Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja okoliščine, ki kažejo na priprave prizadete stranke, da prične opravljati notarsko dejavnost in poslovanje, ne pa okoliščin, ki bi kazale na opravljanje notarske dejavnosti, katere prepoved zahteva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1668/2003-32 z dne 24.10.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje predlagala, da v skladu z določbo 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) prepove prizadeti stranki opravljanje notarske dejavnosti in notarskega poslovanja (1. točka); da za primer kršitve, določene v 1. točki, izreče prizadeti stranki denarno kazen v višini 10.000.000,00 SIT, ki jo bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti; hkrati bo izreklo nov sklep, s katerim bo določilo novo višjo kazen, za primer, če bo prizadeta stranka ponovno kršila prepoved, določeno v 1. točki tega sklepa (2. točka); ter odloči, da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi tožeče stranke (3. točka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče prve stopnje meni, da je v obravnavani zadevi sporno pravno razmerje med strankami, glede na izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 25.8.2000, imenovanje prizadete stranke za notarja. Sodišče prve stopnje glede na pooblastilo iz 2. odstavka 69. člena ZUS lahko uredi le stanje, ki izhaja iz spornega pravnega razmerja, ob obstoju nadaljnjega pogoja, da tožnik verjetno izkaže, da je predlagana ureditev stanja potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Zahtevano začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo v okviru pogoja, ali je tožeča stranka verjetno izkazala za potrebno, da se predlagano stanje začasno uredi, glede na sporno pravno razmerje, ki je v obravnavani zadevi imenovanje za notarja. Po zakonski ureditvi Zakona o notariatu (ZN - Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94, 41/95) je tožeča stranka po 17. in 21. členu edina pristojna, da določi in objavi nastop poslovanja notarja v Uradnem listu RS potem, ko prejme kopijo zapisnika o prisegi. Pred tem datumom imenovani notar, tudi če opravi vsa pripravljalna dejanja (razen naštetih v zahtevi za izdajo začasne odredbe, še: sklenitev zavarovalne pogodbe - 14. člen in izrek prisege pred predsednikom višjega sodišča - 16. člen) ne more začeti s poslovanjem, katerega prepoved tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zahteva, saj mu poslovanje prepoveduje določba 21. člena ZN. Glede na navedeno zakonsko ureditev, ko je tožeča stranka tista aktivna stranka, ki določi imenovanemu notarju s svojim aktom, ki ga objavi v uradnem listu, dan poslovanja, sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka ne izkazuje za potrebno, da se z začasno odredbo, kot je zahtevana, izda. Začasna odredba se namreč ne more nanašati na razmerja, ki bodo nastala šele s posebnim aktom (v tem primeru celo aktom tožeče stranke), pa čeprav na podlagi spornega izpodbijanega akta.

Poleg tega tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja okoliščine (izdelava pečata in žiga - overitev podpisa), ki kažejo na priprave prizadete stranke, da prične opravljati notarsko dejavnost in poslovanje, ne pa okoliščin, ki bi kazale na opravljanje notarske dejavnosti, katere prepoved zahteva.

Glede na navedeno, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala za potrebno, da se stanje začasno uredi, je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

V pritožbi tožeča stranka ponavlja navedbe, ki jih je podala v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Določba 17. člena ZN ne dopušča diskrecijske pravice tožeče stranke, ampak izrecno določa, da Notarska zbornica Slovenije določi in objavi datum nastopa poslovanja notarja v Uradnem listu Republike Slovenije potem, ko prejme kopijo zapisnika o prisegi. Če ne bi objavila začetka poslovanja notarja, bi s tem ravnala protipravno ter se izpostavila morebitni odškodninski odgovornosti. Le sodišče kot organ sodne veje oblasti lahko tožeči stranki v konkretnem primeru začasno prepove izvršitev v smislu določbe 17. člena ZN (zaradi navedenega je tožeča stranka na sodišče prve stopnje dne 28.10.2003 vložila tudi predlog za prepoved izvršitve s tožbo izpodbijanega upravnega akta).

Potrebnost izdaje začasne odredbe vidi ravno v opredeljeni zakonski dolžnosti, zaradi katere diskrecijske pravice po objavi datuma nastopa poslovanja nima. V razumnem roku mora objaviti dejstvo začetka poslovanja. Zato je pravno stališče sodišča prve stopnje, da ima pravno upravičenje ravnati nasprotno, nepravilno. Sodišče prve stopnje torej implicite navaja, da bi morala prizadeta stranka že poslovati, da bi bila izdaja začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS možna. Z navedenim pravnim naziranjem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 69. člena, zaradi česar je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Čeprav predlagano začasno odredbo utemeljuje na nevarnosti, da pride do hujših škodljivih posledic in ne na grozečem nasilju, pa je tudi iz dikcije navedene določbe, s pomočjo celovite razlage zakonske določbe, mogoče ugotoviti, da se pogojnost, zapisana v terminusu: "grozeče", nanaša tudi na odvračanje hujših škodljivih posledic. Tudi sodna praksa namreč stoji na stališču, da za izdajo nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja zadostuje zgolj verjeten nastanek hujših škodljivih posledic, ne pa njihov dejanski nastanek. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi ter v celoti ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prizadeta stranka S.V.M. v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 1598/2000-15 z dne 20.11.2002, ker je tožeča stranka navedla kot toženo stranko Ministrico za pravosodje in Ministrstvo za pravosodje. Niso podane procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu, ker o prepovedi opravljanja notarske dejavnosti in poslovanja ni bila prizadeti stranki izdana nobena odločba, kaj šele dokončna in izvršljiva odločba, ker v upravnem postopku o takšnem zahtevku (prepovedi opravljanja dejavnosti in poslovanja) sploh ni mogoče odločati. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov pravnih oseb proti odločitvam upravnih ali drugih državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ZUS. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov. Tožeča stranka je svoj zahtevek za izdajo začasne odredbe postavila preko tožbenega zahtevka, s katerim zahteva, da sodišče prve stopnje s tožbo izpodbijano odločbo odpravi kot nično, podrejeno pa, da jo odpravi in vrne toženi stranki v postopek. Zato bi morala tožeča stranka zahtevek iz začasne odredbe, da se prizadeti stranki prepoveduje opravljanje notarske dejavnosti in notarskega poslovanja, postaviti v drugačnem postopku in ne v upravnem sporu, v katerem se izpodbija le zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe. Hujših škodljivih posledic, ki bi z izvršitvijo upravnega akta o imenovanju prizadete stranke za notarja nastale tožeči stranki, ta sploh ni obrazložila, ampak navaja, da je posledično pričakovati tudi odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo, ki bo odgovorna za nastalo situacijo. Ni procesna predpostavka, kot zmotno meni tožeča stranka, da je upravni akt že izvršen, saj je prizadeta stranka že notar in kot tak opravlja vsa potrebna zakonska dejanja za začetek opravljanja dejavnosti, ampak je procesna predpostavka po 1. odstavka 69. člena ZUS, da pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe. Tožeča stranka pa sploh ni izkazala, da prizadeta stranka izvaja izvršbo in tudi ni verjetno izkazala za potrebno, da se odvrnejo škodljive posledice ali grozeče nasilje tožeči stranki. S tožbo izpodbijana odločba o imenovanju prizadete stranke za notarja še niti z zaprisego prizadete stranke, ki jo je opravila dne 28.10.2003, ni izvršena, ampak bo izvršena šele takrat, ko bo tožeča stranka izpolnila svojo obveznost iz 17. člena ZN, to je, da bo objavila v Uradnem listu Republike Slovenije, pričetek poslovanja notarja (dan začetka poslovanja). Ne gre za nobeno odločanje tožeče stranke, ki bi po intenciji zakonodajalca smelo posegati v odločbo o imenovanju notarja. Tožeča stranka mora objaviti pričetek poslovanja v Uradnem listu RS, in to tako, kot je običajno, saj imenovani notar potrebuje nekaj dni (ali kak mesec), da prične s poslovanjem. Doslej se še niti enkrat samkrat ni zgodilo, da bi nastala konfliktna situacija, ker bi tožeča stranka šikanirala imenovanega notarja in mu ne bi hotela objaviti pričetka poslovanja, kar se zdi, da se v zvezi s prizadeto stranko že dogaja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrže. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče pritrjuje zavrnilnim razlogom sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS niso podani.

Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da je po zakonski ureditvi ZN tožeča stranka (17. in 21. člen) edina pristojna, da določi in objavi dan nastopa poslovanja notarja v Uradnem listu RS potem, ko prejme kopijo zapisnika o prisegi. Pred tem datumom imenovani notar, tudi če opravi vsa pripravljalna dejanja, ne more začeti s poslovanjem, saj mu poslovanje prepoveduje določa 21. člena ZN. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne izkazuje za potrebno, da se začasno odredbo, kot je predlagana, izda, saj se le-ta ne more nanašati na razmerja, ki bodo nastala šele s posebnim aktom (v tem primeru celo aktom tožeče stranke), pa čeprav na podlagi spornega s tožbo izpodbijanega akta. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja okoliščine (izdelava pečata in žiga - overitev podpisa), ki kažejo na priprave prizadete stranke, da prične opravljati notarsko dejavnost in poslovanje, ne pa okoliščin, ki bi kazale na opravljanje notarske dejavnosti, katere prepoved zahteva.

Glede na navedeno in ker tožeča stranka ni verjetno izkazala za potrebno, da se stanje v konkretni zadevi začasno uredi, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni sprejelo pritožbenega predloga prizadete stranke, da izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrže. Zavržba zahteve v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo še ni pravnomočno odločeno. Zahteva za izdajo začasne odredbe pa se lahko zavrže le ob pogojih zavržbe same tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč o navedeni zahtevi odločalo in merito še pred pravnomočnostjo s tožbo izpodbijane odločbe in jo je zavrnilo, kar je potrdilo pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep. V konkretnem primeru pa ima zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, tak učinek, da pritožbeno sodišče ne vidi potrebe razpravljati o stališčih prizadete stranke v njeni pritožbi in njenem predlogu o spremembi izpodbijanega sklepa, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže in ne zavrne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo prizadete stranke na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.