Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nevarnost je pojem, ki odraža povečano stopnjo verjetnosti, da bo določeno dejstvo skupaj z drugimi, od njega neodvisnimi dejavniki, privedlo do škodne posledice.
Upoštevaje okoliščine primera: da je bil policist dolžan posredovati, ko je prispel na kraj dogodka, in zadržati vse kršitelje reda na mestu dogodka in se je bil velikemu tveganju dolžan izpostaviti, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, naj riziko za poškodbo v tako nevarnih okoliščinah trpi tisti, ki je nosilec takšne dejavnosti, to pa je država.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 419,95 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.
: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dejavnost, v kateri se je na policijski intervenciji poškodoval tožnik, kot policist, zaradi posebnih okoliščin primera nevarna. Riziko za nastalo škodo zato nosi nosilec dejavnosti, to je država.
Zoper vmesno sodbo vlaga pritožbo zavarovalnica, pri kateri je imela država zavarovano svojo odgovornost. V njej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost njenega zavarovanca. Navaja, da je tožnik začel varnostni pregled dveh v pretep udeleženih oseb tako, da je zahteval, da se naslonita na steno. Kršitelj, ki ga v tistem trenutku ni pregledoval, se je obrnil z namenom pobegniti, tožnik pa je želel steči za njim, pri tem se mu je desni škorenj zataknil v čevelj kršitelja, ki ga je takrat pregledoval, zato je padel in se poškodoval. Poudarja, da je tožnik vedel, da na kraj dogodka prihajajo tudi druge patrulje in da ga kršitelji javnega reda in miru niso napadli, niti se proti njemu niso obnašali agresivno. Večina udeležencev pretepa je s kraja dogodka pobegnila. Tožena stranka še navaja, da sam škodni dogodek ni v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem intervencije. Tožnik je namreč želel steči za kršiteljem in se je s škornjem zataknil ob čevelj drugega kršitelja, ki ga je v tistem trenutku pregledoval in zato padel ter se poškodoval. To je nesrečno naključje, za katero zavarovanec tožene stranke ne odgovarja in ni v direktni vzročni zvezi z opravljanjem dejavnosti.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in navedla, da v pretepu nikdar ni mogoče imeti vseh okoliščin pod kontrolo, zato ni mogoče pravočasno odvrniti nevarnosti, ki izhajajo iz pretepa. Četudi je bil tožnik izurjen za tovrstno delo, je moral po uradni dolžnosti obvladovati skupaj s sodelavcem hkrati sedem do deset razjarjenih in opitih oseb. Tudi intervencija ni potekala mirno, saj eden od kršiteljev njegove odredbe ni spoštoval in je poskušal pobegniti, tožnik pa je bil dolžan po uradni dolžnosti hitro reagirati in uloviti bežečega kršitelja. Da je tako do poškodbe prišlo zaradi naključja, ni mogoče trditi.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je bilo med strankama postopka na prvi stopnji ves čas sporno vprašanje odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj odškodninske odgovornosti za dejavnost s povečano nevarnostjo, torej objektivno odgovornost po načelu domnevne vzročnosti. Tožena stranka je trditvam o tem, da je dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, nevarna, nasprotovala. Tožena stranka pri takšnem ugovoru vztraja tudi v pritožbenem postopku. Ugotovljenega dejanskega stanja pa ne napada, niti izrecno ne uveljavlja nobene od kršitev pravdnega postopka.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija sledi: da je prišlo do poškodbe tožnika v policijski intervenciji, ko je šlo za posredovanje pri pretepu vsaj trikrat večje skupine od alkohola razgretih ljudi pred gostinskim lokalom, da ostale patrulje, ki so bile prav tako napotene na kraj dogodka, do takrat tja še niso prispele, da je tožnik moral sam ukrepati zoper dve osebi, ki se nista podredili njegovi odredbi v zvezi z opravljanjem varnostnega pregleda, ampak se je ena celo obrnila proti njemu z namenom, da pobegne, da je tožnik skušal steči za pobeglim, zato je premaknil nogo s katero je prej fiksiral koleno osebe na svoji desni (kot se to izvede pri opravljanju varnostnega pregleda), da je takrat pregledovana oseba naredila premik v levo in tožniku „zablokirala“ možnost premika, da je tožnik padel čez nogo pregledovane osebe na desni, in se mu je desna noga zasukala tako, da je imel stopalo obrnjeno stran od nje.
To so okoliščine in dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija, zato je predmet pritožbenega preizkusa le pravilnost materialnopravnega sklepa, da je dejavnost posredovanja pri pretepu nekajkrat številčnejših udeležencev pretepa, ob obstoju zgoraj navedenih okoliščin, šteti za dejavnost s povečano varnostjo, za kakršno je zakonodajalec predvidel objektivno odškodninsko odgovornost. Nevarnost je namreč pojem, ki odraža povečano stopnjo verjetnosti, da bo določeno dejstvo skupaj z drugimi, od njega neodvisnimi dejavniki, privedlo do škodne posledice. V obravnavanem primeru se zato zastavlja vprašanje, ali predstavlja zgoraj opisana dejavnost upoštevaje navedene akcidentalne okoliščine, konkretizacijo takšne abstraktne in generalizirane vzročne zveze, da je z veliko mero zanesljivosti mogoče pričakovati nastanek škodne posledice, ali pa je po drugi strani škodno posledico pripisati spletu dejavnikov, ki se v življenju pač primerijo, ni pa mogoče teh okoliščin generalizirati v skupno množico poimenovano – nevarna dejavnost. Takšni primeri so naključni in ne opravičujejo uporabe pravil o objektivni odgovornosti.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je opis poteka intervencije z akcidentalnimi okoliščinami, kakršne je sodišče podrobno opisalo v sodbi, takšen, da je dejavnost povečano nevarna. Četudi je tožnik vedel, da na kraj dogodka prihajajo tudi druge patrulje, je bil v trenutku, ko je eden udeležencev poskušal pobegniti, dolžan odreagirati, preprečiti njegov pobeg in to v okoliščinah, ko se kršitelji niso podrejali odredbam policije, saj sta vsaj dve osebi hoteli pobegniti. Ko je preiskovanec na tožnikovi levi zbežal, je preiskovanec na tožnikovi desni začel svoj premik pobega v levo, s tem pa omejil tožnikov prostor premika, kar je imelo za posledico tožnikov padec in poškodbo. Prav sočasno delovanje dveh udeležencev pretepa, ki nista spoštovala odredb policista, govori o tem, da je bila situacija nevarna in da ni šlo za naključen splet okoliščin, pri katerem bi se policist zgolj zataknil ob čevelj drugega kršitelja, ki gaje v tistem trenutku pregledoval in zato padel ter se poškodoval. Prav mogoče je pričakovati, da se bo v takšnih okoliščinah določen delež policistov poškodoval, saj v primeru, ko posredujeta v pretepu sedmih do desetih ljudi le dva policista, nikakor ni možno imeti pod kontrolo vseh okoliščin in ni mogoče vedno pravočasno odvrniti vseh nevarnosti, ki izhajajo od oseb, ki ne spoštujejo odredb policistov. Upoštevaje okoliščine primera: da je bil policist dolžan posredovati, ko je prispel na kraj dogodka in zadržati vse kršitelje reda na mestu dogodka in se je bil velikemu tveganju dolžan izpostaviti, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, naj riziko za poškodbo v tako nevarnih okoliščinah trpi tisti, ki je nosilec takšne dejavnosti, to pa je država (131. člen in 149. člen OZ). Pritožba tožene stranke zoper odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke zato ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (353. člen ZPP).
Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla, sama nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), hkrati pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (155. člen ZPP).