Jedro

Lokacijsko dovoljenje je pravilno in zakonito, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predvideva PUP za območje obravnavanega posega v prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.9.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 8.4.2003, s katero je upravni organ prve stopnje izdal A.A. lokacijsko dovoljenje za rušitev garaže in gradnjo prodajalne spominkov umetelne obrti in skladišča električnega repromateriala, na zemljišču parc. št. 506/1 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

Tožena stranka soglaša s prvostopnim upravnim organom, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo predmetnega lokacijskega dovoljenja. Poseg v prostor se nanaša na gradnjo, ki leži v območju naselja ...., v ureditvenem območju ..., ki se ureja na podlagi določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za planski celoti I/1 Š.-S. in I/2 G. (PUP, Uradni list RS, št. 15/98 in 52/02).

Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so vsi pogoji, ki jih predvideva PUP za predmetno območje, izpolnjeni. Ker so podana vsa ustrezna soglasja, investitor pa je izkazal tudi pravico graditi na predmetnem zemljišču, je obravnavano lokacijsko dovoljenje pravilno in zakonito. Glede tožbenih navedb pa ugotavlja, da tožnik prvenstveno ugovarja opornemu zidu med njegovo parcelo št. 503/4 k.o. ... in zemljiščem predmetnega posega parc. št. 506/1 k.o. ... ter varnostni ograji višine do največ 1,20 m, ki naj bi stala na tem opornem zidu. Kar se tiče materialnopravne podlage tožnik niti ne zatrjuje, da tak oporni zid ne bi bil dovoljen. Oporni zid bo lociran 0,60 m od meje s parcelo tožnika, kar bo tudi po prepričanju sodišča zadoščalo za njegovo vzdrževanje in redno rabo v skladu z 20. členom PUP-a. Kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na investitorjevo "30 letno nasipavanje svojega zemljišča", ker je to v tem postopku povsem brezpredmetno, saj je lokacijska dokumentacija pripravljena glede na trenutno dejansko stanje na terenu.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pritožbo. V pritožbi se sklicuje na svoje tožbene navedbe glede višine leta 1936 zgrajene škarpe. Ta prvotna škarpa je bila leta 1970 v polovični dolžini na željo A.A. (investitorja v tem upravnem sporu) in z ustno privolitvijo njegovega pokojnega očeta nadgrajena na dogovorjeno višino, ki pa je bila za 60 cm nižja od sedanje škarpe, ki je bila na novo zgrajena leta 1988. Investitor je intenzivno nasipaval svojo parcelo predvsem po letu 1988. Nekdaj je razlika nivojev med gornjo višino škarpe iz leta 1936 ter parcelo investitorja na delu škarpe, ki danes še obstaja, znašala 20 cm, danes pa znaša približno 70 cm. V izpodbijani sodbi je omenjen tudi oporni zidec, ki pa je nepotreben oziroma škodljiv, in se ga ne bo dalo v celoti vzdrževati. Ker se je od začetka postopka pridobivanja predmetnega lokacijskega dovoljenja spremenil Zakon o graditvi objektov, upravičeno sumi, da po verjetni pridobitvi predmetnega lokacijskega dovoljenja, ne bo več stranka v postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njegovi pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki v 1. odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče RS vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka tega člena se obravnava pritožba tožnika, vložena še po ZUS kot pritožba po ZUS-1. V obravnavanem primeru je bilo glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, pravilno uporabljeno materialno pravo: določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in določbe PUP, ki se nanašajo na predmetni poseg v prostor. Po 2. odstavku 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ker predmetni poseg v prostor leži v območju, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, je bilo lokacijsko dovoljenje, ki je predmet tega postopka, pravilno izdano v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije.

Tožnik ves čas postopka ugovarja lokaciji opornega zidu med njegovo parcelo in investitorjevim zemljiščem ter postavitvi varnostne ograje na tem opornem zidu. Lokacija opornega zidu je določena z lokacijskim dovoljenjem in temelji na pogojih lokacijske dokumentacije, ki je sestavi del lokacijskega dovoljenja. Zato pritožbeni ugovor, ki se nanaša na lokacijo opornega zidu, ni utemeljen. Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi z višino opornega zidu. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče je višina tega zidu določena glede na dejansko višinsko razliko med obema parcelama in preprečuje zdrs zemlje na tožnikovo zemljišče. Neutemeljen je tudi ugovor, da se opornega zidu ne bo dalo v celoti vzdrževati. Odmik opornega zidu od posestne meje s parcelo tožnika znaša po ugotovitvah upravnih organov 0,60m, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča za njegovo vzdrževanje in redno rabo, kot je to določeno v 20. členu PUP.

Tožnikov pritožbeni ugovor, ki se nanaša na tehnično izvedbo opornega zidu, v tem postopku ni upošteven, saj ni predmet presoje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. V zvezi s pritožbeno navedbo "o spremembi zakona o graditvi objektov" in položajem stranke v postopku, pa je tožniku treba pojasniti, da se po določbi 191. člena ZGO-1 postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki temeljijo na lokacijskih dovoljenjih, izdanih na podlagi ZUN, končajo po določbah ZGO.

Ker je Vrhovno sodišče RS presodilo, da niso podani v pritožbi navedeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.