Jedro

Če bi sodišče tožeči stranki v obravnavanem posestnem sporu nudilo posestno varstvo, bi v izvršilnem postopku nujno prišlo do situacije, ko bi bilo potrebno izvršiti dve povsem nasprotujoči si sodni odločbi, zato je prav, da je sodišče dalo prednost tisti, ki je bila izdana v petitorni pravdi in zaključena pred posestno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj toženci vzpostavijo posestno stanje kot je bilo pred motenjem posesti, t.j. naj zasujejo izkopane luknje in izravnajo dovozno pot, ki v zaselku B. vodi od glavne ceste iz smeri K. - S. levo in poteka po parc. št. 2430/2 in 602/2 k.o. S. ter dalje do parc. št. 597/2 k.o S., tako da bi bila mogoča vožnja z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo ter naj bi se jim v bodoče prepovedalo postavljati na tej poti kakršnekoli ovire, kopati obcestne jarke, luknje ali storiti karkoli drugega s čimer bi se tožnikom onemogočil ali oteževal dostop po tej poti do njihove nepremičnine s parc. št. 597/2 k.o. S.. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, tožeči stranki pa, ker v postopku ni uspela, naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 202.550,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sklep se pritožujejo tožniki po pooblaščencu. Pritožba opozarja, da se sodišče v posestni pravdi lahko omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, ne upošteva pa pravice do posesti. Sodišče pa v obravnavani zadevi tožeči stranki ni nudilo pravnega varstva in ni sankcioniralo samovoljnega motilnega ravnanja toženih strank, kar spodbuja toženo stranko k samovolji namesto k uporabi sodne izvršbe. Kljub temu, da bi morebiti le bilo potrebno upoštevati ugovor pravice do posesti, pa to velja le glede prve in tretje tožene stranke v razmerju do prve tožeče stranke, ne pa tudi glede preostalih tožečih in tožbenih strank. Naše pravo ugovor pravice do posesti izrecno izključuje. V danem primeru je bila petitorna pravda med prvo tožečo in prvo in tretjo toženo stranko tega postopka pravnomočno zaključena pred pričetkom posestne pravde. Gre za drugačno situacijo kot takrat, ko petitorna in posestna pravda tečeta sočasno in je petitorna pravda pravnomočno končana prej, v takem primeru lahko tožena stranka ugovarja, da je na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe pridobila pravico do posesti in je potrebno v takih primerih tožbeni zahtevek iz posestne tožbe zavrniti. V obravnavanem primeru pa gre za drugačno dejansko stanje. Le prva in tretja tožena stranka sta namreč v času motilnega ravnanja razpolagali s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, na podlagi katere bi lahko v sodnem izvršilnem postopku zahtevali izvršitev petitorne sodbe. Ta je le prvi tožeči stranki nalagala obveznost prenehanja vznemirjanja lastninske pravice. Tožene stranke so pot prekopale in s tem onemogočile tožeči stranki dotedanjo uporabo tudi za hojo in vožnjo. Kljub pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi je šlo za samovoljno spreminjanje posestnega stanja. Kršitev pravnega reda s strani prve tožeče stranke, ki se ni podredila pravnomočni in izvršljivi petitorni sodni odločbi, je v pravno urejeni državi lahko le izrek in izvršitev denarne kazni kot to določa ZIZ, ne pa samovoljno spreminjanje posestnega stanja. Zaključuje, da je sodišče napačno raztegnilo subjektivne meje pravnomočnosti sodbe tudi na tretje osebe, ki niso bile stranke petitorne pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bilo ravnanje tožene stranke, ki je prekopala dovozno pot, ki so jo pred tem tožniki uporabljali za dostop do svoje nepremičnine, predstavljalo motenje posesti in ali mora nuditi tožeči stranki posestno varstvo kljub temu, da je bila pred takim ravnanjem tožene stranke končana petitorna pravda, ki tožeči stranki pravico do posesti odreka. Petitorna pravda se je je namreč zaključila s pravnomočno sodno odločbo, s katero je bilo prvemu tožniku D. V. prepovedano vznemirjanje lastninske pravice prve in tretje tožene stranke in mu je bilo naloženo, da je dolžan opustiti uporabo poti za prehod do svoje parcele, zahtevek D.V. na ugotovitev obstoja služnostne pravice po sporni poti pa je bil zavrnjen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka izgubila posestno zaščito zaradi neuspeha v petitorni pravdi in da zato ne more več zahtevati posestnega varstva, pravilna. Ne more biti utemeljen zahtevek, naj S.J. in S.L. vzpostavita pot v tako stanje, da bo tožeči stranki omogočena vožnja po poti ter naj se jima prepove onemogočati ali oteževati dostop D.V. do njegove nepremičnine. Če bi sodišče tožeči stranki v obravnavanem posestnem sporu nudilo posestno varstvo, bi v izvršilnem postopku nujno prišlo do situacije, ko bi bilo potrebno izvršiti dve povsem nasprotujoči si sodni odločbi, zato je prav, da je sodišče dalo prednost tisti, ki je bila izdana v petitorni pravdi in zaključena pred posestno.

Druga, tretja in četrta tožeča stranka (S., S. in S.V.) živijo s prvim tožnikom D.V. v hiši. Ker je bila v petitorni pravdi zavrnjena nasprotna tožba D. V., s katero je zahteval ugotovitev, da za potrebe gospodujočega zemljišča po prej navedenih dveh parcelah obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, ima to za posledico, da tudi druga, tretja in četrta tožeča stranka poti nimata pravice uporabljati, saj je za služnostno pravico bistveno, da je ustanovljena v korist gospodujočega zemljišča, to pa je v konkretnem primeru za vse štiri tožnike ista nepremičnina. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odklonilo posestno varstvo tudi preostalim trem tožnikom. Izdana sodba v petitorni pravdi pa je tudi v korist druge in četrte tožene stranke, saj različna odločitev o zahtevku zoper B.G. in E.J. ni možna, glede na to, da so delovali skupno. Če bi se drugi in četrti toženi stranki naložilo vzpostaviti prejšnje stanje in prepovedalo, da tožeči stranki onemogoča ali otežuje dostop do gospodujoče nepremičnine, bi bil s tem cilj tožnikov v tej posestni pravdi, ne glede na prej navedene razloge, da jim posestna zaščita ne gre, dosežen, odločba izdana v petitorni pravdi pa izničena.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).