Jedro

Za otroka je v smislu določb ZZVN potrebno šteti le tisto osebo, ki vsaj pravno formalno potrebuje posebno varstvo, ki ji je zagotovljeno s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice. Pojem otroka je po splošnih načelih družinskega prava potrebno razlagati v smislu zagotavljanja potrebne skrbi in varstva in ne v pomenu opredelitve sorodstvenega razmerja do staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote G.R. z dne 23.10.2000 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja-otroka starša, ki je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB. V obrazložitvi tožena stranka meni, da tožnice ni mogoče šteti za otroka v smislu določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN). Pojem otroka je po splošnih načelih družinskega prava potrebno razlagati v smislu zagotavljanja posebne skrbi in varstva in ne v pomenu opredelitve sorodstvenega razmerja do staršev. Ker je bila tožnica, ki je rojena 25.3.1924, na dan, ko so njenega očeta zadnjič videli živega (dne 2.4.1945), stara več kot 21 let in s tem po takratnih predpisih že polnoletna, ji uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženo stranko, da je potrebno opredelitev pojma otrok opreti na določbe predpisov, ki urejajo družinska razmerja. Slednji pojem otroka praviloma vežejo na določeno starost, predvsem zaradi urejanja razmerij med starši in otroki, od katerih je najpomembnejša pravica in dolžnost staršev, da za otroka skrbijo in izvršujejo roditeljsko pravico. Ker takšno razmerje z določeno starostjo (21 let po Občem državljanskem zakoniku, 18 let po kasneje sprejetih predpisih) preneha, tožnici po presoji sodišča prve stopnje statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitih staršev ni mogoče priznati, saj je nesporno, da je bila na dan 2.4.1945 stara že 21 let. Zoper izpodbijano sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. V njej navaja, da 8. odstavek 2. člena ZZVN starostno ne opredeljuje pojma otrok. Če bi imel zakonodajalec v mislih ozko opredelitev tega pojma, bi to nedvoumno zapisal. Zato meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je otrok po takrat veljavnih predpisih le oseba, ki še ni dopolnila 21 let. Zakonodajalčev namen je bil namreč opredeliti otroka v smislu sorodnika ubitega starša. Ob tem še dodaja, da otrok ostane otrok svojih staršev celo življenje ne glede na starost. Ugovarja tudi napačno uporabo Občega državljanskega zakonika (ODZ), saj je slednji med otroke štel tudi osebe, ki še niso dopolnile 24 let in niso bile sposobne skrbeti za svoje interese (paragraf 21). Meni, da bi bila ob uporabi navedenega paragrafa do statusa žrtve vojnega nasilja nedvomno upravičena. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek, oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama je sporna razlaga določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN, kot je veljala v času odločanja upravnih organov. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 28/00, dalje ZZVN-E) je namreč noveliral določbe dotedanjega 8. odstavka 2. člena in določil, da se za žrtev vojnega nasilja šteje tudi otrok, katerega eden izmed staršev je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, ali pa je bil ubit kot talec, pri čemer pa pojma otrok ni podrobneje opredelil. V zvezi s tem je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je potrebno pojem otroka razlagati s pomočjo predpisov s področja družinskega prava, ki ta pojem praviloma vežejo na starost otroka oziroma na njegovo polnoletnost. Za otroka je zato tudi v smislu določb ZZVN potrebno šteti le tisto osebo, ki vsaj pravno formalno potrebuje posebno varstvo, ki ji je zagotovljeno s skrbjo staršev v okviru roditeljske pravice. Tako stališče je tudi v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ MP, št. 15/90 in Uradni list RS MP, št. 9/92 in 35/91), ki v 1. členu kot otroka določa osebo, mlajšo od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka ne določa, da se polnoletnost doseže že prej. Ker torej roditeljska pravica staršev preneha s polnoletnostjo osebe, je pridobitev popolne poslovne sposobnosti (polnoletnost) tisti mejnik, ki pravno loči otroka od odraslega. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica v časovnem obdobju, ko je bilo nasilje njenemu očetu prizadejano, ni štela za otroka, saj je nesporno že dopolnila 21 let in je bila po takrat veljavnih zakonih (ODZ in Zakon o polnoletnosti z dne 31.7.1919, Uradni list št. 640/19) polnoletna. Ker torej tožnice v času očetove smrti ni mogoče šteti za otroka, dejanski stan, kot ga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa 8. odstavek 2. člena ZZVN, ni izpolnjen.

Tožnici zato uveljavljanega statusa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati.

Tožnica v pritožbi sicer pravilno navaja, da je ODZ v paragrafu 21 za mladoletne štel osebe do dopolnjenega 24. leta starosti (nedoletniki), vendar pa pri tem prezre, da je bila navedena določba ODZ novelirana z Zakonom o polnoletnosti, ki je za starost, pri kateri postane oseba polnoletna, določil 21 leto življenja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena ZUS, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.