Jedro

Neupravičeno obsojena oseba ima pravico do odškodnine, čeprav ji ni bila odvzeta prostost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2001 dalje do plačila in ji povrniti 28.335,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožniku ni bila izrečena kazen zapora, ki bi jo prestal, niti ni bil v času kazenskega postopka priprt, zato je zmoten zaključek, da mu pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Gre za zmotno uporabo določila 1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Zmotna je ugotovitev, da je pogojna obsodba sprožila reakcije v ožjem družinskem okolju in širši okolici tožnika. Vzročna zveza med duševnimi bolečinami o katerih je izpovedal tožnik in pogojno obsodbo, ni podana. Vzrok za nadlegovanje tožnika s strani nečaka ni v izrečeni kazenski sankciji, pač pa njun pretep dne 30.12.1989. V zvezi s sodbo tožniku ni nihče nič očital. Sodišče samo ugotavlja, da je tožnikove nevšečnosti le delno pripisati pogojni obsodbi. Zaradi odsotnosti vzročne zveze ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izpodbija višino prisojene odškodnine. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je bil tožnik neupravičeno obsojen (tožniku je bila s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Radovljici opr. št. K 119/90 z dne 29.5.1991 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Kp 115/92 z dne 5.3.1992 izrečena kazenska sankcija - pogojna obsodba; na podlagi obnove postopka pa je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. K 22/95 z dne 28.2.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 347/97 z dne 19.6.1997 oproščen obtožbe); - da je pogojna obsodba pri tožniku povzročila psihično trpljenje, ki je porušilo njegovo duševno ravnovesje. Tožnik se je zavedal pogojne obsodbe in breme te preizkušnje je bilo zanj hudo. Na podlagi izjav nečaka in njegovega očeta, povezanih v zvezi s pogojno obsodbo, se je v vasi ustvaril določen pečat o osebnosti tožnika (S.), kar je pri tožniku povzročilo negativno psihično počutje, ker ga nihče v vasi ni hotel pogledati. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo določilo 538. čl. Zakona o kazenskem postopku - ZKP (Ur. l. RS št. 63/94) in določilo 200. čl. ZOR, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, kot satisfakcijo za pretrpljene duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe. Zmotno je stališče pritožbe, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker tožniku ni bila odvzeta prostost, ampak mu je bila izrečena samo kazenska sankcija opozorilne narave - pogojna obsodba. Že iz naslova 32. poglavja Zakona o kazenskem postopku izhaja, da zakon daje pravico do povrnitve škode osebam, ki so bile neupravičeno obsojene in osebam, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. V katerih primerih je podana odškodninska odgovornost države za neupravičeno obsodbo je konkretneje določeno v določilu 538. čl. ZKP. Iz citiranega določila izhaja, da je oseba upravičena do odškodnine, če ji je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija, pozneje pa je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom oproščena obtožbe. Taksativno so našteti tudi primeri v katerih osebi ne gre pravica do odškodnine. Tožniku je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija opozorilne narave - pogojna obsodba, na podlagi izrednega pravnega sredstva - obnove postopka, pa je bil oproščen obtožbe. V postopku se ni zatrjevalo, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da obstaja kakšen razlog naveden v 1. in 2. tč. 1. odst. in v 2. odst. 538. čl. ZKP, iz katerega tožnik ne bi bil upravičen do odškodnine. Da je pogojna obsodba kazenska sankcija, ni dvoma (1. odst. 5. čl. Kazenskega zakonika, Ur. l. RS. št. 63/94). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (glej zgoraj), nedvomno izhaja, da je neupravičena obsodba pri tožniku povzročila duševne bolečine, ki so se izražale v osebnostnem občutku manjvrednosti in zmanjšanju njegovega ugleda v družbi. Neupravičana obsodba je torej posegla v njegovo čast in dobro ime. Merila oziroma pravna izhodišča za prisojo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti so določena v 200. čl. ZOR. Pri odmeri odškodnine se upošteva čas trajanja in intenzivnost duševnih bolečin in to, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so bile tožnikove duševne bolečine delno posledica neupravičene obsodbe, delno pa je njegove duševne posledice pripisati ravnanju nečaka in njegovega očeta. Če tožnik ne bi čutil posledic krivde obsodbe, ne bi vztrajal na obnovi kazenskega postopka tudi potem, ko je naček že umrl. Zavrniti je zato pritožbeno navedbo, da ni podana vzročna zveza med neupravičeno obsodbo in tožnikovim duševnim trpljenjem v času, ko je bil pravnomočno kazensko obsojen. Višina prisojene odškodnine je primerna ugotovljeni stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin. Upoštevati je, da je neupravičena obsodba trajala več kot pet let in da je tožnika ves ta čas obremenjevala. Da tožnikove duševne bolečine niso bile samo posledica neupravičene obsodbe, pač pa tudi neurejenih razmerij z njegovim nečakom, je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine upoštevalo. Pritožbene navedbe, da prisojena odškodnina ni primerljiva s podobnimi že obravnavanimi primeri, pritožba ne argumentira. Zato je možen le načelen odgovor, da so bile pri dosoji odškodnine upoštevane vse okoliščine primera, okoliščinam primera pa tudi določena primerna denarna odškodnina kot satisfakcija za pretrpljene duševne bolečine tožnika, ki jih je možno pripisati neupravičeno obsodbi tožnika. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob preizkusu sodbe pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (154. čl. ZPP).