Jedro

Zmotno je stališče, da bi bilo s strani tožeče stranke zatrjevano napako v končnem obračunu mogoče odpraviti le bodisi s sporazumno spremembo obračuna bodisi z izpodbijanjem pogodbe v smislu 2. točke četrtega odseka drugega poglavja splošnega dela OZ. Ker se s vsemi temeljnimi postavkami v končnih obračunih strinja, tožeča stranka nima niti pravnega niti ekonomskega interesa izpodbijati končni obračun zaradi napak v volji oz. iz kakršnegakoli razloga, saj ne želi njegove razveljavitve. Tudi pravni red v situacijah, ko se pogodbi, ki je bila v pretežnem delu med strankama že izpolnjena, očita zgolj nepravilna uporaba razmeroma preproste matematične operacije pri izračunu terjatve, ne teži k tako skrajnim rešitvam in ponuja primernejše institute za reševanje nastalega zapleta v pogodbenih okvirih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani 2. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni plačati znesek 40.719,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.567,83 EUR od 14. 11. 2007 do plačila in od zneska 5.151,66 EUR od 12. 09. 2008 do plačila, - v izpodbijani 3. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.890,75 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V delu 2. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v višini 1.626,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.151,66 EUR od 14. 11. 2007 do 11. 09. 2008, se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.557,00 EUR v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 4.522,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007 do plačila (1. točka izreka). V preostalem delu, glede plačila 42.354,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 1.219,51 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (2. in 3. točko izreka) se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo del (izvedbe sanitarnih kabin na objektih), ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko po pogodbi št. 04/04-G z dne 30. 03. 2005 in aneksu št. 1 k tej pogodbi. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na naslednje relevantne dejanske ugotovitve: da sta pravdni stranki v marcu 2007 podpisali zapisnik o končnem obračunu izvršenih del po osnovni pogodbi (B4), dne 20. 05. 2007 pa še zapisnik o končnem obračunu del po aneksu (B5); da je tožena stranka obveznosti po obeh končnih obračunih v celoti poravnala; da sta se pravdni stranki v obeh zapisnikih sporazumeli, da po poravnavi v njih določenih obveznostih nimata več medsebojnih finančnih obveznosti po tej pogodbi, razen morebitnih obveznosti tožeče stranke iz naslova garancije; da je tožeča stranka kasnejši zapisnik podpisala, čeprav so ji bile znane napake v izračunu obveznosti iz prvega zapisnika, na katere se sklicuje v tožbi in da ni izpodbijala sklenitve končnih obračunov zaradi napak volje.

6. Sodišče prve stopnje se je v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno opredelilo do materialnopravne narave končnega obračuna kot izvensodne poravnave v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika, za katero veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Stranke gradbene pogodbe v smislu 1. uzance posebnih gradbenih uzanc (Uradni list SFRJ št. 18/77 – PGU) z dokončnim obračunom uredijo vsa medsebojna razmerja in določijo izvršitev svojih medsebojnih pravic in obveznosti (116. uzanca PGU). Z dokončnim obračunom se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, vključno z nepredvidenimi in poznejšimi (dodatnimi deli), ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen opraviti ne glede na to, ali so dela zajeta z začasnimi situacijami (118. uzanca PGU). Dokončen obračun med ostalim vsebuje vrednost izvedenih del po pogodbenih cenah in znesek, izplačan po situacijah ter končen znesek, ki ga mora izvajalec prejeti ali vrniti (119. uzanca PGU). Poleg zneskov, priznanih s končnim obračunom, izvajalec lahko zahteva le še plačilo tistih del ali razlik v ceni, glede katerih ob končnem obračunu ni bilo doseženo soglasje in sta se zato stranki glede teh spornih postavk dogovorili, da niso obsežene s končnim obračunom.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da med pravdnima strankama glede bistvenih sestavin končnega obračuna (količina in vrednost vseh izvršenih del, vrsta in vrednost odbitkov, višina in oblika izvršenih plačil) ni spora. Tožeča stranka ne izpodbija vsebinskih postavk v končnem obračunu, uveljavlja le „računsko napako“ pri poračunavanju med strankama izvršenih pobotov-kompenzacij, (pri čemer tudi njihova višina 17.426.168,03 SIT na dan 15. 03. 2007 ni bila sporna), zaradi katere so bili pri izračunu vrednosti za končno izplačilo odbitki tožeče stranke odšteti dvakrat. 8. Zmotno je zato stališče prvostopnega sodišča, da bi bilo s strani tožeče stranke zatrjevano napako v končnem obračunu mogoče odpraviti le bodisi s sporazumno spremembo obračuna bodisi z izpodbijanjem pogodbe v smislu 2. točke četrtega odseka drugega poglavja splošnega dela OZ. Ker se s vsemi temeljnimi postavkami v končnih obračunih strinja, tožeča stranka nima niti pravnega niti ekonomskega interesa izpodbijati končni obračun zaradi napak v volji oz. iz kakršnegakoli razloga, saj ne želi njegove razveljavitve. Tudi pravni red v situacijah, ko se pogodbi, ki je bila v pretežnem delu med strankama že izpolnjena, očita zgolj nepravilna uporaba razmeroma preproste matematične operacije pri izračunu terjatve, ne teži k tako skrajnim rešitvam in nedvomno ponuja primernejše institute za reševanje nastalega zapleta v pogodbenih okvirih.

9. Eno od takšnih primernih orodij predstavljajo pravila o razlagi pogodb (82. čl. - 85. čl. OZ). Po vpogledu v zapisnik o končnem obračunu iz marca 2007 (B4), (ki je pogodba o poravnavi), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sestavljalec končnega obračuna od odbitkov v skupni višini 40.786.416,90 SIT v tč. D.) odštel „že zaračunanih“ 17.426.168,03 SIT in določil končni znesek odbitkov „ZA ZARAČUNATI“: 23.360.248,87 SIT. V tč E.) pa je od vrednosti po končni situaciji odštel odbitke v polni višini 40.786.416,90 SIT. Po mnenju pritožbenega sodišča gre torej za očitno nejasnost in neskladnost med točko D) in tč. E), zato ni bilo pogojev za uporabo pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ, ki pride v poštev le pri jasnih, nedvoumnih in smiselno skladnih pogodbenih določilih.

10. V obravnavani situaciji bi zato bilo treba uporabiti bodisi pravilo iz 2. odstavka 82. člena bodisi iz 83. člena OZ. V zvezi z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenikov glede spornih določil končnega obračuna bi bilo treba upoštevati, da je v postopku na prvi stopnji tožeča stranka zatrjevala, da sta pravdni stranki do izdelave zapisnika o končnem obračunu v marcu 2007 izvedli kompenzacijo medsebojnih terjatev in odbitkov v višini 17.426.168,03 SIT in da je navedeno trditev tudi dokazala (priloge A 45, A 52 – A 61). Tem dejstvom in dokazom tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala, sama pa o vsebini spornih pogodbenih določil in o skupnemu namenu pogodbenih strank ni podala nikakršnih trditev. Ker je poleg tega zapisnik o končnem obračunu pripravila in sestavila tožena stranka, je treba nejasna določila razlagati v korist tožeče stranke. Že na podlagi pravilne uporabe pravil o razlagi pogodb bi bilo zato treba zahtevku ugoditi.

11. Tožena stranka se je sklicevala le na dejstvo, da je tožeča stranka s svojim podpisom oba končna obračuna (z vsemi napakami) pač potrdila. Že mogoče, vendar ni potrdila samo končne postavke vrednosti za izplačilo, pač pa tudi, da znaša vrednost odbitkov „za zaračunati“ le 23.360.248,87 SIT (in ne več), zato je stališče, ali je na višji odbitek pristala, odvisno zgolj od pozicije opazovalca. Z drugimi besedami, podpis oz. s podpisom potrjena sama s seboj neskladna pogodba, pač ne more imeti odločilnega pomena. Zato je sodišče prve stopnje temu dejstvu, kot tudi sporazumni zavezi pogodbenih strank, da iz te pogodbe druga do druge nimata več zahtevkov, pridalo večji pomen, kot mu v resnici gre. Podpis tožeče stranke, ki je upnik po obeh končnih obračunih, ima v predmetni dejanski situaciji, ko je sporen le pravilen izračun višine preostanka terjatve tožeče stranke do tožene stranke, pravno naravo pobotnice. Ta služi kot dokaz plačila dolga, kar pa upniku ne preprečuje trditi in dokazovati nasprotnega. Zavezi pogodbenih strank, da iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih finančnih obveznosti več, pa tudi ni mogoče pridati več resnosti, kot sta ji jo dali pogodbeni stranki. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da ni samo tožeča stranka prekršila te zaveze, pač pa je ni spoštovala niti tožena stranka, ki je tožeči stranki poleg denarnih nakazil v višini 280.375,52 EUR, kolikor ji je bila dolžna po obeh končnih obračunih, poravnala še dodatnih 97.840,91 EUR dolga. Za tolikšen znesek je bilo med strankama sklenjenih kompenzacij po podpisu prvega končnega obračuna v marcu 2007 (priloge A 46 – A 49).

12. Ne nazadnje pa je v postopku na prvi stopnji izostala tudi presoja spornega razmerja z vidika splošnih načel obligacijskega prava, zlasti načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic udeležencev v obligacijskih razmerjih. Stališče prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka ravnala napak, ker je dne 12. 07. 2007 podpisala zapisnik o končnem obračunu, čeprav je takrat že vedela za nepravilnosti v prejšnjem, je po oceni pritožbenega sodišča prestrogo in pretogo. Iz drugega zapisnika o končnem obračunu je razvidno, da je bila njegova vsebina samo v določitvi preostale vrednosti del po aneksu št. 1 in da z njim pogodbeni stranki nista imeli namena globalno urejevati celotnega pogodbenega razmerja. Tožeča stranka bi se z odklonitvijo podpisa tega zapisnika samo odrekla zasluženemu plačilu opravljenega dela. Sicer pa temeljno načelo pravičnosti zahteva, da naj odgovornost za napako nosi tisti, ki jo je storil in ne tisti, ki jo je opazil. Sodišče ni ocenjevalo, v kakšnem ravnovesju moči sta bili pravdni stranki ob podpisu zapisnikov, čeprav že zgolj okoliščini, da je oba končna obračuna izdelala tožena stranka (in ne tožeča kot izvajalec del) in da so bila plačila s strani tožene stranke izvršena po podpisu zapisnikov, napotujejo na zaključek, da stranki nista bili v enakovrednem položaju, vsaj ne glede časa, v katerem bi se lahko glede vsebine končnega obračuna še pogajali. Predvsem pa sodišče ne bi smelo nuditi varstva stranki, ki se je na pravno naravo končnega obračuna sklicevala zgolj zaradi prikrivanja lastnih eklatantnih napak pri sestavi obračuna. Ni nepomembno, da se tožena stranka v postopku na prvi stopnji o teh napakah sploh ni izjavila, da jih ni zanikala in da je tudi umaknila dokazni predlog za zaslišanje pristojne osebe, ki bi vedela izpovedati o konkretni vsebini končnega obračuna in naknadnem dogovarjanju strank o njegovem popravku.

13. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (358. člen ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Pri tem je sledilo obračunu terjatve tožeče stranke z dne 13. 08. 2007 (A 22), ki ga je sodišče upoštevalo kot zbirni obračun, ki vsebuje (nespremenjene) vhodne postavke iz obeh potrjenih končnih obračunov (B4, B5), razen postavk izvršenih plačil, med katerimi so poleg popravka do 15. 03. 2007 izvršenih kompenzacij upoštevana še vsa nadaljnja plačila in poboti vzajemnih terjatev pravdnih strank. Pritožbeni preizkus navedenega obračuna je potrdil njegovo pravilnost. Za potrebe tega izračuna se šteje, kot da sta bila oba končna obračuna sestavljena v marcu 2007. Skupna vrednost del po pogodbi in aneksu je znašala 677.723.508,20 SIT (terjatev tožeče stranke), skupna vrednost odbitkov pa 41.156.397,09 SIT (terjatev tožene stranke). Na dan sestave končnega obračuna v marcu 2007 je bilo izvršenih 17.426.168,03 SIT kompenzacij, zato se za navedeni znesek zmanjšata obe terjatvi (terjatev tožeče na 660.297.340,20 SIT, terjatev tožene stranke na 23.730.229,06 SIT). Terjatev tožeče stranke se je z upoštevanjem vseh ostalih plačil v tč. C.) končnega obračuna, izvršenih do 15. marca 2007, znižala na 99.442.892,40 SIT (414.967,84 EUR), njen dolg iz naslova odbitkov pa je znašal 23.730.229,06 SIT (99.024,49 EUR). Takšno je bilo pravilno stanje njunih terjatev marca 2007. Zaradi izvršenih medsebojnih kompenzacij v obdobju po 15. marcu 2007 v višini 97.840,91 EUR se je zmanjšala tako terjatev tožeče stranke (na 317.126,93 EUR) kot terjatev tožene stranke (na 1.183,58 EUR). Tožena stranka je v tem obdobju tožeči stranki nakazala še 280.375,52 EUR, s čimer je svoj dolg zmanjšala na 36.751,41 EUR. Po pobotu s terjatvijo iz naslova odbitkov v višini 1.183,58 EUR znaša tako preostanek terjatve tožeče stranke 35.567,83 EUR po stanju v času sestave zbirnega obračuna v avgustu 2007. Ugoditi je bilo treba tudi zahtevku iz naslova zakonskih zamudnih obresti, saj tožena stranka zoper datume zapadlosti in izračunu zamudnih obresti ni ugovarjala. V posledici spremenjene sodbe je višje sodišče spremenilo odločitev o stroških, pri čemer je ocenilo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom skoraj v celoti uspela, zato ji je priznalo po stroškovniku odmerjene potrebne pravdne stroške. Ker je uspela tudi s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe in plačane takse za pritožbo.

14. Četudi pritožba izpodbija celotni zavrnilni del sodbe, vsebovan v 2. točki izreka, pa zoper del zavrnjenega tožbenega zahtevka v višini 1.626,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007 do plačila, ki ga je tožeča stranka uveljavljala iz naslova povrnitve škode zaradi tatvin na gradbišču, ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih naj bi bil ta del odločitve prvostopnega sodišča nepravilen. Ker jih tudi pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe ne najde, je v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v navedenem obsegu potrdilo. Potrdilo jo je tudi v delu, ki se tiče zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.151,66 EUR od 14. 11. 2007 do vložitve tožbe. Navedeni znesek predstavlja kapitalizirane zamudne obresti, od katerih je na podlagi 381. člena OZ mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.