno. Predsednik komisije je še izpovedal, da je A.A. operativno komponento dela pri tožniku ocenjeval kot odlično, pri pisnih izdelkih pa, glede na to, da so bili prepozno izdelani, je ocenil tožnika z oceno „dobro“. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožniku očita predvsem nepravočasnost in površnost pri pisnih izdelkih, kar pa, kot je izhajalo iz izpovedbe ocenjevalca in predsednika komisije, ni bil bistven segment tožnikovega dela. Navedeno so potrdile tudi priče. Priči E.E. in F.F. sta izpovedali, da niso bili določeni roki, v katerih je bilo potrebno oddati pisne izdelke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kljub sprejetim smernicam in usmeritvam tožena stranka pri ocenjevanju tožnika ni dokazala, da je upoštevala predpisane kriterije. Skupna ocena delovne uspešnost predstavlja povprečje posameznih ocen po posameznem kriteriju. Dejstvo, da je prišlo pri ocenjevanju tožnika do nedoslednosti pri ocenitvi po posameznih kriterijih, izhaja tudi iz izpovedi prič E.E. in G.G., ki sta izpovedala, da si tožnik zasluži oceno „odlično“, saj je delo opravljal 24 ur na dan (zbiranje informacij), tožnik dela nikoli ni opravil nepravočasno ali nenatančno, je tožnikovo delo pa je povsem primerljivo z delom G.G., ki je prejel oceno „odlično“.

8. Pritožbeno sodišče skladno s tako ugotovljenimi dejstvi soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, da izpodbijana ocena ni bila rezultat kompromisa nadrejenih delavcev tožnika v spornem času in da nadrejeni delavec, ki je tožnika ocenjeval, ni upošteval predpisanih kriterijev, zato ocena tožnika „prav dobro“ ni objektivna. Kot sta izpovedali priči E.E. in F.F., ki sta delo tožnika dobro poznala, je bilo tožnikovo delo vrhunsko, na odličnem nivoju, pravočasno in da je izdal popolne pisne izdelke, kar ustreza določbam Uredbe za oceno „odlično“. Za oceno „odlično“ je potrebno doseči nadpovprečne rezultate in opraviti delo visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemni samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti in glede na izpovedi prič je tožnikovo delo ustrezalo tem kriterijem.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče odločalo izven tožbene trditvene podlage in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je tožnik predlagal zaslišanje prič v zvezi z objektivnostjo njegove ocene, prav tako pa je tožena stranka predlagala zaslišanje nadrejenega delavca, ki je ocenitev tožnika vršil, in predsednika komisije, ki je preverjala oceno tožnika. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2013 podal trditveno podlago v zvezi z ocenjevanjem uspešnosti njegovega dela po posameznih kriterijih, zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke glede podane trditvene podlage s strani tožnika. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da tožnik ni imel pravega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 23. 1. 2012, s katero je tožena stranka tožnika ocenila.

10. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne. Sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (360. člen ZPP).

11. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se izpodbija sodba sodišča prve stopnje in tudi ne razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.