Jedro

Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 5. 2024 v celoti in se tožniku prizna dodatna uskladitev pridobljene pravice do starostne pokojnine v višini 3,5 % od 1. 1. 2022 dalje oziroma podredno, da se ugotovi, da se tožniku s 1. 1. 2022 prizna pravica do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, kar mu je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo priznati in odmeriti od 1. 1. 2022 dalje ter mu v istem roku izplačati razliko usklajene pokojnine v višini 2,5 % od 1. 1. 2022 dalje do plačila in mu na neizplačane zapadle zneske obračunati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila in jih izplačati v 30 dneh po poteku roka za priznanje, odmero in izplačilo razlik usklajene pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pravico do starostne pokojnine pridobil za čas od 1. 7. 2006 dalje. Upokojil se je po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)1. Od tedaj dalje se je ponovno vključil v obvezno pokojninsko zavarovanje (za 40 ur od 3. 7. 2006 dalje, za 20 ur od 5. 1. 2009 dalje in za 10 ur od 7. 1. 2016 dalje). Pravna podlaga zavarovanja je bila ista. Tožnik opravlja samostojno dejavnost odvetništva od 1. 2. 1995 dalje. Šlo je torej le za spremembe obsega vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje, ne pa za pridobitev novih pravic v zvezi z upokojitvijo. Tožniku razen starostne (in na njeni podlagi delne) ni bila priznana nobena nova ali drugačna pokojnina. 430.a člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2L)2 je jasen. Dodatne uskladitve se vežejo na priznane pravice, ne pa na odmero. Sodišče je navedeno določbo zmotno interpretiralo, enako pred njim tudi že toženec. Za razsojo je ključno, kdaj je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine. S tem, ko sodišče ugotavlja, da je pravico do starostne pokojnine pridobil od 1. 7. 2016 dalje, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ponovna odmera pokojnine namreč predstavlja spremembo višine že priznane pravice do pokojnine. Z novo odmero pa tožniku ni bila priznana drugačna pravica do starostne pokojnine, temveč ista. S ponovno odmero ni pridobil nove pravice do starostne pokojnine. Vse ostale statusne spremembe so za ta postopek nepomembne, saj v navedenem času niso bile takšne narave, da bi imele za posledico ukinitev pravice do starostne pokojnine. Toženec tudi ni izdal nobene odločbe o ukinitvi odločbe o priznanju starostne pokojnine od 1. 7. 2006 dalje, tožnik pa se pridobljeni pravici tudi ni odpovedal, temveč je v odvisnosti od vključenosti v obseg obveznega zavarovanja, to pravico vseskozi črpal. Tudi iz obrazložitve odločbe z dne 9. 1. 2017 izhaja, da se odločba izdaja zaradi dokončne odmere starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter posledično materialno pravo zmotno uporabljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4, je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 5. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zaradi molka organa prve stopnje v zvezi z zahtevo za izplačilo razlike dodatne uskladitve pokojnine po ZPIZ-2L. Drugostopenjski organ je odločil, da se zahteva za izplačilo razlike povišanja pokojnine po ZPIZ-2L zavrne.

6.V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah ZPIZ-2L za dodatno uskladitev pokojnine.

7.S 1. členom ZPIZ-2L je bil za 430. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)5 dodan nov 430.a člen, kjer je določeno, da se zaradi odprave zaostanka pri usklajevanju pokojnin, s 1. januarjem 2022 dodatno uskladijo pokojnine in drugi prejemki (razen dodatka za pomoč in postrežbo in letnega dodatka):

- priznani do 31. decembra 2010, za 3,5 %,

- priznani od 1. januarja do 31. decembra 2011 za 1,7 %,

- priznani od 1. januarja 2012 dalje, za 1 % .

8.Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je za odločitev v zadevi bistven odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil (in tako odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje), da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2006 dalje. Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine (do dne 9. 6. 2006) dopolnil 51 let, 11 mesecev in 9 dni starosti ter 40 let, 1 mesec in 15 dni pokojninske dobe (32 let, 11 mesecev in 15 dni v dejanskem trajanju in 7 let, 2 meseca v povečanem trajanju) . Starostna pokojnina mu je bila odmerjena po 50. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1. Tožnik je dne 3. 7. 2006 ponovno vstopil v obvezno zavarovanje, in sicer za čas od 3. 7. 2006 do 4. 1. 2009 za 40 ur na teden in od 5. 1. 2009 do 6. 1. 2016 za 20 ur na teden. Z odločbo z dne 28. 8. 2006 je bilo zato izplačevanje starostne pokojnine z 2. 7. 2006 ustavljeno. Za čas od 5. 1. 2009 do 6. 1. 2006, ko je opravljal samostojno dejavnost s polovičnim delovnim časom, pa mu je bila priznana pravica do delne pokojnine. Z 10. 3. 2016 se je tožnik odjavil iz obveznega zavarovanja. Z začasno odločbo z dne 11. 4. 2016 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.866,88 EUR na mesec, od 11. 3. 2016 dalje. Z odločbo, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 1. 2017 je bila začasna odločba z dne 11. 4. 2016 nadomeščena. Tožniku je bila priznana pravica do starostne pokojnine v mesečnem znesku 1.881,21 EUR od 11. 3. 2016 dalje. Z 12. 3. 2016 pa se je tožnik ponovno aktiviral in vključil v obvezno zavarovanje za 10 ur na teden, za to mu je bila z odločbo z dne 9. 1. 2017, od 12. 3. 2016 dalje odmerjena starostna pokojnina v sorazmernem delu.

10.Neutemeljene so pritožbe na navedbe, da bi bilo, pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za dodatno uskladitev pokojnine, potrebno upoštevati datum 1. 7. 2006, ko mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine. Kot to pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje, je namreč ključna odločba z dne 9. 1. 2017, iz izreka katere izhaja, da je bilo odločeno o pravici do starostne pokojnine (ne pa zgolj o njenem izplačevanju). Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je potrebno tako priznanje same pravice kot tudi njeno odmero obravnavati skupaj. V tej zadevi namreč ni šlo le za ponovno odmero že priznane pravice do starostne pokojnine, temveč iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da je toženec ponovno ugotavljal izpolnjevanje pogojev do pokojnine. V obrazložitvi tako navaja, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 61 let, 7 mesecev starosti in 46 let, 2 meseca, 4 dni pokojninske dobe ter izpolnil pogoje po 36. členu v zvezi s 402. členom ZPIZ-1 in 395. členom ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

11.Starostna pokojnina je bila nato odmerjena po 39. in 406. členu ZPIZ-1, in sicer na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz posameznih obdobij po 1. 1. 1970. Plače oziroma osnove zavarovanja so se po 35. členu ZPIZ-2 valorizirale ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, leto 2015. Starostna pokojnina je bila nato odmerjena po 50. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 z upoštevanjem ugodnejšega vrednotenja delovne dobe v skladu z 51. členom ZPIZ-1, v višini 94,35 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja.

12.Pri ponovni odmeri so se tako upoštevali tudi valorizacijski količniki za preračun osnov iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečne plače na zaposleno osebo, izplačano za leto 2015. Tožniku je bila zato ob enakem odmernem odstotku (94,35) na novo odmerjena pokojnina od bistveno višje pokojninske osnove, kot bi mu pripadala po izračunu pokojnine, zgolj z upoštevanjem na novo pridobljene dobe ob osnovi, od katere se mu je odmerila pokojnina v letu 2006. Tožniku je bilo namreč, še preden je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, pojasnjeno, kakšne možnosti ima, in sicer lahko bi zahteval uskladitev pokojnine po letu 2006, s tem, da bi v tem primeru pokojnina znašala 1.169,60 EUR na mesec ali da se doda na novo pridobljena doba po letu 2006. V tem primeru bi pokojnina znašala 1.349,86 EUR na mesec ali pa, da se doda na novo pridobljena doba in tudi dohodki po letu 2006. V tem primeru bi pokojnina znašala 1.866,88 EUR na mesec. Tožnik se je odločil za ugodnejšo varianto. Torej za ponovno odmero, pri kateri so se upoštevali tudi valorizacijski količniki za preračun osnov iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečne plače na zaposleno osebo, izplačano za leto 2015.

13.Odločba z dne 9. 1. 2017 je tako nadomestila odločbo z dne 28. 8. 2006, saj je bilo o pravici in odmeri pokojnine z odločbo z dne 9. 1. 2017 ponovno odločeno. Sodišče se je do vsega tega izrecno opredelilo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 10/2022.

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004.

5Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

Zveza:

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 36, 39, 50, 51, 402, 406, 409 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 35, 395, 430, 430a Zakon o dopolnitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2022) - ZPIZ-2L - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.