17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 206/2005 z dne 8. 11. 2005 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1888/2004 z dne 21. 1. 2005 in s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 264/2004 z dne 29. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo pritožnice za razveljavitev pisnega opozorila delodajalca o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti, za razveljavitev sklepa o zavrnitvi zahteve za odpravo kršitve pravic in na ugotovitev, da pritožnica ni kršila obveznosti opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi in navodil delodajalca. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo. Glede ugotovitvenega dela tožbe je štelo, da pritožnica za takšno tožbo nima pravnega interesa. Sicer pa je zavzelo stališče, da upoštevaje prvi in drugi odstavek 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR) veljavni predpisi ne zagotavljajo varstva pravic pri delodajalcu in samostojnega sodnega varstva v zvezi s pisnim opozorilom delodajalca o kršitvah delovnih obveznosti. Prav tako pravice do samostojnega sodnega varstva zoper takšno opozorilo ne zagotavlja 23. člen Ustave.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepoma obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Meni, da je stališče sodišč, da delavec po 204. členu ZDR nima pravnega varstva zoper izpodbijano opozorilo, nepravilno. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče, da sporno opozorilo še ne pomeni posega v pravice delavca in da ni obtožba, zoper katero bi bilo potrebno sodno varstvo. Trdi, da je nesprejemljivo, da bi lahko delodajalec delavcem očital različne kršitve, delavci pa ne bi imeli možnosti dokazovati, da to ne drži. Opozarja, da bi ob ponovni kršitvi izdano opozorilo lahko imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato naj bi bilo nujno, da bi imel delavec možnost izpodbijati takšno opozorilo. Meni, da ji je bila odvzeta pravica do enakega sodnega varstva pravic, kot je delavcem zagotovljena v primeru kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja. Posledično naj bi ji bila odvzeta tudi pravica do odprave posledic kršitve njenih pravic. S po mnenju pritožnice neutemeljenimi obtožbami naj bi delodajalec kršil tudi njeno osebno dostojanstvo. Zatrjuje kršitve 14., 15., 22., 23. in 34. člena Ustave.

B.

3.Bistveno, kar očita pritožnica sodiščem v tej zadevi, je, da so neutemeljeno zavrgla njeno tožbo zoper pisno opozorilo delodajalca o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti, izdano po prvem odstavku 83. člena ZDR. Sodišča so štela, da delavec nima pravice do samostojnega (posebnega) sodnega varstva zoper takšno obvestilo. Pritožnica meni, da je razlaga 204. člena ZDR, kot so jo podala sodišča, nepravilna. Takšno stališče naj bi bilo tudi v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

4.Očitek pritožnice o napačni razlagi 204. člena ZDR pomeni ugovor zmotne uporabe prava. Takšne navedbe same po sebi ne morejo biti predmet preizkusa v postopku z ustavno pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je predmet postopka z ustavno pritožbo le preizkus izpodbijanih odločitev z vidika morebitnih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Omenjeni očitek pritožnice lahko Ustavno sodišče preizkusi le z vidika, ali gre morda za očitno napačno stališče, ki bi bilo kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa stališču Vrhovnega sodišča, da je lahko predmet delavčeve zahteve po prvem oziroma drugem odstavku 204. člena ZDR le ravnanje ali opustitev delodajalca, ki ima samostojne pravne posledice v zvezi s posameznimi pravicami oziroma obveznostmi iz delovnega razmerja, česar za sporno potrdilo ni mogoče trditi, tega ni mogoče očitati.

5.Pritožnica zatrjuje tudi, da je stališče sodišč, po katerem sporno obvestilo ne more biti predmet (samostojnega) sodnega varstva, v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V tem okviru je Ustavno sodišče obravnavalo tudi očitke pritožnice, da sta ji bili odvzeti pravica do enakega sodnega varstva pravic in pravica do odprave posledic kršitve pravic, ki jih pritožnica prav tako utemeljuje s tem, da so ji sodišča odrekla pravico do sodnega varstva zoper sporno obvestilo. V zvezi z očitkom pritožnice, da bi ji zoper sporno obvestilo moralo biti zagotovljeno sodno varstvo, velja ugotoviti, da po stališču sodišč sodno preverjanje (ne)utemeljenosti spornega obvestila ni izključeno, temveč le odloženo. Zagotovljeno naj bi bilo v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki bi sledila izdaji takšnega obvestila. O kršitvi pravice do sodnega varstva bi bilo zato mogoče govoriti le v primeru, če takšno sodno varstvo ne bi bilo učinkovito. Okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v učinkovitost takšnega sodnega varstva, pa pritožnica ni izkazala. Glede na to so očitki pritožnice o kršitvi pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in kršitvah pravic iz 14., 15. in 22. člena Ustave, do katerih naj bi prišlo zaradi kršitve omenjene pravice, neutemeljeni.

6.Neutemeljen je tudi povsem pavšalen očitek pritožnice, da naj bi s po njenem mnenju neutemeljenimi obtožbami delodajalec kršil njeno osebno dostojanstvo.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan