Jedro

Določba drugega odstavka 72. člena ZDen izrecno izključuje zahtevke za čas do začetka veljavnosti zakona. To očitno pomeni, da se ti zahtevki priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve premoženja. Če zakonodajalec ne bi imel v mislih utemeljenosti zahtevkov od uveljavitve zakona dalje, bi bila vsebina določbe drugega odstavka nesmiselna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu (točka I izreka) in v stroškovni odločitvi (točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma A.G. ter J.G. vsakemu po 106.364,97 EUR, tožnicama L.P. in G.F. pa vsaki 212.729,96 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in glede pravdnih stroškov odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 8.447,16 EUR. Prisojeni znesek predstavlja nadomestilo koristi, ki bi jo imeli tožniki, če bi nepremičnino, ki je bila vrnjena njihovim pravnim prednikom v denacionalizacijskem postopku, sami uporabljali že od uveljavitve ZDen dalje, upoštevaje da jim jo je toženka izročila v posest šele v izvršilnem postopku 11.2.2009. 2. Zoper sodbo sta se pritožili toženka ter prvi tožnik in četrta tožnica. Slednja se pritožujeta zoper stroškovno odločitev.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Podrejeno naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in sprejme zanjo ugodno stroškovno odločitev. V pritožbi navaja, da so tožniki na podlagi sodbe upravičeni do odškodnine in obresti, kar na dan vložitve pritožbe skupaj znaša 897.802,00 EUR. Po oceni GURS je celotna nepremičnina vredna 84.479,00 EUR in je torej sodišče prisodilo tožnikom odškodnino, ki več kot desetkrat presega vrednost nepremičnine. Ta znesek predstavlja 810 povprečnih bruto plač zaposlenih pri toženi stranki. Sodišče ugotavlja, da je toženka zavezanka za vračilo v denacionalizacijskem postopku in v skladu s številno sodno prakso pasivno legitimirana za zahtevek po 72. členu ZDen. S tem se ne strinja in meni, da obveznost vračila v naravi še ne pomeni nujno, da je toženka tista, ki je imela iz objekta, ki se vrača, kakršnokoli korist. Sodišče ni upoštevalo, da toženka ni bila zemljiškoknjižna lastnica niti uporabnica nepremičnine, da je bilo od leta 1998 z inšpekcijsko odločbo prepovedano objekt uporabljati, da je prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino, da tožeča stranka ni upravičena do kapitaliziranih obresti in da se po ustaljeni sodni praksi odškodnina res priznava časovno neomejeno brez dokazovanja protipravnosti in vzročne zveze, vendar takšna uporaba 72. člena ZDen ni skladna z Ustavo in z mednarodnimi pogodbami. V zvezi z izročitvijo ključev občini ne drži, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Priča B.P. je na naroku izpovedala, da je prešlo vse premoženje MH d.o.o. na lokalno skupnost – Občino in da so ključe izročili novemu lastniku opreme, da je izvedel dražbo opreme, pridobljene iz stečaja. Sodišče protispisno interpretira, da bi naj M. d.d. sam izročal ključe naokrog, saj je priča izpovedala drugače, in sicer da je ključe predala lokalni skupnosti v skladu z odločitvijo stečajnega sodišča. To pa kaže tudi na to, da se M. d.d. ni čutil upravičenega niti do objekta niti do opreme in je vsa leta uveljavljal, da objekta ne uporablja in od njega nima koristi. Preuranjen je zaključek, da so bile trditve o ponujeni posesti tožnikom navržene in neizkazane. Zadevo je vodil odvetnik in je ponujal nepremičnino tožnikom nazaj. Odvetnika A.D. sodišče ni zaslišalo, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Nekonsistentna in deloma nepreverljiva so stališča v sodbi glede posesti v času denacionalizacijskega postopka, posesti ob in po pravnomočnosti denacionalizacije, vrnitev upravičencem v začasno upravljanje in glede posesti kot elementa neupravičene obogatitve za obdobje 2007 – 2009. Podana je bistvena postopkovna kršitev po 14. točki iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede posesti v obdobju 2007 – 2009 sodišče le povzame, da je morala tožeča stranka v izvršbi vzpostaviti posest in se ne opredeli do ključnih opozoril tožene stranke v tem sporu. Izvršitelj je namreč povedal, da je bil objekt prazen in zapuščen, priča S. pa, da sta skupaj s tožnikom A.G. prišla v objekt v oktobru 2008, kar dokazuje, da so tožniki v tem času imeli dostop v objekt. V izvršilnem postopku ni šlo za to, da bi posest prešla iz zavezanca na denacionalizacijske upravičence. Izvršilno sodišče se je postavilo na stališče, da pomeni začasno upravljanje dolžnostno ravnanje tožene stranke, ki zajema tudi posest, kar pa ni pravilno. Ni jasno, kateri dokazi so sodišče prepričali, da je imela tožena stranka dejansko oblast nad nepremičnino. Posebej jo tudi žalosti, da doslej nihče ni vprašal tožnikov, zakaj niso vstopili v prostor glede na to, da je tožena stranka ves čas ponujala in uveljavljala, naj si ga tožniki vzamejo in to zapisala že v ugovoru In 7/2008 z dne 23.4.2008. Zaproša, naj se je v zvezi s to navedbo ne odpravi z nedopustno pritožbeno novoto. Pri uporabnini gre za to, da je na eni strani podana obogatitev, na drugi pa prikrajšanje. Če ni obogatitve, tudi zahtevek ni utemeljen in tako jo je sodišče povsem napačno obsodilo k plačilu, ne da bi poprej ugotovilo, ali je v resnici prišlo do njenega okoriščenja brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje meni, da bi sama morala vlagati v objekt. To stališče je napačno, saj je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 218/97, ki ga pritožba v nadaljevanju v jedru povzema, opredelilo temeljna pravila višine odškodnine. Če nepremičnina, takšna kot je, ne more prinašati prihodkov, je potrebno ugotoviti, ali bi tožniki po normalnem teku stvari zmogli vlaganja za usposobitev objekta do faze, ki bi omogočala ustvarjanje prihodkov. Izvedenec na to ni odgovoril, s tem vprašanjem se sodišče ni ukvarjalo. V postopku tudi ni presojalo uveljavljane kompenzacije izvedenih vlaganj v osemdesetih in devetdesetih letih v objekt tožnikov z obveznostjo plačila odškodnine. Tožniki so prejeli objekt s povečano vrednostjo, ker vlaganja niso presegla z ZDen predvidenih 30 %. Ni prav, da se jim ta vlaganja ne upoštevajo pri odmeri odškodnine. Sama je grajala izvedenčevo odločitev, da je gostilna brez kuhinje sposobna 85 % donosov, vendar je sodišče te pripombe zavrnilo, kot tudi pripombe, da izvedenec ni bil dovolj prepričljiv in ni znalo pojasniti, kako bi lahko gostinski lokal, ki zaradi inšpekcijske odločbe sploh ne sme obratovati, prinašal kakršnokoli korist. Izvedenec se je izmikal vprašanju, kam bi prestavil kuhinjo z navedbo, da je možnosti veliko. Kar po občutku je pribijal in odbijal neke faktorje, ne da bi za to imel kakršnokoli ustrezno strokovno metodološko podlago. Ne glede na njegovo izmikanje je dejstvo, da objekt ne sme obratovati, zaradi česar posledično tudi nima tržne vrednosti. Sodba je v tem delu tudi sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva, saj je sodišče pod točko 27 sodbe zapisalo, da znaša po dopolnitvi najemnina 4,606 EUR/m², da pa je na račun nefunkcionalnosti zaradi B.-jeve hiše dodatno izvedenec zmanjšal najemnino na 4,309 EUR. Po odbitku korigirana najemnina bi znašala 3,915 EUR in ne 4,309 EUR, saj je izvedenec pojasnil, da zaradi nefunkcionalnosti odbije 15 % od svoje ocene. Metodologija primerjave poslovnih prostorov, ki so v funkciji z nepremičnino tožnikov, ki od leta 1998 ne izpolnjuje pogojev za gostinski obrat, je neadekvatna. Izvedenec je povedal, da gre za eno možnih in dopustnih metodologij, da pa so na voljo še druge. Izognil se je odgovoru, češ da mu je sodišče naložilo takšno metodologijo. Glede na njen rezultat pa bi moralo sodišče dopustiti novo cenitev in jo kontrolirati z metodo kapitalskega donosa. Primerjava med oceno, ki jo je podal J. in oceno, ki jo je izračunal D.Ž., je neprimerna. Tožena stranka ne more sprejeti sodnega zaključka, da se cenitvi ne razlikujeta bistveno, saj se, in to v ključnih vprašanjih. Sodba je nenatančna in prehitra. V točki 19 je sodišče zapisalo, da toženka nikjer ne zatrjuje, da bi lokali zaradi nerentabilnosti zapirali vrata, le najemnike menjajo.... Podana je protispisnost, kot tudi pri zaključku, da je toženka vlagala v lokal, ker se ji je očitno to splačalo tudi po odhodu vojske, saj za tak zaključek sodišče ni imelo kakšno trditev tožeče stranke. Sodišče sicer v razlogih povzame dejanske najemnine, potem pa v matematičnem delu preskoči na mnenje izvedenca, ki teh podatkov ni upošteval, ker so enostransko pridobljeni in se opre na oglaševalske cene, ki so višje. Posledično so tudi zaključki napačni in neživljenjski. V skladu z novejšo sodno prakso sodišče ni odštelo dohodnine, kar je manj problematično. Problematično pa je, da ni odštelo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki je davščina, namenjena vzdrževanju komunalne opreme. Prav tako so tudi še drugi stroški, ki jih sodišče ni odštelo, kot npr. strošek zavarovanja in tekoči stroški vzdrževanja. Če bi tožniki prejeli najemnino, bi izdatke imeli, sedaj ko jim je prisojena, pa jih nimajo in tako dobijo več, kot bi prejeli, če bi bili od začetka sami lastniki. Nadaljnji očitek pritožba naperja k nepriznanju nadomestila za tveganje in trdi, da ga sodišče očitno ni razumelo. Tveganje kapitala pomeni, da je danes, ko računaš za nazaj, lahko biti general po bitki in množiš najemnine z meseci ter je zadeva opravljena. Ko pa si na trgu in hočeš svojo nepremičnino oddati, je situacija drugačna, ker ne veš, ali jo boš oddal in po kakšni ceni. To so tveganja, ki so navzoča prav v vsaki naložbi, tudi pri oddajanju nepremičnine in se zato navadno vzame okrog 15 – 20 % zneska kot uravnilovka tega tveganja. V praksi namreč večini lastnikov ne uspeva, da bi imeli 80 % časa plačane najemnine in je to strokovna točka, v kateri sta se celo J. in D.Ž. zbližala. Sodišče je mnenja, da je pomembno samo stanje objekta ob uveljavitvi ZDen in vzpostavi domnevo, da se objekt v obdobju od leta 1991 do 2007/09 ni staral in da se predpisi niso spreminjali. Zapiše, da tožena stranka ni dokazala, da je bil lokal zaprt zaradi inšpekcijske odločbe, čeprav je to dokazano z izpovedmi prič, podatki inšpektorata, da je spis uničen in z računovodskimi podatki MH d.o.o., iz katerih je razvidno, kdaj je objekt prenehal poslovati, ob tem da to tudi ni bilo sporno. V nadaljevanju pritožba citira odločbo VSL I Cp 594/98 v prid trditve, da gre odškodnina iz drugega odstavka 72. člena ZDen šele od pričetka denacionalizacijskega postopka. Ponovno opozarja, da je bila najkasneje z ugovorom tožeča stranka pozvana naj prevzame nepremičnino in da objekt, ki ga je prepovedano uporabljati, nima tržne vrednosti. V ponovljenem postopku naj se zato imenuje nov izvedenec, ki naj ugotovi, ali je bila nepremičnina v stanju, v kakršnem je bila posamezne mesece in glede na predpise, ki so veljali v posameznem obdobju, sposobna prinašati najemnino in koliko bi ta znašala, oceni vložek, potreben da se nepremičnino vzpostavi v primerljivo stanje s primerljivimi lokali, napravi kontrolni izračun po metodi kapitalskih donosov in poda z vsemi parametri kontroliran izračun, ki ima posebej postavljene postavke stroškov, upravljanja, davščin, dohodnine, zavarovanj, procent tveganja nezasedenosti in neplačila najemnine. Glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča tečejo zamudne obresti od odškodnine od dneva sodbe sodišča prve stopnje, če je odškodnina odmerjena po cenah na dan sodne odločbe, kar v obravnavanem primeru je in zato je popolnoma neutemeljeno, da je sodišče tožnikom priznalo kapitalizirane obresti do dneva vložitve tožbe in k temu še zamudne obresti. Vrhovno sodišče je sicer sprejelo odločitev, da se kljub načelnemu pravnemu mnenju iz leta 2002 priznajo zamudne obresti že za čas pred izdajo prvostopne sodbe, vendar je s tem poseglo v ustavno pravico do pravne države. Potrebna je sprememba prakse Vrhovnega sodišča, saj ni skladna z odločitvami Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz vseh odločitev tega sodišča je razvidno, da je zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnin država. Tako npr. v odločitvah Decheva in ostalih proti Bolgariji, Stoycheva proti Bolgariji in Antonovi proti Bolgariji. Nobene odločitve ni zaslediti, da bi bilo mogoče to obveznost preložiti na osebo, ki je imela do odločitve v denacionalizaciji nepremičnino v lasti. Iz odločitev Evropskega sodišča je tudi razvidno, da je odškodnina v višini izgubljene najemnine (loss of rent) uporabljiva le pogojno. V zadevi Antonovi proti Bolgariji je tako Evropsko sodišče odločilo, da bi moral denacionalizacijski upravičenec dokazati, ne le da bi lahko oddal stanovanje v najem in zato dobil najemnino, pač pa tudi, da je moral zaradi teka denacionalizacijskega postopka sam najeti drugo stanovanje ali pa, da si je vsaj prizadeval za to. Podobno je odločilo tudi v zadevi Decheva in ostali proti Bolgariji, ko je odločilo, da ni mogoče priznati odškodnine v višini izgubljene najemnine, ker ni najti zanesljivih podatkov o tem, kakšna bi sploh bila najemnina za to stavbo, nadalje stavbe tudi ni mogoče v celoti uporabljati, izpada najemnine pa ni mogoče priznati niti za celotno obdobje, ker je pričakovati najmanj, da je potreben določen čas, da se najde najemnik za takšno stavbo. Stanje, o katerem je odločalo ESČP, je v bistvenih delih enako obravnavanemu stanju. Vrhovno sodišče je v dosedanjih odločitvah dalo 72. členu ZDen vsebino, ki je le-ta nima. Gre za to, da je reklo, da naj bi ta člen določal, da je denacionalizacijski zavezanec dolžan dati denacionalizacijskemu upravičencu odškodnino zaradi nemožnosti uporabe za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Po Ustavi so sodniki pri odločanju vezani na Ustavo in zakon. To velja tudi za sodnike Vrhovnega sodišča, kljub temu pa Vrhovno sodišče v primerih sklicevanja na 72. člen ZDen ni zahtevalo presoje ustavnosti, počakalo na odločitev Ustavnega sodišča ter morebitno dopolnitev zakona s strani zakonodajalca. S tem je Vrhovno sodišče, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, poseglo v ustavno načelo pravne države in v pravico do poštenega sojenja. Sporno je tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/99, saj v tej odločbi Ustavno sodišče ni odločilo, da bi bila s tem izključena uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti po ZOR ali OZ, o razmerju med ZDen in ZOR oz. OZ pa se ni izreklo. ZDen nima posebnih zastaralnih rokov. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je terjatev iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnine enaka potencialni najemnini. S tem pa terjatev zapade v plačilo mesečno, kar pomeni, da so nezastarane le terjatve za tiste mesece, ki so časovno oddaljeni manj kot pet let od dneva vložitve tožbe. Tožena stranka zato uveljavlja tudi ugovor zastaranja. Na koncu pritožba na kratko povzame bistvene trditve in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Prvi tožnik in četrta tožnica pa se pritožujeta zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Opozarjata, da skupaj z njuno predhodnico nista imela razlogov, da ne bi vlagala tožbenega zahtevka na prvotno vtoževano višino. Njuna pravna prednica je za vložitev tožbe pridobila izvedensko mnenje sodnega cenilca g. S. Šele s podajo mnenja sodno postavljenega izvedenca D.Ž. sta njena dediča lahko utemeljeno podvomila v svoj prvotni obseg zahtevka in ga temu primerno skrčila. Zahtevek sta torej vzdrževala in umaknila v dobri veri, zaradi česar jima nasprotovanje tožene stranke ne sme iti v škodo s stroškovnega vidika. Pritožbeno sodišče naj presodi, ali ni šlo pri nasprotovanju umika tožb s strani toženke zgolj za namerno zlorabo procesnih pravic, s katero bi tožnikoma onemogočila prilagoditev stroškovnika v predmetnem postopku. Stroškovni del sta skrčila v dobri veri, zato je v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom poštenosti, da se njun uspeh v pravdi računa na podlagi uspešnosti s prvotnim zahtevkom (23 %). Poleg tega izpostavljata, da je sodišče pri izračunu upoštevalo zgolj delež uspeha po višini (23 %), ne pa tudi po temelju. Praviloma se s polovičnim faktorjem izračuna tako uspeh po temelju kot po višini, nato pa se ugotovljene uspehe sešteje. Skupen obseg bi moral znašati 73 %. Zaradi dobroverne skrčitve zahtevka bi moralo sodišče njun uspeh izračunati tudi na podlagi končno skrčenega zahtevka. Tožba naj se v napadenem delu spremeni tako, da se jima v celoti prizna stroškovni zahtevek v škodo toženke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Posebej k pritožbi toženke:

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija v sodni praksi uveljavljeno razlago določbe drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Gre za stališče, da navedena določba ZDen kot specialni predpis v razmerju do obligacijskih in stvarnopravnih določb predstavlja samostojno podlago utemeljenosti zahtevka za odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Vrhovno sodišče je tako stališče prvič sprejelo v sodbi II Ips 587/94 z dne 9.12.1994. S sklepom II Ips 218/97 z dne 1.7.1998 in nadaljnjo prakso je potrdilo navedeno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen in natančno opredelilo vsebino zahtevka (gre za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel) (1). Določba izrecno izključuje zahtevke za čas do začetka veljavnosti zakona. To očitno pomeni, da se ti zahtevki priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve premoženja. Če zakonodajalec ne bi imel v mislih utemeljenosti zahtevkov od uveljavitve zakona dalje, bi bila vsebina določbe drugega odstavka nesmiselna.

7. Ker po splošnih (obligacijskih in stvarnopravnih) predpisih upravljalci niso dolžni plačevati odškodnine za uporabo nepremičnin subjektom, ki bodo postali lastniki šele z njihovo izročitvijo, je podlaga za plačevanje odškodnine za to vmesno obdobje lahko le v obravnavani določbi ZDen. Namen take določbe je vplivati na zavezance, da bi se benevolentno vključili v postopek denacionalizacije. Dolžnost plačila odškodnine zaradi nemožnosti uporabe jih sili h konstruktivnemu sodelovanju v denacionalizacijskem postopku oziroma jih odvrača od zavlačevanja, pravica do povračila stroškov vzdrževanja pa zagotavlja vzdrževanje nepremičnin. Ureditev, ki priznava odškodnine od začetka veljavnosti ZDen dalje, je skladna s samim namenom zakona, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Ustavno sodišče v odločbi U-I-72/93 z dne 20.4.1995 poudarja, da ZDen ne vzpostavlja stanja ob podržavljanju in ne posega v razmerja pred svojo uveljavitvijo. Od uveljavitve ZDen dalje pa pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. V sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen je prestala tudi ustavno sodno presojo v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999 in ob povedanem ne velja niti pritožbeno stališče, da se sodišča niso opredelila do razmerja med določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in ZDen.

8. Da je tožena stranka zavezanka v denacionalizacijskem postopku izhaja iz odločb, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe pod točko 11 citiralo že sodišče prve stopnje. Podana je njena pasivna legitimacija, saj je denacionalizacijski zavezanec. Ta je vedno pasivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov, kakršni so vtoževani. Pritožba tozveznih razlogov sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se zato v izogib ponavljanju nanje sklicuje, ne uspe izpodbiti.

9. V zadevi je ugotovljeno, da je toženka izročila objekt tožnikom šele v izvršilnem postopku in da so ga ti prejeli v posest 11.2.2009. Pritožbeno razlogovanje izvršilnega postopka je pravno zmotno in na te navedbe je bilo toženi stranki že v celoti odgovorjeno v izvršilnem postopku. Razlogi, ki jih je v tej zvezi podalo sodišče prve stopnje, so povsem pravilni, nanje se pritožbeno sodišče zato sklicuje in jih pritožba ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da toženka ni izkazala temelja izročitve ključev občini in ni res, da je zapisalo, da toženka v tej smeri ni predložila nobenega dokaza. Pritožba spreobrača sodbene razloge in toženka povsem spregleda, da odločitve stečajnega sodišča v zvezi s trditvijo, da je po tej odločitvi izročila ključe občini, toženka sploh ni predlagala kot dokaz. V postopku pred sodiščem prve stopnje (list. št. 89) je trdila, da je v letu 1998 zaradi inšpekcijske odločbe MH d.o.o. trajno prenehala uporabljati lokal in je imela izbiro, ali bi ključ vrnila tožnikom, ali pa bi jih vrnila občini ter da bi ključ vrnila tožnikom, če bi bil postopek denacionalizacije končan. Te trditve so kontradiktorne sedanjim pritožbenim trditvam, na občino kot zavezanko v denacionalizacijskem postopku pa se je brez uspeha sklicevala že v samem denacionalizacijskem postopku. Iz listin (B93 in B94), ki jih je v zvezi s tem predložila kot dokaz, pa izhaja zgolj, da so spadala v stečajno maso MH d.o.o. osnovna sredstva, kamor pa nepremičnina ni spadala, torej tako, kot je v postopku ves čas trdila tožeča stranka in so temu drugačne pritožbene trditve neutemeljene.

10. Ni sporno, da je bil objekt tožeči stranki vzet, ko je funkcioniral. Toženka v postopku denacionalizacije povrnitve vlaganj v objekt ni (pravočasno) zahtevala (2), zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z vlaganji nepomembne. Pa tudi sicer drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zvezi s tem iz časa po uveljavitvi ZDen predložila zgolj račune (B63 – B70), ki pa se nanašajo le na premičnine oziroma opremo lokala, kar ni upoštevno kot investicija v nepremičnino, ki bi lahko zmanjševala višino prisojene odškodnine tožnikom in da je v postopku pred njim zgolj omenjala možnost postavitve pobotnega ugovora za vlaganja pred uveljavitvijo ZDen. Tudi v tem delu zato s pritožbo pritožnica ne more uspeti.

11. V razlogih pod točko 23 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, zakaj na podlagi ugotovitev izvedenca J. meni, da je obravnavani objekt lahko deloval tudi brez povezave s sosednjim objektom "B. objekt", v katerem se je nahajala kuhinja. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge v celoti sklicuje, saj jih sprejema in jih pritožba ne uspe omajati. Na podlagi ugotovitev izvedenca J. je v postopku zanesljivo ugotovljeno, da bi obrat kljub dislocirani kuhinji lahko deloval uspešno v prostoru, tudi potem, ko bi bil prvotni del gostilne A. vrnjen upravičencem ter da tudi ločitev na del, ki se vrne v naravi in na del, ki ostane zavezancu, ne bi bistveno okrnila prostorske ureditve oziroma namene izrabe ter da bi bile predelave instalacij sorazmerno enostavne in izvedljive. V tej navezi je izvedenec D.Ž. upošteval funkcionalno razširjenost kuhinje v sosednji B. objekt in na ta račun dodatno zmanjšal najemnino, pri čemer ne drži, da je sodba v temu delu sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva. Iz razlogov pod točko 27 sodbe, iz mnenja izvedenca (C3) in izpovedbe izvedenca (list. št. 335/2) povsem jasno izhaja, da se 15 % zmanjšanje nanaša na gostinske prostore v pritličju, in ne na celoten objekt, zato je izračun povsem pravilen in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

12. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah večkrat poudarilo, da se način ugotavljanja koristi, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino imel v lastnem upravljanju, lahko uveljavlja na različne načine (3). Višina koristi se tako ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij. Vrhovno sodišče je v odločbi VS RS II Ips 354/2011 poudarilo, da je izbira prave metode vrednotenja koristi odvisna od konkretne situacije. Sodišče prve stopnje je v razlogih pod točko 17 izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo izbiro metode v obravnavanem primeru, ki je pritožba konkretizirano niti ne graja. Omeji se na primerjavo vrednosti nepremičnine z višino dosojenega zneska, s čimer pa ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razlog sprejete metode, ki je v izhodiščni zahtevi, da mora biti stanje tožnikov takšno, kot da bi z nepremičnino ves čas sami upravljali in upoštevajoč sodno prakso, ki jo je tudi citiralo, ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo niti obveznosti plačila davščin. Poudarilo je, da gre pri tej obveznosti za razmerje med tožniki in državo in ne zadeva toženke, enako kot tudi pri nadomestilih za uporabo stavbnega zemljišča. Pri tem toženka povsem spregleda, da so bili njeni ugovori v tej smeri tudi sicer nesubstancirani, kar je prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Ker v zadevi ni sporno, da je toženka nepremičnino prejela, ko je bila ta v obratovanju in da je do njenega zaprtja prišlo, ko je z njo sama poslovala, je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko pri odločanju o višini zahtevka ni upoštevalo odbitka zaradi nadomestila zaradi tveganja kapitala. Delovanje hotela v preteklosti je namreč izkazano in zato ni mogoče govoriti o kakršnemkoli kapitalskem tveganju, kar izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca. Nenazadnje toženka povsem spregleda, da je sodišče uporabljeno metodo preverilo tudi z ugotovitvami izvedenca U. in zaključilo, da so ugotovitve izvedenca D.Ž. povsem realne tudi s stališča primerljivih najemnin. To ugotovitev je dodatno podkrepilo z izpovedjo B.P., ki je povedal, da M. d.d. za najem trgovine plačuje od 2 do 5 EUR/m², za skladiščne prostore pa 3,5 EUR/m² in se zato, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi v tem kontekstu najemnina za obravnavano nepremičnino v višini 4,309 EUR/m² izkaže kot pravilna.

13. Pravilna je tudi odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pod točko 35 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da so tožniki na toženko naslovili izvensodno zahtevo oziroma odškodninski zahtevek 10. 12. 2008 in da je zato od tega dne toženka v zamudi. Takšna odločitev je skladna s sodno prakso (4), ker gre v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se sicer res ugotavlja po razmerah v času sojenja, vendar pa zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ, ki jo je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo. Razlogi iz izpodbijane sodbe so pravilni in ne drži, da je sodišče prve stopnje dovolilo dvojno obrestovanje, kot to smiselno trdi pritožba, ki izračuna sodišča prve stopnje sicer konkretizirano niti ne graja.

14. Pritožnik v pritožbi prvič uveljavlja ugovor zastaranja, saj v zvezi z zastaranjem pred sodiščem prve stopnje ni navajal ničesar, zato gre v tem delu za nedopustno in zato za neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da odškodninski zahtevki iz drugega odstavka 72. člena ZDen niso odškodninski zahtevki v klasičnem pomenu odškodnine iz OZ, saj v podlagi teh zahtevkov ni potrebno ugotavljat niti nedopustnosti ravnanja zavezanca niti njegove subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti. Šele s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo pridobi denacionalizacijski upravičenec pravno podlago za zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen, kljub temu, da zakon odškodnino za nemožnost uporabe nepremičnine po določbi tega člena priznava že od uveljavitve zakona dalje. Splošni petletni zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen začne teči prvi dan po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in zahtevek v obravnavanem primeru tako tudi ni bil zastaran. Najemnine so zgolj pripomoček za ugotavljanje višine zahtevka, zato pravilo o zastaranju zahtevkov iz naslova neplačanih najemnin v primerih kakršen je obravnavani tudi ni uporabljivo.

15. Že iz zgoraj citiranih odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča je mogoče razbrati razloge za sprejeto prakso Vrhovnega sodišča, ki ji je pri odločanju povsem sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba se sicer sklicuje na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer pa ni razvidno, kakšen očitek glede kršitve človekovih pravic naslavlja v zvezi z izpodbijano sodbo. Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi 19. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Pritožbo na sodišče lahko vloži vsakdo, ki zatrjuje, da je žrtev kršitev pravic iz EKČP, ki so opredeljene v I. delu konvencije. Pritožiti se je mogoče proti eni ali več državam, ki jih zavezuje konvencija in so po mnenju pritožnika kršile EKČP. Konvencija predvideva dva tipa pritožb, in sicer pritožbe posameznikov in meddržavne pritožbe (33.člen in 34. člen konvencije). Vsaka država pogodbenica, posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov lahko tako vloži pritožbo na EKČP in iz odločb, ki jih pritožba omenja, je razvidno, da so bili postopki začeti na pritožbo posameznikov zoper državo članico (Bolgarijo) s trditvijo, da so bili žrtve kršitve pravic iz EKČP. Ne glede na to (saj pritožnica v gornji krog ne spada), pa tudi sicer, vprašanje ureditve nacionalne zakonodaje glede tega, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnin v našem pravnem sistemu, ne spada na področje pravic iz EKČP. Pritožba v nadaljevanju sicer povzema (še) dele odločb Evropskega sodišča št. 20827/12 in 43071/06, pri čemer pa v zvezi z njima niti ne poda očitka o kršitvi kakšne pravice iz EKČP, zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Posebej k pritožbi prvega tožnika in četrte tožnice:

16. Temeljno pravilo o stroških pravdnega postopka je določeno v prvem odstavku 154. člena ZPP. Stranka, ki v pravdni ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Po drugem odstavku citiranega zakonskega določila lahko sodišče, če stranka v pravdi deloma uspe (zmaga), glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. V prvem odstavku gre za temeljno merilo, kjer je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Iz drugega odstavka pa izhaja, da se pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. V obravnavani zadevi ne gre za odškodninski spor (5), razen tega pa v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka (t.j. odločanjem o temelju), kot ga sicer napačno razume pritožba, v postopku pred sodiščem prve stopnje niso nastali nikakršni stroški. Sodišče v obravnavani zadevi tako ni imelo potrebe, da bi ovrednotilo uspeh strank ločeno po temelju in višini. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri izračunu upoštevalo prvotno višino tožbenega zahtevka, je pravilna. V skladu z načelom dispozitivnosti razpolaganja s tožbenim zahtevkom sodišče ni moglo mimo okoliščine, da so vsi stroški nastali v fazi postopka, ko je bila vrednost spora 2.795.067,33 EUR in je zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna, pritožba pa neutemeljena.

17. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožb tudi ni zasledilo kakšne od uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v napadenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 541/2000, II Ips 412/2001, II Ips 603/2004, II Ips 592/2006, II Ips 313/2009, II Ips 853/2009 in druge.

op. št. 2: Glej Delno odločbo UE, Oddelek za gospodarstvo in kmetijstvo, št. 1 z dne 14.5.2001, stran 7. op. št. 3: Npr. v odločbah: II Ips 354/2011, II Ips 172/2011, II Ips 241/1998. op. št. 4: Primerjaj VS RS Sodba II Ips 42/2011. op. št. 5: Primerjaj VSL sklep Cp 272/2013.