Jedro

Upravljanje z javnim vodoodpornim sistemom, ki pomeni zagotavljanje zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe, sodi upoštevaje 21. člen ZLS med izvirne naloge občine. Upoštevaje navedeno je zato lokalni skupnosti mogoče naložiti tudi citirane inšpekcijske ukrepe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote A., Izpostave B. št... z dne 27. 5. 1999, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v odločbi odrejenih rokih za lokalni vodovod C. zagotovi strokovni nadzor zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe; da kot upravljalec vodovoda zagotovi izdelavo strokovnih ocen za izdajo Odloka o varstvenih pasovih; da za vprašanje zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe določi odgovorno osebo, ki ima najmanj visoko izobrazbo naravoslovne usmeritve.

V obrazložitvi tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je bila prvostopna odločba izdana na podlagi 9. člena Zakona o sanitarni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 8/73 in 9/85) in 202. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86) ter da gre v konkretni zadevi za ukrep organa prve stopnje, ki ima podlago v določbi 23. člena Zakona o zdravstveni neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe (Uradni list SFRJ, št. 55/78 in 58/85), ki določa naloge organa prve stopnje in v določbi 19. člena Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list RS, št. 46/97), sprejeta na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena prej navedenega zakona ter na podlagi določbe 14. člena Zakona o sanitarni inšpekciji, ki določa, da organ odredi izvršitev predpisanih ukrepov in obveznosti z odločbo. V nadaljevanju zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke, da bi moral organ prve stopnje izdati izpodbijano odločbo vodovodnemu odboru C. in ne tožeči stranki. To svojo odločitev utemeljuje z določbo 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/93 in naslednji) po kateri je skrb za varstvo vodnih virov in urejanje ter vzdrževanje vodovodnih komunalnih objektov naloženo občinam kot z zakonom določena naloga. V 61. členu citiranega zakona pa so določene vrste dopustnih organizacijskih oblik občinskih javnih služb, katerih opravljajo lokalne zadeve javnega pomena. Po mnenju tožene stranke opustitev ustanovitve pristojne občinske javne službe za vodovodni odbor C. v občini B. v posledici ne pomeni neodgovornosti tožeče stranke za oskrbo uporabnikov s pitno vodo, pač pa je obveznost občin za zagotovitev pitne vode uporabnikov razvidna že iz 21. člena ZLS, s čimer je tudi tožeči stranki v konkretni upravni zadevi potrebno priznati pasivno stvarno legitimacijo. Tožena stranka glede na pritožbene navedbe tudi pripominja, da reševanje lastninske problematike ni v pristojnosti organa prve niti organa druge stopnje.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in v njej ponavlja pritožbene ugovore, da kot lokalna skupnost ne more nositi odgovornosti za oskrbo uporabnikov s pitno vodo za tiste vodovode, ki niso v njeni lasti in ki jih lastniki nočejo predati v upravljanje izvajalcu javne gospodarske službe, in da bi torej sporni inšpekcijski ukrep moral biti izrečen vodovodnemu odboru, ki tudi upravlja z vodovodom C. Soglaša sicer s stališčem tožene stranke, da reševanje lastninske problematike ni v njeni pristojnosti, vendar pa meni, da bi bilo glede na dejstvo, da večina uporabnikov in lastnikov vodovoda C. ni želela predati vodovoda v upravljanje izvajalcu javne gospodarske službe, to je A. d. o. o., morala tožena stranka z odločbo naložiti le-tem, da predajo vodovod v upravljanje temu izvajalcu. Glede na navedeno predlaga, da tožena stranka izda vodovodnemu odboru C. odločbo, s katero naj ji naloži, da prenese upravljanje vodovodnega sistema v pristojnost izvajalca javne gospodarske službe, to je A. d. o. o. ..., ki je v skladu z zakonom zagotoviti strokovni nadzor zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe, ki ga izvaja Zavod za zdravstveno varstvo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja trditve iz izpodbijane odločbe, da materialni predpis to je Zakon o lokalni samoupravi določa, da je naloga občine, da ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne objekte in da skrbi za varstvo vodnih virov ter da v okviru svojih pristojnosti ureja, upravlja, organizira in skrbi za lokalne javne službe. Glede na navedeno zato meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je inšpekcijski postopek bil pričet skladno z določbo 13. in 14. člena Zakona o sanitarni inšpekcijo (Uradni list Rs št. 8/73 in 9/85) po uradni dolžnosti in da je bil v tem postopku po opravljenem pregledu vodovoda C. ugotovljeno, da so bili odvzeti vzorci vode v mikrobiološkem pogledu zdravstveno oporečni. Ugotovljeno je bilo tudi, da za vprašanja zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe ni določena odgovorna oseba z visoko strokovno izobrazbo. V obravnavani zadevi tudi ni sporno, da vodovod C. oskrbuje z vodo 45 gospodinjstev in približno 150 ljudi. Po določbi 1. alinee 5. člena Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list RS, št. 46/97 in 54/98, v nadaljevanju: Pravilnik) je sistem, ki zagotavlja oskrbo z vodo najmanj petih gospodinjstev ali dvajsetih ljudi javni vodooskrbni sistem. Upravljanje z javnim vodooskrbnim sistemom, ki pomeni zagotavljanje zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe (7.člen Pravilnika) pa upoštevaje določbo 21.člena ZLS sodi med izvirne naloge občine (občina, v okviru svojih pristojnosti med drugim ureja, upravlja in skrbi za lokalne javne službe ter ureja in vzdržuje vodovodne in energetske objekte). Upoštevaje navedeno to v obravnavani zadevi pomeni, da je lokalni skupnosti, v konkretnem primeru torej tožeči stranki, v okviru zakonsko opredeljene dolžnosti, da skrbi za preskrbo z neoporečno vodo, torej mogoče naložiti tudi citirane inšpekcijske ukrepe. Zato se po presoji sodišča tožeča stranka v tožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da lastniki vodovoda C. le-tega ne želijo dati v upravljanje gospodarski javni službi, ki jo je za ta namen ustanovila tožeča stranka, in da iz tega razloga le-ta ne more biti pasivno legitimirana v tem inšpekcijskem postopku.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.