Jedro

Čas enomesečnega pripora se šteje od dejanskega odvzema prostosti: čas privedbe in policijskega ali sodnega pridržanja se všteva v pripor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je na podlagi zahteve preiskovalne sodnice po petem odstavku 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom I Ks 42657/2013 z dne 22. 9. 2013 zoper obdolženega B. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, in sicer zaradi utemeljenega suma poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 42657/2013 z dne 24. 9. 2013 pritožbo zagovornika zavrnilo.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil obdolženec v priporu od 5. 9. 2013 do 23. 9. 2013 in od 24. 9. 2013 dalje in da se odrejeni pripor odpravi. Navaja, da senat v obrazložitvi sklepa sploh ni omenil, da je obdolženec v priporu oziroma v pridržanju že od prvega dne, drugostopno sodišče pa je navedlo, da je ta čas še vedno moč všteti, kolikor bi bil spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Zatrjuje, da so prekršene določbe o vštevanju in trajanju pripora, saj v izreku sklepa ni navedeno od kdaj je potrebno šteti pripor, razen tega pa so razlogi o pridržanju popolnoma nejasni. Navaja še, da je bil obdolženec v času domnevne storitve kaznivega dejanja tako vinjen, da je moč utemeljeno zaključiti, da je bil neprišteven, torej da ni bil kazensko odgovoren. Po stališču zagovornika zato obdolžencu že iz tega razloga ni moč očitati, da bi kaznivo dejanje ponovil. 3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine iz drugega odstavka 202. člena ZKP ter da je na navedbe zahteve v celoti ter pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Sklicevanje na neprištevnost v času storitve kaznivega dejanja pa po oceni vrhovne državne tožilke predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah zahteve. Poudarja, da sodišči in tožilstvo ne zanikajo, da so pred obdolženčevo sobo v UKC Maribor stali policisti in to po poteku pridržanja in pred odreditvijo pripora, istočasno pa zatrjujejo, da se lahko to vprašanje razreši kasneje, ko se bo lahko odvzem prostosti vštel v zaporno kazen. To stališče je po mnenju zagovornika napačno, saj je tudi tekom preiskave trajanje pripora bistvenega pomena.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 205. člena ZKP je lahko obdolženec po sklepu preiskovalnega sodnika v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost. Čas enomesečnega pripora se šteje od dejanskega odvzema prostosti, kar pomeni, da se čas privedbe in policijskega ali sodnega pridržanja všteva v pripor.(1) Kadar je obdolžencu prostost odvzeta pred izdajo sklepa o odreditvi pripora, se zato v sklepu praviloma navede dan in ura odvzema prostosti, od katere se šteje pripor. Ni pa ta podatek obligatorna sestavina sklepa o odreditvi pripora (drugi odstavek 202. člena ZKP); če sklep te navedbe ne vsebuje, to ne vpliva na zakonitost odrejenega pripora. Kadar pa je prva podlaga za odvzem prostosti šele sklep o odreditvi pripora, navedba časa, od katerega traja pripor, v tem sklepu sploh ni mogoča. V takem primeru mora biti ura, ob kateri je bila obdolžencu na podlagi sklepa o odreditvi pripora odvzeta prostost, navedena v spisu (tretji odstavek 202. člena ZKP).

6.

Dejstvo, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje navedbe časa, od katerega je potrebno šteti trajanje pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Zagovornik zato ne more uspeti z očitkom, da v izreku izpodbijanega sklepa ta čas ni naveden. Seveda pa je dejanski trenutek odvzema prostosti potrebno upoštevati pri presoji, do katerega trenutka je obdolžencu na podlagi sklepa o odreditvi pripora lahko odvzeta prostost. Če enomesečni rok, ki se šteje od dejanskega odvzema prostosti, poteče, pa pripor ni podaljšan, mora preiskovalni sodnik izdati sklep o odpravi pripora (206. člen ZKP). Iz podatkov spisa mora biti torej jasno razviden čas, trajanje ter pravna podlaga vsakršnega odvzema prostosti v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem.

7. Po vpogledu v evidenco zaprtih oseb je Vrhovno sodišče ugotovilo, da naj bi obdolženec prestajanje pripora nastopil 22. 9. 2013 ob 16:00 uri (torej na dan izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje). Po podatkih, ki jih je Vrhovno sodišče pridobilo od ZPKZ Maribor, je obdolženec zaradi zdravljenja pripor začel prestajati v UKC Maribor, kjer sta bila prisotna dva pravosodna policista, dne 8. 10. 2013 ob 11:30 uri pa je bil sprejet v ZPKZ Maribor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženi v UKC Maribor pripeljan že 5. 9. 2013, na dan storitve očitanega kaznivega dejanja. V uradnem zaznamku z istega dne (list. št. 47) je navedeno, da naj bi zaradi zagotavljanja varnosti z njim v bolnišnico odšel policist. V spisu, ki je bil predložen Vrhovnemu sodišču, po drugi strani ni nikakršnega uradnega zaznamka o prijetju oziroma pridržanju obdolženca ali odločbe o odvzemu prostosti. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je zoper obdolženca dne 13. 9. 2013 vložilo zahtevo za preiskavo ter hkrati podalo predlog za odreditev pripora. Iz zahteve za preiskavo izhaja, da naj bi bil obdolženec na prostosti ter začasno hospitaliziran. Istega dne je obdolženčev zagovornik sodišču pisno predlagal, da se zoper obdolženca ukine varovanje v bolnici. Dne 20. 9. 2013 je bil obsojenec v UKC Maribor zaslišan s strani preiskovalne sodnice, opravljen je bil tudi narok po 204. a členu ZKP (list. št. 104-111). Zagovornik obsojenca je na tem naroku ponovno navajal, da sta na hodniku bolnišnice 24 ur na dan dva policista, zato ocenjuje, da je osumljenec v priporu brez ustreznega sklepa. Iz navedb okrožne državne tožilke, ki jih je podala na naroku, ne izhaja, da bi bila obdolženec v tem času kakorkoli odvzeta prostost, prav tako v tej smeri ni ugotovitev preiskovalne sodnice.

8. Na podlagi navedenih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bila obdolžencu prostost (zakonito) odvzeta že pred izdajo sklepa o odreditvi pripora in za koliko časa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa sicer zavrnilo navedbe zagovornika, da naj bi se v bolnici pred obdolženčevo sobo nahajala dva policista, navedlo pa je, da je bila asistenca policije določena (le) za čas pridržanja osumljenega (9. točka izpodbijanega sklepa). Temu je pritrdilo tudi drugostopno sodišče, čeprav v spisu ni odločbe o pridržanju. Kot je bilo že navedeno, te okoliščine na zakonitost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora sicer ne vplivajo. Ker pa je vprašanje, ali je bila obdolžencu pred izdajo sklepa o odreditvi pripora odvzeta prostost ter za koliko časa, ključnega pomena za presojo, kdaj se izteče enomesečni rok iz prvega odstavka 205. člena ZKP, bo moral preiskovalni sodnik te okoliščine skrbno raziskati.

9.

V zvezi z navedbami zagovornika, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven zaradi vinjenosti, pa Vrhovno sodišče opozarja, da sum na neprištevnost ni ovira, da se zoper obdolženca odredi pripor ter uvede preiskava. Če je že ob sprožitvi kazenskega pregona podan sum, da gre za neprištevnega storilca, je namreč namen preiskave to okoliščino razjasniti ter ugotoviti, ali so podani pogoji za vložitev predloga za izrek varnostnega ukrepa.(2) Nikakor pa zagovornik s temi navedbami ne more omajati ocene sodišč, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. Ugotovitev sodišč, da obdolženec redno uživa alkohol in razne tablete, zaradi česar je agresiven, namreč prognozo o dokončanju kaznivega dejanja potrjuje in ne izključuje.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

11.

Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 358 in 480. Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013, točka 7.