Jedro

Višje sodišče ne sledi tožnikovemu naziranju, da niti ni bil dolžan konkretno pojasnjevati okoliščin, zaradi katerih ni predložil obeh ključev. Določila Splošnih pogojev vzpostavljajo domnevo zavrnitve zahtevka za plačilo zavarovalnine iz uresničitve zavarovalnega rizika tatvine vozila, če ob vložitvi zahtevka niso priloženi vsi originalni in rezervni ključi. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, pojasnilo, da gre sicer za izpodbojno domnevo, vendar je breme izpodbijanja na zavarovancu. Skope navedbe gredo tako nedvomno v škodo tožniku - zavarovancu, ki mora dokazati nastop zavarovalnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2016 ter odločilo, da tožnik krije stroške postopka.

2. Zoper sodbo se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi terjal izplačilo zavarovalnine po zavarovalni polici 000 iz naslova uresničitve zavarovalnega primera odtujitve zavarovanega vozila. Tožena stranka je plačilu zavarovalne vsote nasprotovala z ugovorom, da tožnik ob prijavi nastanka zavarovalnega primera ni predložil dveh originalnih ključev odtujenega vozila, s čimer se po določilu 10. točke 2. člena Splošnih pogojev AK 01/16 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) šteje, da zavarovalni primer odtujitve vozila ni nastal, ter ugovorom, da ker tožnik ni vedel, kje se drugi ključ nahaja, je ravnal s hudo malomarnostjo, zaradi česar po določilih Splošnih pogojev zavarovalnica ne krije tako nastale škode.

6. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki. Zaključilo je, da kljub znižanemu dokaznemu bremenu (zadostna verjetnost), ki velja v okoliščinah obravnavane zadeve, tožnik ni uspel zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in izpodbiti domneve, da dejstvo, da zavarovanec ni predložil dveh originalnih ključev ob prijavi zavarovalnega primera, kaže na povezanost dejstva, da en izmed ključev ni bil predložen, in samega dejstva odtujitve vozila. Sodišče je kot odločilne indice za svojo odločitev upoštevalo: - tožnik je šele 2 meseca po prijavi tatvine vozila na policijo1 pri toženi stranki uveljavljal zahtevek za zavarovalnino in izpolnil vprašalnik v primeru tatvine vozila, v katerem je zapisal, da ne ve, kje se nahaja drugi ključ; - tekom predpravdnega postopka je tožnik dopolnjeval trditve v zvezi z nepredloženim ključem; v predhodno omenjenem vprašalniku je navedel, da ne ve, kje se drugi ključ nahaja, v dopisu z dne 19. 1. 2017 pa je nato navedel, da naj bi se izgubljeni ključ nahajal v notranjem žepu bunde, ki jo je njegova partnerka v času pred odtujitvijo vozila oddala v zabojnik Humana; - tožnik je še ob zaslišanju dopolnjeval okoliščine v zvezi z izgubljenim ključem, in sicer naj bi ga vzel iz sefa svojega podjetja, spravil v žep prej omenjene bunde, ko sta s partnerko januarja 2016 prav s kasneje odtujenim vozilom šla na smučanje na Roglo, po vrnitvi pa je ključ ostal v bundi, ki je bila nato oddana; - selektivno pomanjkljiva izpoved tožnikove partnerke A. A. glede iskanja izgubljenega ključa oziroma ravnanja nje in tožnika po odtujitvi vozila glede na zelo natančno opisane okoliščine odhoda na smučanje na Roglo.

7. Tožnik je v pretežnem delu nasprotoval dokazni oceni izpovedi tožnika ter njegove partnerke A. A. Sodišče prve stopnje je izpoved tožnika in njegove partnerke v pretežnem delu opredelilo kot prilagojeno potrebam postopka. Zgolj dejstvo, da sta izpovedi partnerjev skladni, na kar se je oprl tožnik, ne pomeni, da sta zato tudi verodostojni. Partnerska zveza nedvomno je okoliščina, ki vzpostavlja osebno zainteresiranost priče za izid postopka, ob tem pa dejstvo, da gre partnerja, ki sta ves čas v stiku, pomeni, da je bistveno lažje uskladiti relevantne dele izpovedi. Sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo konkretne okoliščine, zaradi katerih je izpovedi tožnika in partnerke označilo kot neverodostojni, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Okoliščina, da je tožnik zahtevek za plačilo zavarovalnine uveljavljal šele približno dva meseca po prijavi odtujitve vozila na policijo, je bila relevantna z vidika tožnikovih navedb, da ni vedel, kje naj bi se drugi ključ nahajal. Ni prepričljiva pritožbena navedba, da se tožnik zaradi stresa ob odtujitvi vozila v času izpolnjevanja vprašalnika ni spomnil, kje je drugi ključ. Ker sta od odtujitve vozila do izpolnitve vprašalnika minila približno dva meseca, višje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnikovega odgovora v vprašalniku ni mogoče pripisati stresu zaradi same tatvine, kot je trdil tožnik. Velja poudariti še dejstvo, da je tožnik še v dopisu, ki ga je tožena stranka prejela 5. 10. 2016, navajal, da ne ve, kaj se je zgodilo s ključem.

9. Ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, če ni sledilo tožnikovim trditvam, da se je drugi ključ nahajal v žepu bunde, ki je bila oddana v zabojnik Humana, slediti tožnikovi navedbi, da ključ zagotovo ni bil v vozilu, saj ga tožnik ni uporabljal in je bil najverjetneje doma, kar pomeni, da nepredložitev ključa ni bila v nobeni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Vendar pa trditev, da tožnik ključa ni uporabljal, ovržejo tako njegov dopis na toženo stranko z dne 19. 1. 2017 kot trditev o skupnem izletu tožnika in partnerke na smučanje na Roglo. Vsaj na tem izletu je bil drugi ključ očitno uporabljen. Poudariti je treba, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožnikovim trditvam o pozabljenem ključu v oddani bundi, ne pa tudi trditvam, da je do odhoda na smučanje na Roglo sploh prišlo.

10. Višje sodišče ne sledi tožnikovemu naziranju, da niti ni bil dolžan konkretno pojasnjevati okoliščin, zaradi katerih ni predložil obeh ključev. Kot je bilo že povedano, določila Splošnih pogojev vzpostavljajo domnevo zavrnitve zahtevka za plačilo zavarovalnine iz uresničitve zavarovalnega rizika tatvine vozila, če ob vložitvi zahtevka niso priloženi vsi originalni in rezervni ključi. Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju sodne prakse2 na tem področju, pojasnilo, da gre sicer za izpodbojno domnevo, vendar je breme izpodbijanja na zavarovancu. Skope navedbe gredo tako nedvomno v škodo tožniku – zavarovancu, ki mora dokazati nastop zavarovalnega primera. Pri tem tožnik ne more biti uspešen z navedbo, da je bil laik in da ni razumel pomena in posledic dejstva, da ni predložil drugega ključa oziroma da ni podal konkretnih pojasnil. Splošni pogoji so bili del zavarovalne pogodbe, tožnik pa je pogodbo sklepal v času, ko je bil še samostojni podjetnik, kar z vidika presoje potrebne skrbnosti pomeni, da ugovor laičnosti ne more vplivati na drugačno presojo dejanskega stanja.

11. Tožnik je še trdil, da naj bi mu sodišče prve stopnje odvzelo možnost izvajanja dokazov v svojo korist, ker ni postavilo izvedenca forenzične stroke, ki naj bi potrdil, da so drobci stekla na parkirišču, kjer je bilo tožnikovo vozilo odtujeno, pripadali odtujenemu vozilu, s čimer naj bi dokazal, da je bilo v vozilo vlomljeno na silo (z razbitjem stekla), kar naj bi utemeljevalo tožnikovo navedbo, da nepredložitev drugega ključa ni v nobeni vzročni zvezi z odtujitvijo vozila. Sodišče prve stopnje je glede drobcev stekla zaključilo, da četudi bi bili ti drobci stekla z odtujenega vozila (sodišče je pojasnilo, da dejstvo, da bi se v vozilo vlomilo, še ne pomeni, da se ključ ne bi nahajal v samem vozilu), to ne bi sklenilo kroga indicev, na podlagi katerega bi bila mogoča drugačna dokazna ocena, saj drugih indicev v korist tožnika ni bilo oziroma je sodišče prve stopnje tožnikove trditve, da naj bi ti indici obstajali, zavrnilo, kar je bilo zgoraj že pojasnjeno. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog in s tem ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve iz 10. točke 2. člena Splošnih pogojev ter dokazati, da nepredložitev drugega ključa, kot so od njega terjala določila Splošnih pogojev, ni bila v vzročni zvezi z odtujitvijo zavarovanega vozila. Zaradi neobstoječega temelja tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokaznega postopka glede višine tožbenega zahtevka.

13. Ker se je zoper odločitev o stroških postopka (sodišče prve stopnje je po določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le, katera stranka nosi stroške, odločitev o višini stroškov pa je pridržalo za po pravnomočnosti odločitve o glavni terjatvi) tožnik pritožil le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožnik je tatvino vozila prijavil policiji dne 25. 4. 2016, pri toženi stranki pa je zahtevek za plačilo zavarovalnine uveljavljal 21. 6. 2016. 2 Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 422/2008 z dne 16. 2. 2012 obravnava prav tematiko izpodbojnosti določil splošnih pogojev zavarovanja glede identičnega vprašanja nepredloženih ključev ob uveljavljanju zahtevka za plačilo zavarovalnine.