Jedro

Višje sodišče ocenjuje, da kazensko sodišče nima materialne podlage iz katere bi lahko sklepalo, da se je obdolženec izognil plačilu davčnih obveznosti, dohodnine ali davkov v primeru, če ne obstoji obremenilna davčna odločba. Takšno stališče višje sodišče opira tudi na strokovni članek dr. Mihe Šepca Tax Fin Lex, maj 2018, številka 16, ko natančneje opredeljuje vezanost biti kaznivega dejanja davčne zatajitve na davčni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (KZ), obtožena B. A. in C. A. pa oprostilo obtožbe za očitek pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena v zvezi s 27. členom KZ. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je o stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkih obtožencev in potrebnih izdatkih in nagradi njihovih zagovornikov, odločilo, da ti stroški bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvenih kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje pred spremenjen senat oziroma drugemu sodniku.

3. Na pritožbo višje državne tožilke so odgovorili zagovorniki vseh treh obtožencev in predlagali, da višje sodišče pritožbo tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe in pritožbe, navedb obtoženčevih zagovornikov v odgovorih na pritožbo SDT ter spisovnih podatkov, višje sodišče uvodoma ugotavlja, da se znaten del pritožbenih navedb nanaša na povzemanje posameznih izpovedb prič, obtožencev in izvedenca (v preiskavi in na glavni obravnavi); povzemanje posameznih sodbenih zaključkov ter povzemanje delov drugih sodnih pisanj v spisu (obrazložitve obtožnice, sklepa izvenobravnavnega senata v zvezi z vloženimi ugovori, itd.), kar dejansko ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, pač pa le povečuje obseg pritožbe.

6. Državna tožilka uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na način, da je podano precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki v zvezi z izpovedbami prič D. D., E. E. in F. F. Odločilno dejstvo na katero se nanaša zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z D. D., je po oceni pritožnice njeno izpovedovanje o „parkiranju delnic“ obtoženega A. A., kot je ta pojem opisovala v preiskavi, ne pa tudi na glavni obravnavi, sodišče pa je njeni izpovedbi sledilo in štelo, da je na glavni obravnavi izpovedovala enako kot v preiskavi.

Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo izpovedbo navedene priče kot (v bistvenem) enako, in da posamezne razlike v izpovedbah te in/ali drugih prič glede neodločilnih dejstev kaznivega dejanja, ne morejo pomeniti zatrjevane kršitve. In del izpovedbe o parkiranju delnic v obravnavani zadevi je prav tako – neodločilno dejstvo, kolikor je bila priča spraševana o tem kaj pod navedenim pojmom razume.

Glede priče E. E. pritožnica ni navedla o katerih odločilnih dejstvih je podano zatrjevano nasprotje, izpovedbi navedene priče pa je prvostopenjsko sodišče prav tako sledilo in upravičeno ocenilo, da je bila njena izpovedba prepričljiva v bistvenih okoliščinah, in sicer, da je delnice X. dobila od takratnega partnerja G. G., jih prodala in denar porabila za nakup stanovanja.

Da so o razlogih prodaje delnic X., razen obtoženega A. A. izpovedovale tudi priče G. G., D. D., H. H. in I. I., da je bilo to javno napovedano in zaradi česa (začetka veljavnosti nove davčne zakonodaje v zvezi s prodajo delnic, ki je pričela veljati 1. 1. 2005), tudi za pritožnico ni bilo v nobenem trenutku vprašljivo, in tudi ne problematično, razen kolikor se je to nanašalo na obtoženega A. A., za razliko od H. H., I. I., G. G. in D. D., ne glede na število prodanih delnic in ko jih ravno on niti ni pridobil nazaj s terminskimi posli, ki so to dejansko omogočali.

7. Tudi v zvezi s sprejeto oceno izpovedbe priče F. F. pritožnica zatrjuje istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in to zaradi ocene verodostojnosti te priče, ki jo je sodišče navedlo v točki 28 izpodbijane sodbe. V pritožbi kaj več od ponovno izraženega nestrinjanja s tako oceno, ne pojasni, jo pa tožilstvo ocenjuje kot motivirano in neverodostojno pričo. Sodišče je izpovedbi te priče sledilo glede opisa poteka davčnih postopkov, ki jih je vodil inšpektor J. J., glede njegovih navedb o prodaji delnic (da ne gre za navidezen posel ob dejstvu plačane kupnine zaradi prodaje), o vrnitvi posojila in o tem, da je to, kar je priča navajala, tudi knjigovodsko izkazano. Pritožnica tudi v pritožbi ni določeno navedla o katerih odločilnih dejstvih obstaja precejšnje zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe, o vsebini zapisnikov o izpovedbi navedene priče in med katerimi zapisniki, kar ne preseneča, ker je tožilstvo povzemalo le posamezne dele njegove (povzete) izpovedbe iz sodbe.

Pritožnica še navaja, da je obramba umaknila dokazni predlog za zaslišanje te priče, kar drži, stranke pa so se strinjale z branjem zapisnika o zaslišanju te priče v preiskavi. Soglasje za branje s strani tožilstva je bilo podano v prepričanju, da bo sodišče ocenilo, da gre za pristransko in neverodostojno pričo, ki je zainteresirana za določen izid postopka vodenega zoper obtoženca.

Višje sodišče ugotavlja, da so takšna navajanja neupoštevna, celo neresna ob procesno jasni situaciji glede izkazanih pogojev za branje izpovedbe navedene priče. Pričakovanja posameznih strank, ki lahko motivirajo njihova ravnanja v postopku in če so ta izjalovljena, pač ne morejo vzpostavljati določene procesne kršitve in še to za nazaj.

8. Nadaljnja kršitev, ki jo uveljavlja pritožnica je zavrnitev dokaznih predlogov tožilstva, kar je po njeni oceni vodilo k zmotno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Zavrnitev zaslišanja K. K. in L. L. je prvostopenjsko sodišče zavrnilo najprej zato, ker navedena dokazna predloga nista bila substancirana, dodatno pa tudi iz razloga, ker je bilo ocenjeno, da njuno zaslišanje ni potrebno. Zaslišanje teh prič je bilo res predlagano že v obtožnici, na predobravnavnem naroku pa je pritožnica pri njunem zaslišanju vztrajala.

Višje sodišče ugotavlja, da drži navedba v pritožbi, da sta vlogi obeh predlaganih prič, kot tudi dejstva o katerih sta izpovedali tekom predkazenskega postopka, opisani v obrazložitvi obtožnice na strani 46. Ne drži pa, da je v obtožnici oziroma na predobravnavnem naroku bilo karkoli navajano glede katerih dejstev je naveden predlog podan, še najmanj glede razjasnitve vloge pomagačev, kot to zatrjuje pritožnica v pritožbi (obtoženih B. A. in C. A.). Samo povzemanje izpovedb prič ni nič več in drugega kot povzemanje, če to ni vsebinsko navezano na dokazovanje določenih odločilnih dejstev. Zato je odločitev in utemeljitev sodišča o zavrnitvi teh zaslišanj v točki 13 pravilna, ne le glede nezadostne utemeljenosti dokaznega predloga, pač pa tudi glede ocene o nepotrebnosti izvajanja teh dokazov upoštevaje sicer obstoječe listinske dokaze, ki so „nakazovali“ tudi vlogo pomagačev v obravnavanem postopku.

9. Tudi glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče M. M., glede na navajane razloge za njegovo zaslišanje (pojasnjevanje poteka davčnega postopka, obveščanje tožilstva o izidu le-teh), višje sodišče razlogovanju v točki 12 izpodbijane sodbe v celoti sledi in mu pritrjuje. Glede na končni izid davčnega postopka pa dodatno pojasnjevanje „določenih vprašanj“, ki jih je želelo tožilstvo razčistiti na glavni obravnavi, ni bilo več smiselno. Razen tega se je o vsebini zadnje davčne odločbe tako kot tudi o predhodnih, prvostopenjsko sodišče kot tudi stranke obširno in celostno lahko seznanilo, saj je z njimi razpolagalo in so del spisovnega gradiva.

10. Glede zavrnitve dokaznega predloga za ogled oddaje „Y.“ z dne 6. 4. 2006, kar je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z razlogi v točki 15 izpodbijane sodbe, višje sodišče ugotavlja, da ta dokazni predlog na predobravnavnem naroku, ko je bil podan (listovna številka 712) res ni bil utemeljen, še posebej ne tako kot v pritožbi navaja pritožnica (zaradi preverjanja v dokaznem postopku prebranih člankov). Glede na obseg dokazovanja, tudi okoliščin dejanske prodaje delnic X. v aprilu 2006, kdo in komu jih je prodajal, za kakšno ceno in število le-teh, je bilo izvajanje tega dokaznega predloga tudi po oceni višjega sodišča povsem nepotrebno.

11. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov zato višje sodišče ne prepoznava nobenih kršitev, ker te niso podane že zgolj zato, če sodišče zavrne dokazni predlog s katerim se odločilna dejstva ne bi mogla dokazovati, saj so za razsojo pomembni dokazi, ki so v pravno relevantni zvezi z dejanjem, ki je predmet obtožbe in za katero obstaja verjetnost, da bodo lahko izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev1. Pravica do izvajanja dokazov, ki jih stranke predlagajo ni neomejena in sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno pomembno, ki je že dokazano ali, ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva2 Višje sodišče je zato prepričano v pravilnost sprejete odločitve.

12. Pritožbena kritika je uperjena tudi v dokazno oceno izvedenskega mnenja N. N., kot jo je prvostopenjsko sodišče podalo v točki 36 izpodbijanega sodbe (in ki jo pritožnica v celoti povzema, kot tudi dele izvedenčevega zaslišanja na glavni obravnavi), ko pritožnica izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki glede tega mnenja in navajanjem, da je tudi izvedenec vztrajal pri stališču glede navideznosti posla prodaje delnic, in da je sodišče napačno ocenilo, da je ugotovitve glede navideznosti posla izvedenec spremenil, potem, ko mu je bilo predočeno, da je bila nameravana prodaja delnic javno objavljena. Do take navedbe je po njeni oceni prišlo zaradi verbalnega napada in žalitev izvedenca s strani prvoobdolženega na glavni obravnavi.

Višje sodišče glede na dejanski potek zaslišanja na glavni obravnavi, ki ga pritožnica prav tako povzema v pritožbi, isti dokaz in zaslišanje izvedenca pa je seveda ocenjevalo tudi sodišče prve stopnje, ugotavlja, da zaključkom in razlogom, ki jih je v zvezi z oceno izvedenskega mnenja podalo prvostopenjsko sodišče, ni moč odrekati pravilnosti. Ne v pogledu strokovne usposobljenosti, ki jo je navajal sam izvedenec, ne glede navedb o navideznosti posla s prodajo delnic, ne glede podlag, ki so mu služile za take zaključke, kot tudi ne o sklepanju izvedenca o navideznosti pogodb in parkiranju delnic, kot je navajal v izvedenskem mnenju in potrjeval ugotovitve tožilstva in policije. Dejstvo, da je izvedenec tekom njegovega zaslišanja spremenil stališče o navideznosti posla prodaje delnic je v spisu obstoječ in torej objektiven podatek, tožilstvo pa izvedenca vseeno – z vso pravico sicer, ocenjuje za strokovno usposobljenega in verodostojnega, ne more pa s tem uspešno izpodbiti pravilne dokazne presoje sodišča v zvezi s tem. Teh kvalitet mu tudi prvostopenjsko sodišče ni odrekalo, vendar ne za prav določeno tematiko, ki je bila predmet odrejenega izvedenskega dela v tem postopku.

13. Pritožnica še navaja, da bi glede na oceno sodišča o dokazni vrednosti izvedenskega mnenja, sodišče moralo odrediti izdelavo novega izvedenskega mnenja. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje to očitno ni štelo za potrebno, glede na obstoječe in dokazno ocenjeno gradivo. Ugotovitev izvedenca ni mogoče presojati izolirano od preostalih dokazov, saj sodišče o dokazanosti pravno relevantnih dejstev in o krivdi odloča na podlagi celotnega dokaznega gradiva, po tem, ko pretehta vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi in na tej podlagi sklepa o dokazanosti posameznega dejstva v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP.3 Posebno utemeljevanje sodišča zakaj določenega dokaza ne izvede po uradni dolžnosti niti ni zakonsko predvideno postopanje, zato izostanek razlogov v zvezi s tem ne pomeni nikakršne kršitve. Dokazna presoja izvedenskega mnenja na način kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, ravno zaradi celostne dokazne presoje spisovnega gradiva, tudi ni privedla do zmotne ugotovitve dejanskega stanja obtožencem očitanih kaznivih dejanj.

14. Pritožnica tudi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da ni dokazano, da so bili obdolžencem očitani pravni posli izpeljani zaradi izognitve plačila davka od dobička iz kapitala in da tudi ni izkazan njihov medsebojni dogovor v letu 2004 kot tudi ne namen zaobida davčnih obveznosti ob realizaciji poslov sklenjenih v letu 2004 v zvezi s prodajo delnic v letu 2006. Takšno nestrinjanje utemeljuje s povzemanjem posameznih zakonskih določb Zakona o dohodnini (ZDoh) veljavnega v letu 2004, določbami Zakona o dohodnini – 1 (ZDoh-1), ki je začel veljati s 1. 1. 2005, kaj je sprememba zakona pomenila za obdavčitev prodaje delnic; navajanjem kaj izhaja iz odločbe Davčnega urada ... z dne 15. 1. 2013 (ki je tudi sicer predstavljala podlago za začetek predkazenskega in kazenskega postopka), ter ponovnim navajanjem obtožbenih očitkov in končnim samospraševanjem, če je bilo vseh opisanih 19 poslov naključnih.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da vsi navedeni posli (opisani tudi v izreku) seveda niso bili naključni, temveč načrtovani in tudi potrebni za realizacijo prodaje delnice X. s strani obtoženega A. A. družbi O. d. o. o. v lasti njegovih sinov in prav tako obtoženih pomoči pri kaznivem dejanju, potem, ko so bili realizirani tudi s tem povezani predhodni pravni posli glede prodaje poslovnega deleža obtoženega A. A., v družbi O. d. o. o. in ko so bila sklenjena medsebojna posojilna razmerja (prav tako utemeljena in dokazana z listinskimi dokazi). Ali je pri celotnem številu poslov, ki jih je tožilstvo očitalo obtožencem šlo za kaznivo dejanje, je prvostopenjsko sodišče skrbno presojalo, ne le glede na zagovore obtoženih, ki so storitev kaznivega dejanja ves čas zanikali, temveč tudi glede na listinske in zato bolj objektivizirane dokaze, ko je po posameznih sklopih te natančno ocenjevalo (prodajo poslovnega deleža obtoženega A. A. v O. d. o. o., prodajo delnic, da je šlo za dejansko prodajo in ne navidezne posle, zastavo delnic, posojilne pogodbe), celostno pa je ocenjevalo tudi pomen in vsebino odločb FURS-a (točke 101-134). Jasno se je opredelilo do tožilskega vztrajanja o povezanosti in vplivu prvoobtoženega na dejansko razpolaganje z delnicami tudi v času, ko so te bile prodane O. d. o. o., kar vse so zaključki, ki v celoti prepričujejo tudi višje sodišče, in jim glede pravilnosti ni kaj dodati.

15. Poseben pomen gre po oceni višjega sodišča, ne glede na predhodno skrbno in celostno dokazno presojo obtožencem očitanih ravnanj, pripisati tudi dejstvu, da je bil davčno inšpekcijski nadzor z odločbo FURS-a številka DT .../2016 z dne 8. 11. 2021 ustavljen. Z bistvenimi ugotovitvami, ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo v točkah 131-133 izpodbijane sodbe in ko take ugotovitve izkazujejo, da izogib davčnim obveznostim s strani obtoženega A. A. ni bil ugotovljen; da v času prodaje delnic tudi ni bil zavezan karkoli plačati, glede na to, da je bil lastnik teh delnic več kot tri leta; in da zaradi prodaje poslovnega deleža v družbi O. d. o. o. obtoženi A. A. ni bil udeležen v upravljalski in kapitalski funkciji v nobeni od navedenih družb. Teh dejstev (izhajajočih iz zadnje odločbe FURS z dne 8. 11. 2021) tožilstvo očitno (še) ne sprejema in vztraja pri predhodnih stališčih, ki so bila z izvajanjem dokazov že davno presežena in dejansko potrjevala zagovor obtožencev v celoti.

16. Pritožnica graja tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je davčna odločba obligatorni pogoj, na podlagi katerega se lahko sproži in nadaljuje kazenski postopek zaradi davčne zatajitve in da sodišče v kazenskem postopku ne more samo ugotavljati izpolnjevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja tako, da bi samo ugotavljalo obveznost posamezne fizične osebe glede plačila davčnih obveznosti, višino in znesek le-te, potem, ko je bila odmerna odločba odpravljena.

Prvostopenjsko sodišče je imelo podlago za tak zaključek tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 76/2006, ki se nanaša na sicer nekoliko drugačno situacijo, in sicer ugotavljanje razmerja med poskušenim in dokončanim kaznivim dejanjem, na kar opozarja pritožnica, vendar po oceni višjega sodišča te sodbe ni moč šteti le kot postavitev mejnika med poskušenim in dokončanim kaznivim dejanjem, temveč celostno gledano določno napotuje na to, da mora biti davčna obveznost dejansko izkazana z izdajo dokončne davčne odločbe. Višje sodišče napotuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 364/2007 z dne 4. 12. 2008, iz katere prav tako določno izhaja, da je po določbi 254. člena KZ dejanje storil tisti, ki z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, da krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti ali na drug način preslepi davčni organ, pa obveznosti, ki se jim je izognil, pomenijo večjo premoženjsko korist. Iz nadaljnje utemeljitve navedene sodbe vrhovnega sodišča izhaja tudi, da jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 254. člena KZ ne dopušča nobenih dvoumnosti o tem kdaj je kaznivo dejanje dokončano in da je glede na dikcijo, da gre za obveznosti, ki se jim je storilec izognil, popolnoma jasno, da ta oblika kaznivega dejanja davčne zatajitve, ko gre za odmero davka na podlagi odločbe davčnega organa ne more biti dokončana že z vložitvijo davčne prijave, temveč šele, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi prijavljenih lažnih podatkov.

Višje sodišče zato ocenjuje, da kazensko sodišče nima materialne podlage iz katere bi lahko sklepalo, da se je obdolženec izognil plačilu davčnih obveznosti, dohodnine ali davkov v primeru, če ne obstoji obremenilna davčna odločba, takšno stališče pa višje sodišče opira tudi na strokovni članek dr. Mihe Šepca Tax Fin Lex, maj 2018, številka 16 (ki sicer predstavlja tudi del spisovnega gradiva B 132-135 ter natančneje opredeljuje vezanost biti kaznivega dejanja davčne zatajitve na davčni postopek). Zato kot neutemeljene zavrača navedbe pritožnice o nenujnem obstoju davčne odločbe za obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve in tudi v tem delu pritrjuje pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča v točki 151 izpodbijane sodbe.

17. Za zmotno pritožnica ocenjuje tudi razlogovanje prvostopenjskega sodišča da bi v primeru, če bi sodišče samo prevzelo v kazenskem postopku pristojnosti davčnih organov in ugotavljalo obtoženčeve davčne obveznosti postalo vprašljivo tudi morebitno kršenje načela ne bis in idem. Navedeno utemeljuje z navedbo, da tudi davčni organi v inšpekcijskem davčnem postopku ne ugotavljajo obstoja kaznivega dejanja.

Višje sodišče glede na utemeljitev navedenih pomislekov v točki 152-153 ugotavlja, da je takšno stališče prvostopenjskega sodišča oprto na odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012, zato takšnih stališč in zaključkov ni moč šteti za zgrešenih, kar se izkaže tudi ob celostnem branju navedene odločbe, pri čemer je odločbe Ustavnega sodišča sodišče dolžno spoštovati.

18. Nadaljnji sklop navedb pritožnice se nanaša na ponovljeno vsebino očitka prodaje delnice X. v letu 2004 s strani obtoženega A. A. O. d. o. o. in vztrajanjem, da je do prodaje delnic prišlo samo zato, da se je obdolženi izognil učinkom nove davčne zakonodaje, ki je začela veljati v letu 2005, delnice pa je „parkiral“ v podjetju svojih sinov, kjer jih je imel še vedno pod nadzorom, ter jih v bistveno ugodnejših pogojih davčne zakonodaje prodal v letu 2006, kupnino za delnice pa dobil skozi vračilo posojila, ki ga je dal za nakup delnic O. d. o. o. V pravilnost takega stališča skuša prepričati z vsebino in argumentacijo sklepa izvenobravnavnega senata, ki je zavrnil ugovore zoper obtožbo in z dejstvom sklenjenega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve sklenjenega s strani A. A. in B. A. (v imenu družbe O. Holding) z dne 7. 8. 2012, s katerim sta navedena, po oceni tožilstva, skušala prepričati državni organ v resničnost, ne pa navideznost povezanih poslov.

Višje sodišče ocenjuje, da vnovično navajanje istih obtožbenih očitkov, ki so seveda bili tudi sodišču ves čas postopka znani (in razumljivi), ter vztrajanje na stališčih, ki so se izkazala za izpodbita, odražajo pa tudi ignoriranje celotnega dokaznega postopka po vloženi obtožnici, ne more biti uspešno in ne more postati resnično tudi z večkratnim ponavljanjem lastnih, vsidranih stališč stranke.

19. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s posebej navajanim sporazumom o zavarovanju terjatve z dne 7. 8. 2012 do katerega se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v točkah 58 in 100 izpodbijane sodbe, pritožnica šteje za zanimive. Takšna ocena zato ne narekuje posebnega pritožbenega preizkusa že zaradi tega, ker sporazum kot tak, datiran navedenega dne pač obstaja, tožilstvu pa še vedno vzbuja določene pomisleke, ki jih je dokazni postopek sicer ovrgel. Da so bile delnice X. dejansko prodane družbi O. d. o. o. v decembru 2004, iz kakšnih razlogov in s čim je bilo navedeno dokazano, se je prvostopenjsko sodišče izrecno opredelilo. Enako do morebitnega davčnega izogibanja v zvezi s tem ter podlag za obdavčitev prodaje delnic, da ni šlo za navidezne posle, v zvezi s čimer se je oprlo tudi na obstoječo sodno prakso in je na takšen način sodišče presojalo tudi, če gre za ravnanja povezanih oseb in posle sklenjenih brez ekonomskih namenov in zgolj zaradi pridobitve davčnih ugodnosti ter kakšen je bil ekonomski namen sklenitve poslov (točke 155-202 obrazložitve). Tako poglobljenih razlogov in analize vseh elementov kaznivega dejanja, pritožnica ne more uspešno izpodbiti le z vztrajanjem in ponavljanjem okoliščin kot jih vidi in ocenjuje samo tožilstvo.

20. Ker se je pritožba višje državne tožilke v celoti izkazala za neutemeljeno, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, pa višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere more paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožilstva zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je bil izrek oprostilne sodbe upravičen glede na nedokazanost obtožbenih očitkov, argumentacija zaključkov sprejete odločitve pa je bila celostna, popolna in prepričljiva. Predvsem pa je temeljila na objektivnih listinskih dokazih.

1 Sodba I Ips 53006/2014 z dne 12. 5. 2016; 2 Sodba I Ips 40378/2010 z dne 1. 12. 2016; 3 I Ips 9199/2012 z dne 12. 9. 2019;