Jedro

Prvostopenjski organ je zadevo odobritve pravnega posla, vključno z ugotavljanjem pogoja, da je promet potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, mogel rešiti, pri tem pa lastninsko pravico prodajalke šteti za dokazano, glede na to, da je ta kot lastnica nepremičnin, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, vpisana v zemljiško knjigo. Pri pravicah civilnega prava, o katerih odloča sodišče, in taka lastninska pravica je, je v upravnem postopku predhodno vprašanje podano samo, kadar je pravica sporna med strankami upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Tolmin (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel - kupoprodajno pogodbo, ki sta jo 25. 9. 2008 sklenila Občina A kot prodajalec in B. d.o.o. kot kupec za kmetijska zemljišča s parcelnimi št. 488, 489/1, 489/2, 489/3, 489/4, 489/5, 489/6, 489/7, 489/8, 489/9, 489/10, 489/11, 490/1, 490/2, 492 in 493, vse k.o. ..., za kupnino 300.000,00 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je odločila v ponovnem postopku, po tem ko je v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 26. 11. 2008, s katero je bila odobritev predmetnega pravnega posla zavrnjena, to sodišče s sodbo I U 1350/2009 z dne 18. 5. 2010 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V navedeni sodbi je sodišče zavzelo stališče, da upravni organ nima podlage za obravnavanje spornega vprašanja lastništva zemljišč, ki so predmet pravnega posla, kot predhodnega vprašanja. Glede na to je po ugotovitvi, da je v zemljiški knjigi pri navedenih predmetnih nepremičninah vpisana kot lastnica Občina A, ki je po kupoprodajni pogodbi prodajalka, ter ugotovitvi, da so za odobritev izpolnjeni vsi pogoji, določeni v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), pravni posel odobril. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 14. 2. 2011 zavrnilo pritožbo tožnika proti izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi niso bile pravilno uporabljene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede reševanje predhodnega vprašanja. Pri obravnavi vloge za odobritev pravnega posla mora upravna enota ugotoviti tudi, ali je promet s kmetijskimi zemljišči potekal po postopku in na način, določen z ZKZ. V skladu s prvim odstavkom 20. člena tega zakona bi moral prvostopenjski organ glede na predložene dokaze s strani tožnika, s katerimi je dokazoval, da prodajalka Občina A ni lastnica zemljišč, ki jih je ponudila v prodajo, ampak je to Republika Slovenija, vprašanje lastništva reševati kot predhodno vprašanje. Prvostopenjski organ bi predhodno vprašanje lahko obravnaval sam ali pa bi postopek prekinil ter počakal, da zadevo reši pristojno sodišče, na katerem spor o lastništvu navedenih zemljišč že poteka. Prvostopenjski organ pa se je v skladu s pravnim mnenjem sodbe tega sodišča I U 1350/2009 z dne 18. 5. 2010 o lastništvu zemljišč prepričal zgolj na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo. Vendar pa po mnenju tožnika pravnega mnenja navedene sodbe ne bi bilo mogoče upoštevati, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na podlagi katerih zakonskih določb sodišče meni, da je upravna enota pri odločanju o odobritvi pravnega posla upravičena lastništvo zemljišč preverjati zgolj s podatki zemljiške knjige, ne pa na kakšen drugačen način. Po prvem odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar tožnik meni, da je s predloženimi dokazi v upravnem postopku to domnevo ovrgel ter da bi prvostopenjski organ predložena dokazila moral upoštevati. V obravnavanem primeru gre za pridobitev lastninske pravice Republike Slovenije na podlagi zakona, zato vknjižba v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave, ampak zgolj deklaratorne. Tožnik je v postopku pri prvostopenjskem organu predložil vsa potrebna dokazila, iz katerih izhaja, da je Republika Slovenija lastnica ponujenih zemljišč že od 11. 3. 1993, ko je začel veljati Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), zato prodajalka Občina A ni lastnica ponujenih zemljišč ter tako pogoj iz prvega odstavka 20. člena ZKZ ni izpolnjen ter pravnega posla ne bi bilo mogoče odobriti. Občina A se je kot lastnica spornih zemljišč vpisala na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), torej je ob podpisu pogodbe vedela, da od Občine C ne pridobiva lastninske pravice, saj je ta ni imela. Obe občini sta torej z navedeno pogodbo nezakonito razpolagali z zemljišči v lasti RS. Ta dejstva pa je prvostopenjski organ po napotkih sodišča namenoma prezrl. Tožnik meni, da gre pri vprašanju lastništva v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla za tipičen primer reševanja predhodnega vprašanja po 147. členu ZUP, ki pa ga prvostopenjski organ ni obravnaval na predpisani način. Zato posledično pri ugotavljanju lastništva ni uporabil določb ZSKZ ter je nepravilno ugotovil, kdo je lastnik zemljišč, ki so bila ponujena v prodajo. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo kot prizadetima strankama poslalo v odgovor Občini A in B. d.o.o. Občina A. v odgovoru na tožbo navaja, da so v tožbi zatrjevana stališča zmotna, kar izhaja iz pravnega mnenja tega sodišča v sodbi I U 1350/2009 z dne 18. 5. 2010. Sklicuje se tudi na določbe 10. in 11. člena SPZ. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. B. d.o.o. pa v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe v celoti neutemeljene ter se pri tem tudi opira na določbe 10. in 11. člena SPZ ter 8. člena ZZK-1. Zatrjuje, da Republika Slovenija lastninske pravice na predmetnih nepremičninah nikoli ni pridobila, Občina A pa jo je, pri tem pa se sklicuje na pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 13. 12. 2002, ki jo je z Mestno občino C sklenila med drugim tudi Občina A, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena ter izdan sklep, s katerim je zemljiškoknjižno sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za vknjižbo lastninske pravice navedene občine glede predmetnih nepremičnin; to pa po njenem mnenju pomeni tudi, da je bilo ugotovljeno, da so (bili) podani tudi vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice s strani občine. O lastništvu nepremičnin je tako že bilo pravnomočno odločeno. Tudi če bi Republika Slovenija lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah pred tem pridobila, je s tem izgubila vsa pravna sredstva in upravičenja, ki gredo vsakokratnemu lastniku nepremičnine. Republika Slovenija pa tudi ni podala predloga za vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah. V zvezi s sklicevanjem tožnika na vloženo tožbo na ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičninah pa ta stranka podrejeno dodaja, da ni sporno lastništvo vseh zemljišč, glede katerih je podala vlogo za odobritev pravnega posla, saj iz tožbe izhaja, da za Republiko Slovenijo ni sporno lastništvo glede nepremičnin 489/8 in 488, ker ugotovitve obstoja lastninske pravice na navedenih nepremičninah ne zahteva. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne oziroma podrejeno, naj zavrne tožbo vsaj glede navedenih nepremičnin, glede katerih lastninska pravica ni sporna. V dokazne namene predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe tega sodišča I U 1350/2009 z dne 18. 5. 2010. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je bil upravni organ pri izdaji te odločbe vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. V navedeni sodbi pa je sodišče podalo mnenje, da se pri poslovanju s ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč in v postopku za odobritev pravnega posla lastninska pravica za zemljišča izkazuje s podatki zemljiške knjige, ter da spor o lastništvu nepremičnin ni predhodno vprašanje v postopku za odobritev pravnega posla.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v skladu s pravnim mnenjem sodišča tudi odločil: po ugotovitvi, da je v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, kot lastnica vpisana Občina A, ki je po pogodbi prodajalka, ter ugotovitvi, da so za odobritev izpolnjeni vsi pogoji, določeni v ZKZ, je pravni posel odobril. Taka odločitev pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena.

Po presoji sodišča tožnik pravno zmotno meni, da bi organ moral pri ugotavljanju, ali je pogoj za odobritev pravnega posla za pridobitev kmetijskega zemljišča iz druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ, da je promet potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom, lastništvo zemljišč obravnavati kot predhodno vprašanje. V smislu prvega odstavka 147. člena ZUP je predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve organ, ki vodi postopek, ne more rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Prvostopenjski organ pa je zadevo odobritve pravnega posla, vključno z ugotavljanjem pogoja, da je promet potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, mogel rešiti, pri tem pa lastninsko pravico prodajalke šteti za dokazano, glede na to, da je ta kot lastnica nepremičnin, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, vpisana v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ). Pri pravicah civilnega prava, o katerih odloča sodišče, in taka lastninska pravica je, je v upravnem postopku predhodno vprašanje podano samo, kadar je pravica sporna med strankami upravnega postopka; izven tega je obstoj pravice vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti pravice (in v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena SPZ je po povedanem organ kot dokaz o lastninski pravici mogel upoštevati vpis v zemljiški knjigi). Po drugem odstavku 22. člena ZKZ pa so stranke v postopku odobritve pravnega posla pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom. V takem svojstvu pa tožnik v postopku ni nastopal. Glede na to po presoji sodišča tudi ne more z uspehom uveljavljati - ob zatrjevanju, da je postala lastnica zemljišč ex lege (na podlagi ZSKZ, z dnem uveljavitve tega zakona) Republika Slovenija - da je spor o lastninski pravici zemljišč med Republiko Slovenijo in prodajalko Občino A predhodno vprašanje. Zato se sodišče z njim tudi ne strinja, da bi organ moral glede na z njegove strani predložene dokaze za zatrjevano lastništvo zemljišč šteti, da je domnevo iz prvega odstavka 11. člena ZKZ s tem ovrgel (torej tako sam rešiti predhodno vprašanje), ali pa počakati na rešitev spora zaradi ugotovitve obstoja lastninske pravice, ki ga je pred sodiščem že sprožila Republika Slovenija.

Kot je to sodišče že navedlo v sodbi I U 1350/2009 z dne 18. 5. 2010, more Republika Slovenija ugotovitev obstoja lastninske pravice uveljavljati v pravdnem postopku, ki je po podatkih spisa in tožbenih navedbah že v teku, in ne v predmetnem postopku za odobritev pravnega posla (tudi ne s pravnim učinkom samo za to zadevo). Ob tem pa more, ob uveljavitvi ustreznega zavarovanja po določbah ZZK-1 (zaznamba spora o pridobitvi pravice), ki ga je navedena mogla predlagati, svojo pravico tudi učinkovito varovati, kajti zaznamba spora, ki sicer ni ovira za nadaljnje vpise, ima za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (prvi in drugi odstavek 80. člena ZZK-1).

Glede na povedano tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da v upravnem postopku z njegove strani zatrjevana dejstva (da je lastnica zemljišč, ki so predmet kupoprodajne pogodbe, Republika Slovenija, in da Občina A to ni ter da gre z njene strani za nezakonito razpolaganje z zemljišči v lasti Republike Slovenije) v nasprotju z zakonom niso bila upoštevana. Domnevo, da je Občina A, ki je pri predmetnih zemljiščih kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi, lastnica teh zemljišč (prvi odstavek 11. člena SPZ), pa bo Republika Slovenija izpodbila (šele), če oziroma ko bo v civilnem sporu zaradi ugotovitve obstoja lastninske pravice pravnomočno odločeno v njeno korist. Pred tako zaključenim navedenim postopkom pa ne glede na deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo v primeru ex lege pridobitve lastninske pravice tožnik ne more zatrjevati, da je lastnica zemljišč Republika Slovenija.

Ob tem ko je sodišče presodilo, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, se kot nepotrebno ne opredeljuje posebej do navedb strank z interesom v tem upravnem sporu (razen kolikor ni nanje odgovorilo že z razlogi te sodbe), ki obe prav tako zagovarjata odločitev kot pravilno.

Ker je po navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.