Jedro

Tožena stranka glede vojne v Iranu ocenjuje tožnikove navedbe o vpoklicu v tamkajšnjo vojsko, pri čemer o teh okoliščinah v izpodbijanem sklepu zapiše, da je vpoklic tožnika v vojsko le hipotetična možnost in da je to dejstvo obstajalo že pred pravnomočnim zaključkom prejšnjega postopka dne 4. 5. 2026. Glede samih vojnih razmer v Iranu in vpliva teh razmer na presojo tožnikove prošnje, tožena stranka ne navede ničesar konkretnega, čeprav povzema trditve tožnika, da bi bila (tudi) zaradi vojne njegova vrnitev v Iran nevarna. V izpodbijanem sklepu je v tem delu umanjkala obrazložitev presoje tožene stranke v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ali je tožnik predstavil nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo št. 2142-3735/2022/85 (007122-19) z dne 12. 8. 2026 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se tožniku dovoli, da ostane na ozemlju Republike Slovenije do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo naknadno prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Stroški postopka bremenijo Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pojasnjuje uporabo Uredbe 2024/13481 in dosedanji potek postopka. Tožnik je vložil naknadno prošnjo 12. 6. 2026. Tožena stranka razlaga, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji že leta 2022. Njegova prošnja je bila tedaj zavrnjena z odločbo z dne 12. 1. 2024. Po podatkih spisa je bil tožnik nato v letu 2025 vrnjen v Slovenijo iz Belgije. Dne 12. 11. 2025 je tožnik tudi že vložil (prvo) zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je pristojni organ pravnomočno zavrgel s sklepom z dne 26. 1. 2026, ki je postal pravnomočen 4. 5. 2026.

3.Ob vložitvi naknadne prošnje, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijanim sklepom, je tožnik pojasnil, da jo vlaga zaradi svoje politične aktivnosti na internetu in vojnih razmer v Iranu.

4.Glede politične aktivnosti je tožnik navedel, da je od 1. 12. 2025, ko so se v Iranu začeli protesti, na družbenih omrežjih pisal proti Iranu. Je član skupine na A., v kateri so vsi B., ki jih tožnik podpira. Skupini B. se je po lastni oceni pridružil leta 2024. Tožnik je prejemal sporočila iz Irana in Kube. Iz teh sporočil je razumel, da pošiljatelji želijo, da bi z njimi sodeloval. Tožnik podpira C. in D. ter je to tudi objavljal na družbenih omrežjih. Pri tem je uporabljal svoje ... in ... . Posamezniki so ga v zvezi s tem označevali za izdajalca. Te grožnje so se začele že januarja 2026. Več neznanih oseb mu pošilja sporočila v slovenščini. Tožnik je že novembra 2023 objavljal vsebine o napadu muslimanov na festival v ... in navedel, da je ... največji sovražnik Irana. Teh navedb prej ni podal, ker se nanje ni spomnil. Menil je, da bi lahko imel zaradi teh objav težave.

5.Glede vojne v Iranu je tožnik navedel, da bi ga zaradi njegovih političnih aktivnosti v primeru vrnitve tam prijeli kot vohuna. Njegovo življenje bi bilo ogroženo, saj je sovražnik Irana in nasprotnik tamkajšnjega režima. Oblast v Iranu je po začetku vojne tudi pozvala državljane na vključitev v vojsko. Tožnik bi se moral vključiti v vojsko in ubijati druge ljudi, česar pa ni pripravljen storiti. Že med služenjem vojaškega roka ni imel orožja.

6.Tožnik je predložil več listin, in sicer dvanajst posnetkov zaslona mobilnega telefona. Iz prvega do osmega posnetka zaslona je po navedbah tožene stranke razviden pogovor z neznano osebo, ki je uporabljala telefonsko številko iz Irana. V pogovoru je tudi sporočilo neke osebe, ki tožniku ponuja dobro zaposlitev. Iz drugega in tretjega posnetka zaslona je prav tako razvidna komunikacija z neko osebo, ki tožniku ponuja delo. Iz četrtega, petega in šestega posnetka zaslona so razvidni razni kontakti s posameznimi osebami. Na sedmem posnetku zaslona je skupinski pogovor v zvezi z B. Na devetem in desetem posnetku zaslona je sporočilo osebe, ki je uporabljala telefonsko številko s Kube, glede ponudbe za delo. Na enajstem in dvanajstem posnetku sta neopredeljena kontakta z neko osebo.

7.Tožnik je predložil tudi različne videoposnetke, ki so dostopni na spletu in prikazujejo razne pogovore v zvezi s političnim dogajanjem v Iranu.

8.Po ugotovitvah tožene stranke okoliščine glede tožnikove politične aktivnosti in javnega izražanja nasprotovanja iranskemu režimu na družbenih omrežjih ter članstva v "E." skupini niso nove, ker so obstajale že pred zaključkom predhodnega postopka 4. 5. 2026. Pri tem tožnik ni izkazal, da teh okoliščin brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v predhodnem postopku. Tožnik tudi sicer ni konkretno opisal groženj zoper njega oziroma ni konkretno prikazal, da bi bile grožnje povezane z iranskimi oblastmi ali da bi v primeru vrnitve v Iran zanj pomenile konkretno nevarnost.

9.Tožena stranka v zvezi z možnostjo vpoklica v iransko vojsko navaja, da ne gre za nova dejstva, temveč za okoliščine, ki so nastale oziroma bile tožniku znane pred zaključkom predhodnega postopka 4. 5. 2026. Tožnik ni izkazal, da teh okoliščin ne bi mogel uveljavljati v predhodnem postopku. Prav tako ni navedel, da bi bil dejansko vpoklican v vojsko.

10.Iz tožnikovih sporočil oziroma aktivnostih na družbenih omrežjih ni mogoče zanesljivo ugotoviti identitete v to vključenih drugih oseb, razlogov, zakaj so bila sporočila poslana tožniku in morebitnih povezav z iranskimi oblastmi. Iz dokazov ne izhaja, da bi iranske oblasti tožnika konkretno identificirale ali iskale. Tožena stranka ne pripisuje posebne dokazne vrednosti posnetku zaslona, ki prikazuje objavo na F. dne 27. 9. 2025, natančneje sporočilo osebe z iranske telefonske številke, da iranska obveščevalna organizacija išče usposobljene agente. To sporočilo se ne nanaša na tožnika in tudi ni razvidno, da bi bilo poslano njemu.

11.Tožena stranka je vpogledala v del posnetka, ki predstavlja večurni spletni pogovor v zvezi s politično razpravo na temo iranskih razmer. Vključeni so govorci in uporabniki. Šlo je za prenos na spletu v živo. Posnetek je bil objavljen že pred leti. Tožnik ni pojasnil, zakaj posnetka ni mogel predložiti prej, tudi sicer pa se nanaša na politično razpravo o posameznih predstavnikih iranske opozicije in njihovih medsebojnih političnih odnosih. Iz posnetka niso razvidne okoliščine, ki bi se neposredno nanašale na tožnika.

12.Tožena stranka navaja, da pri zgoraj navedenem v nobenem primeru ne gre za nova dejstva ali dokaze, ki bi pomembno povečali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato je na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348 njegova naknadna prošnja nedopustna.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

13.Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se mu prizna mednarodna zaščita oziroma naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik razlaga, da je tožena stranka napačno ocenila stanje glede novih informacij. Te informacije skupaj s prej predloženimi podatki jasno kažejo na namen iranskih organov do tožnikovega političnega preganjanja. Iz praktično vseh poročil mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, je razvidno, da je svoboda govora v Iranu močno omejena in da kritike oblasti lahko doletijo ostre sankcije, celo smrt. Tožnika čudi, da tožena stranka ni izdelala dokumenta o informacijah o izvorni državi. Razmere v Iranu so se dodatno zaostrile po napadu Združenih držav Amerike in Izraela na Iran. Tožena stranka je izdala izpodbijani sklep brez kakršne koli informacije ali vedenja o tem, kakšne so politične razmere v Iranu. Splošno znano je, da v Iranu ni mogoče govoriti o kakršnem koli varstvu človekovih pravic.

14.Tožnik se je na internetu kritično izražal do Irana ... , torej v Iranu velja za kriminalca. Glede na zaprtje spletnih platform tožnik sklepa, da so mu sporočila pošiljali agenti iranskih organov, ki imajo očitno edini lahko še dostop do njih. Očitno je, da se iranski organi zanimajo za tožnika. Iranske oblasti so vzpostavile informacijski sistem za zbiranje podatkov o ... , med drugim tudi v evropskih državah. Tožnik meni, da je imel Iran takšen sistem že prej in da je preko tega sistema tudi sam prejemal sporočila, celo na slovensko telefonsko številko, ki nikoli ni bila znana iranskim oblastem. Po navedbah tožnika bo v primeru vrnitve v Iran lahko usmrčen zaradi njegovih objav, v katerih je simpatiziral z Izraelom. V vsakem primeru ga bodo v Iranu odpeljali v pripor in ga mučili. Pravne zaščite v Iranu ni. Po navedbah tožnika je del podatkov, na katere se sklicuje, sicer res obstajal že v času prejšnjega postopka, vendar se je njihov pomen kasneje spremenil. Šele zdaj se mu zdijo ti podatki pomembni za postopek z naknadno prošnjo. Za vzpostavitev informacijskega sistema za sledenje iranskim državljanom v tujini je izvedel šele pred nekaj dnevi, zato gre za dovoljeno tožbeno novoto.

15.Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe za njegovo zadržanje v Sloveniji oziroma na ozemlju držav članic do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na 68. člen Uredbe 2024/1348. Sodišču predlaga, naj odloči, da se ga do pravnomočne odločitve zadrži v Sloveniji in ne izroči Iranu oziroma da se mu dovoli ostati na ozemlju držav članic do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom. Izročitev Iranu bi bila za tožnika smrtno nevarna. Tožnik že dlje časa živi na ozemlju držav članic in ne predstavlja nikakršne grožnje za javni red v Sloveniji, škoda v primeru izročitve Iranu pa bi bila za tožnika nepovratna.

Odgovor tožene stranke

16.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Trdi, da pri presoji naknadne prošnje ni bilo odločilno vprašanje, ali je v Iranu na splošno omejena svoboda izražanja oziroma ali so kritiki oblasti lahko izpostavljeni sankcijam. Tožena stranka tudi ne zanika splošnih informacij o razmerah v Iranu. Odločilna je bila presoja, ali je tožnik predstavil nove elemente v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348. Tožnik je že v predhodnih postopkih navajal svoje nasprotovanje iranskemu režimu. Iz predloženih dokazov ni mogoče ugotoviti, da bi iranske oblasti s tožnikom vzpostavile stik. Tudi kar zadeva spremenjene okoliščine v Iranu po začetku vojne, tožnik ni navedel ničesar, kar bi se nanašalo neposredno nanj. Tožena stranka ni izdelala posebne informacije o izvorni državi, ker je bil izpodbijani sklep izdan v okviru predhodne obravnave naknadne prošnje, katere namen je preveriti, ali prosilec navaja upoštevne nove elemente.

17.Na predlog za izdajo začasne odredbe tožena stranka ni odgovorila.

Navedbe strank na glavni obravnavi

18.Tožnik in tožena stranka sta na glavni obravnavi vztrajala vsak pri svojih stališčih.

Dokazni postopek

19.Na glavni obravnavi je sodišče pregledalo listine upravnega spisa št. 2142-3735/2022, ki ga je predložila tožena stranka in se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu prilogi A2 (izpodbijani sklep) in A4 (obvestilo o vzpostavitvi iranskega informacijskega sistema). Vse navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče vseh posebej ne našteva. Sodišče je skladno z 52. členom ZUS-1 dopustilo dokaz z vpogledom v obvestilo o vzpostavitvi iranskega informacijskega sistema, ker je sprejelo pojasnilo tožnika, da ga prej ni mogel predložiti, ker je bilo objavljeno šele nekaj dni preden je vložil tožbo. Sodišče pa je zavrnilo predlagani dokaz za vpogled v spletno objavo "Iran 2025" (priloga A3) kot nerelevanten, saj trditve tožnika o razmerah v Iranu iz leta 2025, v zvezi s katerimi je bil ta dokaz predlagan, ne bi mogle vplivati na drugačno presojo v tem upravnem sporu.

20.Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika. Tožnik je izpovedal, da je decembra 2025 prejel več SMS sporočil neznanih oseb, in sicer iz različnih telefonskih številk, med drugim iz Irana. Vztrajal je, da teh dokazov prej ni mogel predložiti.

K I. točki izreka (presoja sodišča o tožbi)

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove naknadne prošnje kot nedopustne.

V skladu s točko a tretjega odstavka 55. člena Uredbe 2024/1348 je naknadna prošnja predmet predhodne obravnave, v kateri organ ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite. V petem odstavku 55. člena Uredbe 2024/1348 je določeno, da se elementi, ki jih je predloži prosilec, štejejo za nove le, kadar jih prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti v okviru prejšnje prošnje. Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1348 brez vsebinske obravnave. Kadar prosilec ne predloži novih elementov ali se ti niso pojavili, se, kot določa sedmi odstavek 55. člena Uredbe 2024/1348, prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348. Ta določa, da organ zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih elementov ni ali jih prosilec ni predstavil.

Tožnik ugovarja, da je tožena stranka napačno ocenila nove informacije in da bi morala upoštevati, da je politično preganjan ter da se je stanje po začetku vojne v Iranu še poslabšalo. Toženi stranki očita, da je brez vedenja o političnih razmerah v Iranu presojala o tem, ali so predloženi dokazi upoštevni ali ne oziroma ali bistveno povečujejo verjetnost, da mu je treba priznati mednarodno zaščito.

1.Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena 12. 1. 2024 in da je bil njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (prva naknadna prošnja) zavržen 26. 1. 2026. Nato razlaga, da tožnik v zadevni naknadni prošnji navaja politično aktivnost in javno izražanje nasprotovanja iranskemu režimu na družbenih omrežjih, članstvo v "E." skupini, zaradi česar naj bi tožnik prejemal grožnje s smrtjo, vojno v Iranu ter v zvezi s tem možnost vpoklica v tamkajšnjo vojsko. Glede vojne v Iranu je v izpodbijanem sklepu navedeno, da se je začela 28. 2. 2026.

2.Tožena stranka glede vojne v Iranu ocenjuje tožnikove navedbe o vpoklicu v tamkajšnjo vojsko, pri čemer o teh okoliščinah v izpodbijanem sklepu zapiše, da je vpoklic tožnika v vojsko le hipotetična možnost in da je to dejstvo obstajalo že pred pravnomočnim zaključkom prejšnjega postopka dne 4. 5. 2026. Tega dne je po navedbah tožene stranke postal pravnomočen sklep z dne 26. 1. 2026 o zavrženju tožnikove prve naknadne prošnje. Glede samih vojnih razmer v Iranu in vpliva teh razmer na presojo tožnikove prošnje, pa tožena stranka ne navede ničesar konkretnega, čeprav povzema trditve tožnika, da bi bila (tudi) zaradi vojne njegova vrnitev v Iran nevarna. Tožena stranka v odgovoru na tožbo trdi, da tožnik ni navedel ničesar, kar bi se nanašalo neposredno nanj, vendar pa je tožnik trdil, da se vojne razmere nanašajo na njegov položaj, če bi se vrnil v Iran. V izpodbijanem sklepu je v tem delu torej umanjkala obrazložitev presoje tožene stranke v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ali je tožnik predstavil nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348.

3.Zaradi navedene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Že na tej točki je treba zato tožbi ugoditi.

4.Glede na takšno ugotovitev se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo drugih navedb in dokazov strank. Zaradi pravilnega poteka nadaljnjega postopka sodišče zgolj dodatno še pripominja, da je tožena stranka upoštevala presečni datum 4. 5. 2026 kot časovni trenutek, glede katerega je (tudi) presojala, ali tožnik zatrjuje nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348. Tožena stranka je pojasnila, da je 4. 5. 2026 postal sklep z dne 26. 1. 2026 o zavrženju prve tožnikove naknadne prošnje pravnomočen. Vendar pa ni mogoče spregledati, da tožnik in tožena stranka navajata, da se je vojna v Iranu pričela 28. 2. 2026, to je po izdaji sklepa z dne 26. 1. 2026. Tako je tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 100/2026 z dne 4. 5. 2026, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep in je del upravnega spisa, tožniku v okviru prejšnjega ponovnega postopka oziroma postopka s prvo naknadno prošnjo pojasnilo, da njegove navedbe o spremenjenih razmerah v izvorni državi (začetek vojne 28. 2. 2026), ki naj bi nastale po zaključku postopka na prvi stopnji, predstavljajo nova dejstva, ki v postopku s pritožbo niso pravno upoštevna, zato se Vrhovno sodišče do njih vsebinsko ne opredeljuje. Vrhovno sodišče je navedlo, da se lahko takšna dejstva in dokazi uveljavljajo v okviru zahteve za uvedbo ponovnega postopka oziroma ponovne prošnje.

5.Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker mora v ponovnem postopku organ odpraviti ugotovljeno kršitev postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1) in glede na to ustrezno celovito odločiti o tožnikovi naknadni prošnji, sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, naj odloči, da se tožniku prizna mednarodna zaščita.

K II. točki izreka (presoja sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe)

6.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

7.Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8.Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). V tem primeru gre za tako imenovano ureditveno začasno odredbo.

9.Začasna odredba pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

10.V skladu z Uredbo 2024/1348 in brez poseganja v načelo nevračanja prosilec in oseba, ki ji je bila odvzeta mednarodna zaščita, načeloma nima pravice ostati na ozemlju držav članic do izteka roka, v katerem lahko uveljavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem prve stopnje, kadar pa je bila taka pravica v tem roku uveljavljena, do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom, če je prošnja zavržena kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348 (točka b tretjega odstavka 68. člena Uredbe 2024/1348).

11.Vendar lahko ob upoštevanju četrtega odstavka 68. člena Uredbe 2024/1348 sodišče odloči, ali bi bilo treba zadevni osebi dovoliti, da ostane na ozemlju držav članic do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom.

12.Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi presega možnost začasne ureditve stanja pri ureditveni začasni odredbi v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej določbi lahko sodišče z začasno odredbo uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, kar pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza. Neposredna posledica zavrženja naknadne prošnje za mednarodno zaščito ni predaja tožnika drugi državi. O tem ni odločeno v izreku izpodbijanega sklepa.

13.Hkrati je treba upoštevati posebno ureditev, ki omogoča začasno ureditev stanja v smislu Uredbe 2024/1348. Konkretno to pomeni, da je treba v obravnavani zadevi dopustiti širše možnosti začasnega urejanja v postopku z ureditveno začasno odredbo.

14.Zgoraj je bilo že navedeno, da je tožena stranka pri presoji tožnikove naknadne prošnje bistveno kršila pravila postopka ter da mora zato ta postopek ponoviti in Uredba 2024/1348 določa posebno možnost, da se prosilcu glede na individualne okoliščine začasno dovoli ostati na ozemlju držav članic.

15.Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljil z navedbami, da bi bil v primeru predaje Iranu podvržen mučenju in nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ter kaznovanju (nevarnost kršitve 4. člena Listine in 3. člena EKČP). Prepoved mučenja je absolutno (brez izjem) prepovedana v skladu z 18. členom Ustave. Tožnik je zatrjeval poslabšanje varnostnih razmer zaradi vojne v Iranu, navedel pa je tudi, da njegovo bivanje v Sloveniji ne predstavlja grožnje javnemu redu. Glede na to, da tožena stranka tožnikovih argumentov glede nastanka težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe ni obrazloženo prerekala, sodišče ugotavlja, da je nujnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti. Začasna ureditev stanja se nanaša na ozemlje Slovenije, saj tožnik obrazloženo ne navaja, konkretno zakaj bi mu bilo treba dovoliti ostati na ozemlju še katere koli druge države članice. Sodišče je lahko presojalo pogoje za začasno odredbo, kolikor se nanaša na Slovenijo.

16.Ker je tožnik izkazal, da bi se mu v primeru predaje Iranu prizadela škoda, ki je težko popravljiva, toženka pa na drugi strani ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z začasno odredbo, je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in 68. člena Uredbe 2024/1348 ugodilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU.

2Peti odstavek 68. člena Uredbe 2024/1348 določa tudi več pogojev, ki jih je treba upoštevati za namene uporabe četrtega odstavka istega člena Uredbe 2024/1348.

3Npr. sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 180/2024 z dne 12. 7. 2024, 7. točka obrazložitve.

4Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče navedlo v sklepu št. I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022, 19. točka obrazložitve.