Jedro

Potrdilo, izdano po 32. členu zakona o urbanističnem planiranju, nima značaja upravne odločbe, zato po določbi 267. člena ZUP potrdila ni mogoče izreči za ničnega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je sprožil upravni spor, ker tožena stranka na njegovo pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 14.6.1994, ni izdala odločbe v roku 60 dni in je tudi na novo zahtevo ni izdala v nadaljnjih sedmih dneh (26. člen zakona o upravnih sporih - ZUS). V teku upravnega spora je tožena stranka izdala odločbo z dne 19.9.1994, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnila. Dne 1.12.1994 je tožnik sodišču sporočil, da tožbo razširja tudi zoper navedeno odločbo iz istih razlogov, kot jih je navajal že v tožbi.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ s sklepom zavrgel predlog tožnika, da se izreče za nično potrdilo o priglasitvi del z dne 6.9.1979 iz razloga, da izdano potrdilo o priglasitvi del ni odločba upravnega organa, zoper katero se lahko uporabi redno ali izredno pravno sredstvo, zato zoper tako potrdilo ni mogoče voditi postopka o ugotavljanju ničnosti. Tožena stranka še navaja, da navedeno potrdilo, izdano na podlagi 32. člena zakona o urbanističnem planiranju, nima značaja upravnega akta, temveč gre le za potrdilo o dejstvih, o katerih državni organi ne vodijo uradne evidence, pa se dejstva ugotavljajo v postopku (172. člen). Po 3. točki 266. člena (pravilno 267. člena) ZUP se za nično izreče lahko le odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Torej morata biti po navedeni zakonski določbi izpolnjena dva pogoja in sicer, da gre za odločbo in da te odločbe ni mogoče izpolniti. Ker v tem primeru že prvi zakonski pogoj (da je navedeni akt odločba) ni izpolnjen, po zakonu ni pogojev za izrek ničnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da zakon o urbanističnem planiranju govori o dovoljenju za postavitev pomožnega objekta in ker tudi stranka brez priglasitve ne more začeti z deli, je jasno, da je po vsebini sporno potrdilo upravni akt ne glede na njegov formalni naziv. Investitorju, kot naslovniku na potrdilu, je bil dovoljen poseg v tuje zemljišče in to za gradnjo objekta, ki presega dopuščene mere. Tak upravni akt, kar sporno potrdilo tudi je, nasprotuje pravnemu redu in sicer zakonu o urbanističnem planiranju ter odloku o prostorskih posegih, za katere je poleg graditve potrebno lokacijsko dovoljenje ter o pomožnih in drugih objektih in delih, za katere je obvezna priglasitev. Takega akta ni mogoče izvršiti in je zato ničen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 172. člena ZUP državni organi izdajo potrdila o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa; dejstva se ugotavljajo v postopku. Potrdilo o priglasitvi del, ki je predmet upravnega spora, je bilo izdano na podlagi 32. člena zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in 8/78). Po določbi 3. točke 267. člena ZUP, po kateri naj bi potrditvi tožnika bilo omenjeno potrdilo nično, se izreče za nično odločba, ki je ni mogoče izvršiti. Po tej določbi se torej, tako kot to ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, za nično izreče le odločba. Ker potrdilo ni odločba, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, je ta tudi pravilno odločila, ko je pritožbo tožnika zavrnila iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi. Z njimi se sodišče strinja in jih zato zaradi morebitnega ponavljanja posebej v sodbi ne navaja. Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).