Jedro

Zagovornik obs. A.M. bi lahko v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal le tiste kršitve ZKP, ki so bile storjene z izpodbijanim sklepom o zavrnitvi obnove kazenskega postopka oz. v postopku po vloženi zahtevi za obnovo postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.1952 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 7.5.1952 je bil A.M. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 142. člena KZ-51 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 2. odstavku 141. člena KZ-51. Za vsa ta kazniva dejanja mu je bila izrečena enotna kazen 2 leti strogega zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 7.10.1995 vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki l. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa je bila zavrnjena s pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe.

Zoper ta pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka je zagovornik obsojenega A.M. vložil dne 2.7.1997 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZRP, in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter "napadeni sklep spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe" za kazniva dejanja, za katera je bil pravnomočno obsojen. Navaja, da je bil celoten proces zoper obsojenca lažiran, da obsojencu ni bila dana možnost obrambe po zagovorniku, da je bil v priporu od 7.2.1952, ne da bi prejel kakšen sklep o odreditvi in podaljšanju pripora in ne da bi imel možnost pritožbe. Ker prvo in drugostopno sodišče nista bili pozorni na zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, sta dejansko tudi sami zagrešili bistveno kršitev postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodnih sklepov.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ki bi jo sodišče zagrešilo pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, njegove trditve, da je bil zakon kršen, ker sodišče ni bilo pozorno na kršitve postopka, ki naj bi bile storjene v prejšnjem postopku, pri čemer zagovornik ne pove, kaj je bilo kršeno, pa ne pomenijo kršitve zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno obsodilno sodbo, se lahko uveljavljajo le kršitve zakona, ki jih je sodišče storilo s tem sklepom in v postopku, ki je tekel po vloženi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne morejo pa se uveljavljati kršitve, ki naj jih sodišče storilo v pravnomočni sodbi oziroma v postopku pred pravnomočnostjo sodbe. Slednje kršitve se namreč lahko uveljavljajo le v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo.

V obravnavani zadevi bi torej zagovornik obs. A.M. lahko uveljavljal le tiste kršitev ZKP, ki so bile storjene z izpodbijanim sklepom o zavrnitvi obnove kazenskega postopka oziroma v postopku po vloženi zahtevi za obnovo postopka. Takih kršitev pa zagovornik sploh ne uveljavlja. Njegova trditev, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v obnovitvenem postopku nista bili pozorni na zatrjevane bistvene kršitve, storjene v pravnomočni sodbi in v sodnem postopku, ki je tekel pred pravnomočnostjo sodbe, nima podlage v ZKP. V postopku odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka je sodišče dolžno presoditi samo, ali so v zahtevi navedena nova dejstva in predlagani novi dokazi takšni, da postavljajo pod vprašaj v pravnomočni sodbi ugotovljena odločilna djestva. Če to ugotovi, izda sklep, s katerim dovoli obnovo kazenskega postopka, sicer pa zahtevo zavrne (1. odstavek 414. člena ZKP). Zato je tudi predlog zagovornika obsojenega A.M., da naj Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe povsem nesklepčen, saj le v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka prvostopno sodišče v novem postopku odloči, ali bo pravnomočno sodbo vzdržalo v v veljavi ali pa jo bo razveljavilo (3. odstavek 415. člena ZKP). Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v rednem kazenskem postopku bi se, kot je bilo že povedano, lahko uveljavljale samo v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Toda takšno zahtevo bi v konkretni zadevi lahko vložil le vrhovni državni tožilec, ker je rok iz 559. člena ZKP za obsojenca in zagovornika potekel že 31.12.1996. Glede na to da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je moralo zahtevo zagovornika obsojenga A.M. za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).