Jedro

Razlogi, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, oziroma, ki jih je uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 32. člena v zvezi s 7. alinejo 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., državljan Gambije, roj. ... 1990 v kraju B., Gambija, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzame navedbe tožnika v njegovi lastnoročni prošnji za mednarodno zaščito ter njegove navedbe v prošnji, vloženi na predpisanem obrazcu z dne 6. 11. 2018, in kaj je izpovedal na prvem osebnem razgovoru dne 27. 12. 2018 ter na drugem osebnem razgovoru dne 25. 5. 2020. 3. Tako je med drugim v prošnji z dne 6. 11. 2018 navedel, da prihaja iz Gambije, da je brez veroizpovedi, samski, govori materni mandinka jezik, pa tudi angleško in wolof, obiskoval je osnovno šolo, vojaškega roka ni služil in ni član nobene politične stranke ali organizacije, za mednarodno zaščito ni še nikoli zaprosil v nobeni od držav članic EU, niti drugod. Izvorno državo je zapustil leta 2011, ker je nasprotoval zaposlitvi v vojski, kamor ga je silil dedek, zato je bil zaprt približno mesec dni, pred prihodom v Slovenijo pa je bival še v Senegalu 5 mesecev, Maliju 3 tedne, Alžiriji 4 mesece, Libiji 2 leti, Italiji približno 1 leto in nekaj časa v Avstriji. Ciljne države ob odhodu iz izvorne države ni imel, želel si je le oditi. Potnega lista ni nikoli imel, osebno izkaznico pa ima pri dedku, s katerim ima težave, zato je ne more predložiti.

4. Na prvem osebnem razgovoru 27. 12. 2018 je tožnik navedel, da ne more predložiti nobenih dokazov iz Gambije, niti iz Italije. V Gambiji ima dokumente v lasti njegov dedek, s katerim ima tožnik probleme, zato jih ne more pridobiti. Osebnega dokumenta pa ne more priskrbeti, ker ga nima nikjer. Med drugim je izpovedal, da je gambijske narodnosti in je brez veroizpovedi. Živel je v rojstnem kraju B., skupaj z materjo in starim očetom ter njegovo družino. Šolo je prenehal obiskovati po osmem razredu. Iz Gambije je najprej odšel v Senegal in tam ostal 2 leti, nato v Mali, kjer je ostal 4 mesece, zatem v Alžirijo, kjer je ostal 2 meseca, nato v Libijo, kjer je ostal 1 leto, nato na Sicilijo, kjer je ostal 2 leti, od tam je odšel v Rim, kjer so ga oblasti zaprle za približno teden dni, nato so mu izdali dokument, da mora zapustiti državo. Za tem je odšel je na Dunaj in v Avstriji ostal približno 1 teden, od tam pa je prišel v Slovenijo. V Italiji je v kraju Trapani delal v neki restavraciji, stanoval pa pri lastniku in ko zanj ni bilo več dela, je odšel. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je izpovedal, da je Gambijo zapustil zaradi družinskih težav. Stari oče, ki ga je po očetovi smrti preživljal in šolal, je zahteval upoštevanje pravil islama in molitev, kar je tožnik zavračal, zato je večkrat tudi pobegnil od doma. Tožniku je še kot otroku umrl oče, ..., mati pa mu ni mogla pomagati, saj je bila nemočna. Njen oče in tožnikov dedek, ki je bil vojaški poveljnik, ga je vedno našel in pripeljal domov, celo še ko je dopolnil starost 21 ali 22 let in odšel v mesto C. Tedaj je stari oče zahteval, naj se tudi tožnik pridruži vojski, kar je on sprva zavračal, zato so ga zaprli, v vojaškem priporu pa so ga vsakodnevno vabili k skupni jutranji molitvi. Tako se je začel pretvarjati, da mu v vojski ugaja, da ni bil več pod stalnim nadzorom. Tedaj je odšel in zapustil tudi državo. Starega očeta ni nikoli prijavil policiji. V času, ko je tožnik zapustil Gambijo, sicer ni imel ciljne države. Sprva si je želel le v Senegal, ker je blizu Gambije in tja ni težko priti. V Sierra Leone ni mogel iti, ker ni vedel, kako daleč je. Tožnik se v Gambijo ne želi vrniti, saj bi, če se vrnil, imel iste ali še hujše probleme, ker se ni poslušno pridružil vojski, niti ni postal dober musliman, kakor je želel stari oče. Meni, da bi mu kaj storili, če bi zavrnil skupne molitve, ga morda zaprli za vedno ali pa celo ubili.

5. Na drugem osebnem razgovoru 25. 5. 2020 je tožnik navedel, da nima veroizpovedi. Glede osebnih dokumentov je povedal, da potnega lista nima, osebno izkaznico pa je izgubil v Libiji, na poti v Evropo, njegovo študentsko izkaznico pa ima tožnikov stari oče. Po predočenju, da je na prvem osebnem razgovoru v zvezi z osebno izkaznico povedal, da jo je izgubil v Alžiriji, je tožnik odgovoril, da v Alžiriji ni nikoli izgubil nobenega dokumenta in da je on svojo osebno izkaznico izgubil v Libiji, z njo je potoval in se ne spomni, da je rekel, da ima njegovo osebno izkaznico stari oče. Povedal je še, da je odraščal v muslimanskem okolju ter kot otrok sledil islamu in obiskoval mošejo. Po predočenju njegove izjave, podane predhodno med postopkom, da je njegov stari oče v času tožnikove starosti 10 ali 11 let želel, da bi tožnik postal musliman, je pojasnil, da ni več hotel biti musliman in sodelovati pri molitvah, a ga je stari oče vedno poiskal v času molitev in ga pretepel, če se mu pri molitvi ni pridružil. V šoli je tožnik prenehal prakticirati islam že v starosti 10 let. Zato ga niso marali in ga klicali „brezverec“, šolo pa je prenehal obiskovati v starosti približno 12 let. Na vprašanje, da naj opiše dogajanje, ko je bil odpeljan v vojaško oporišče in vse do njegovega odhoda, je tožnik navedel, da so ga vojaki odvedli od doma rekoč, da mora z njimi v oporišče k staremu očetu. Na vprašanje, koliko je bil takrat star, je odgovoril, da približno med 12 in 20 let. Ko je bil pozvan, da naj pojasni ugotovljena razhajanja s svojimi prejšnjimi izjavami o tem istem dogodku in po predočenju, da je predhodno sam navajal, da je prejel poziv za služenje, je tožnik odgovoril, da poziva ni nikoli dobil. Dodal je, da ko mu je bilo 20 ali 21 let, mu je stari oče izročil torbo z vojaškimi potrebščinami ter ga zaklenil v sobo v vojaškem oporišču, a se ne spominja točno meseca in letnice tega dogodka. Mama ga v oporišču ni nikoli obiskala, starega očeta pa je tam videval. Uril se je skupaj z ostalimi ter se pretvarjal, da je musliman, kar je trajalo približno teden dni, potem pa je dobil dovoljenje za izhod v mesto. Takrat je pobegnil in tudi zapustil državo. V vojski tožnik ni podpisal nikakršnega dokumenta ali pogodbe o služenju. Ko je pobegnil, je odšel naravnost v Senegal. Nasilja starega očeta in ugrabitve ni nikoli prijavil policiji, niti ni razmišljal, da bi to storil. Tudi nadrejenim v vojski ni povedal, da je tam pod prisilo in da si ne želi ostati tam. Na vprašanje, ali je imel s strani gambijskih oblasti kadarkoli težave, ker ni želel biti musliman ali ker se ni želel vključiti v vojaške strukture, je tožnik odgovoril, da težav s strani oblasti ali policije zaradi tega ni nikoli imel, pač pa le v šoli in s starim očetom. V kraju B. ga niso marali, ker ni bil ne kristjan, niti musliman, ampak ateist. Na vprašanje, ali ni nenavadno, da je po prihodu iz Libije v letu 2013 v Italijo nato tam živel 5 let ter da v vsem tem času ne bi nikoli dobil informacij glede azila, je tožnik povedal, da je informacije glede azila dobil po približno enem ali dveh letih pri nekem moškem, za katerega je delal, vendar tedaj ni živel v Zbirnem centru. Na nadaljnje vprašanje, zakaj ni preprosto odšel na policijo in tam zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da na to ni nikoli pomislil. Na vprašanje, ali je po lastnem mnenju imel v Italiji možnost zaprositi za mednarodno zaščito, je odgovoril, da tega ni nikoli storil. Ko mu je policija, po tem, ko ga je zaustavila v mestu Č., ker ni imel dokumentov, odredila, da mora zapustiti Italijo, je odšel v Rim, nato v Avstrijo, kjer je nameraval zaprositi za mednarodno zaščito. Ker pa je tam izvedel, da ga bodo avstrijske oblasti deportirale, ker prihaja iz varne Gambije, se je odločil, da odide v Slovenijo. Zaključno je na vprašanje, ali želi sam povedati kaj, kar se mu zdi pomembno, tožnik odgovoril, da ne, ničesar. Četudi vse do izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, za toženo stranko ni dvoma, da tožnik prihaja iz Gambije in je državljan Republike Gambije.

6. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzame določila 2. odstavka 41. člena ter 1., 2. in 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 in pojasni, da je v tem okviru tudi ugotavljala obstoj okoliščin iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 tako, da je v postopku ugotavljala, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, ali je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, ali so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom ter ali je zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče in ali je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. V zvezi z oceno dejstva, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, je stališču tožene stranke ni mogoče spregledati ugotovljenih velikih nasprotij in razlik v njegovih navedbah glede njegovih opisov časovnega trajanja dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ker tožnik ni podal ustreznih in prepričljivih pojasnil, ker so bili nekonsistentni in neprepričljivi tudi njegovi odgovori na konkretna vprašanja glede ugotovljenih protislovij in nekonsistentnosti. Razen tega pa nobenega izmed navedenih dogodkov, ki naj bi se mu zgodili, tožnik ni prijavil policiji.

7. Po stališču tožene stranke je v primeru, ko je izjava prosilca edino dokazno sredstvo, s katerim utemeljuje svojo prošnjo, zelo pomembno, da prosilec vedno enako navaja iste podatke in dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. V tožnikovih navedbah pa so po ugotovitvah tožene stranke številne nedoslednosti in protislovja opisanih dogodkov, ki naj bi predstavljali razlog za tožnikov odhod iz izvorne države. Čeprav je skladnost podanih izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca, so tožnikove izjave po oceni tožene stranke malo verjetne in protislovne, tožnik pa jih ni znal zadovoljivo pojasniti niti po tem, ko je s strani tožene stranke prejel informacije o izvorni državi, saj so njegove izjave v pomembnem delu ostale neskladne s pridobljenimi informacijami, pa tudi same med seboj. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik splošno neverodostojen. Tudi sicer pa njegove navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito - družinske težave s starim očetom zaradi tožnikovega zavračanja vključitve v vojaške formacije in prakticiranja islama, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Predvsem zato, ker tožnik dejanj starega očeta ni prijavil policiji in ker glede na to, da se ni obrnil na policijo, tudi ni uspel izkazati, da mu država ne bi nudila zaščite. Še zlasti pa zato, ker je tožnik sedaj odrasla oseba, star 30 let, in tudi če je njegov strah pred starim očetom resnično tako velik, da se noče vrniti v domači kraj, se lahko kot polnoleten naseli kjerkoli drugje v Gambiji, kjer ne bi imel stikov s starim očetom, ki je zdaj star 84 let. Zato je tudi verjetnost, da ima v Gambiji še tak vpliv, da bi ga lahko našel kjerkoli, po oceni tožene stranke izjemno majhna.

8. Po oceni tožene stranke tako tožnik ne izpolnjuje ne pogojev za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 in tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 20. člena ZMZ-1, saj gre izključno za družinsko zadevo med tožnikom in člani družine, konkretno starim očetom. Razen tega navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz njegovih navedb kot očitno izhaja, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo v smislu določil 28. člena ZMZ-1, ki mora biti individualno utemeljena, kar nikakor ni mogoče sklepati na podlagi tožnikovih izjav in njegovih nasprotujočih ter nekonsistentnih navedb glede razlogov preganjanja. Zato tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem da utrpi resno škodo v smislu prve, druge in tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Ker je bilo ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1 ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je njegovo prošnjo tožena stranka zavrnila na podlagi 3.. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ-1. 9. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter v treh nadaljnjih pripravljalnih vlogah izpodbija izdano odločbo zaradi zmotne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku podeli status begunca oziroma subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uvodoma v tožbi očita toženi stranki napačno uporabo materialnega prava v zvezi z omembo prve alineje 53. člena ZMZ-1, češ da 53. člen ZMZ-1 sploh nima nobenih alinej niti odstavkov. Nadalje v tožbi (na str. 2 v 5. odstavku) izrecno poudarja, da tožnikov razlog za priznanje mednarodne zaščite ni strah pred prisilnim služenjem vojaškega roka, ampak navaja, da je pobegnil zaradi družinskih problemov, zaradi katerih v Gambiji ni bil več varen. To pa zato, ker je pripadnik zelo verne muslimanske družine, sam pa že v starosti 10 ali 11 let ni več želel slediti muslimanski veri in verskim obredom, k čemur ga je silila družina, zlasti stari oče, celo pretepali so ga in mu niso pustili, da odide. Kljub temu, da je večkrat pobegnil, ga je stari oče, ki je bil vojaški poveljnik, vedno našel in pripeljal nazaj. Glede na svoje pretekle izkušnje meni, da bi ga stari oče tudi sedaj našel, če bi se tožnik vrnil v Gambijo, glede na to, da je Gambija majhna država s približno 2 mio. prebivalcev, pa tudi zato, ker je proti tožniku vsa družina, razen njegove mame, ne le stari oče. Ker se policija z družinskimi zadevami ne ukvarja, stari oče pa ima kot vojaški poveljnik velik vpliv, tožnik meni, da zaščite ne more dobiti. Ugotovljena neskladja v njegovih izjavah sam označuje kot manj pomembna. Glede ugotovitve, da v svoji lastnoročni izjavi sploh ni omenjal vsiljevanja islama, ampak zgolj siljenje v vojsko, tožnik navaja, da to ne more pomeniti, da glede vsiljevanja islama ni verodostojen. Ker sam meni, da ocena njegove verodostojnosti tako ni pravilna, toženi stranki očita, da je posledično nepravilno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Kar se tiče zahteve glede vložitve prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času je po stališču tožnika potrebno upoštevati zgolj čas za vložitev prošnje v Republiki Sloveniji, ne pa v drugih državah EU, tožnik pa je že med postopkom pojasnil razloge, da v Italiji in Avstriji ni zaprosil za azil, češ da se je v Italiji bal zapora, v Avstriji pa tega, da vračajo ljudi v Gambijo. V nadaljnji pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri vseh navedbah v tožbi in še dodaja, da ker je Gambijo zapustil že v letu 2011, je po njegovem mnenju tudi vir iz leta 2012 relevanten glede na obdobje, ko je bil še v Gambiji.

10. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, naknadno pa še dve pripravljalni vlogi. Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ker meni, da je pravno pravilna in zakonita. Ker so bile tožnikove izjave neprepričljive, tudi informacije, ki opisujejo nek dogodek, ne morejo teh izjav dvigniti na raven verodostojnosti. Poudarja, da je tožnik imel v postopku vse možnosti, da pojasni in razjasni svoje razloge za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Razen tega tožnik ni v postopku ne dokazoval niti dokazal, da je njegov stari oče glede na opisano starost še vedno živ in da bi ga po devetih letih tožnikove odsotnosti iz države on ali kdorkoli od družinskih članov v primeru vrnitve v izvorno državo sploh še iskal. Predvsem pa je tožnik po lastnih navedbah zdaj star 30 ali 31 let in se v življenju znajde ter se zna postaviti zase, kar je tudi dokazal v zadnjih devetih letih. Zato bi se v primeru vrnitve nedvomno znal tudi upreti staremu očetu, ki po upokojitvi nedvomno nima več nekdanjega vpliva in moči, pa tudi ostalim članom družine, ter zaživeti v izvorni državi samostojno in neodvisno. Glede tožnikove trditve, da mu državni organi v izvorni državi niso sposobni nuditi zaščite, tožena stranka meni, da gre za zgolj hipotetične trditve, saj se tožnik k njim po pomoč sploh ni zatekel. Sodišču smiselno predlaga, da naj tožbo zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V skladu z določbo 2. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

13. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

14. V konkretnem primeru sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi 19. 2. 2021 vpogledalo upravne spise in tudi zaslišalo tožnika, ugotavlja, da tožbeni ugovori v zvezi z izpodbijano odločbo niso utemeljeni. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je tožena stranka ob odločanju o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito napačno uporabila materialno pravo, kolikor je bila tožba (pravilno: prošnja) zavrnjena v povezavi s prvo alinejo 53. člena ZMZ-1 (v povezavi s 3. alinejo 1. odstavka 49. člena ZMZ-1), češ da 53. člen ZMZ-1 sploh nima alinej, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na več mestih v izpodbijani odločbi - tako v uvodu, kot tudi večkrat v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pravilno navedla pravno podlago sprejete odločitve. Tako gre pri edini omembi prve alineje 53. člena ZMZ-1 (v povezavi s 3. alinejo 1. odstavka 49. člena ZMZ-1) v samem zaključku izpodbijane odločbe (na str. 18, 2. odstavek) za očitno pisno pomoto, ki jo organ, ki je izdal odločbo, lahko vsak čas popravi s sklepom na podlagi 2. odstavka 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Zato po presoji sodišča sama po sebi navedena pomanjkljivost oziroma očitna pisna pomota, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki zgolj iz tega razloga ni nezakonita.

15. Glede na tožnikove navedbe na naroku ter v lastnoročni vlogi, prošnji na predpisanem obrazcu in na dveh nadaljnjih osebnih razgovorih, kot so predhodno povzete, se sodišče v celoti strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, oziroma, ki jih je uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite. V tej zvezi se na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je tožniku na ustrezen način z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj tožniku omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, pa tudi sicer je njena obrazložitev celovita, podrobno in logično prepričljivo utemeljena z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jim sledi. Sprejeta odločitev tožene stranke temelji na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena1 ZMZ-1, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi nepravilno uporabila materialno pravo, četudi v samem zaključku, kot rečeno očitno pomotoma omenja povezavo s prvo alinejo 53. člena ZMZ-1. Tožena stranka je namreč svojo odločitev sprejela po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku ter po opravljenih dveh osebnih razgovorih, o čemer sta bila sestavljena tudi zapisnika, h katerima tožnik ni imel nobenih pripomb, niti ni imel nobenih pripomb na samo tolmačenje in prevajanje, zato imata zapisnika oba dokazno veljavo javne listine v skladu z določili 80. člena v povezavi s 169. členom ZUP. Zato sodišče po povedanem zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor absolutne kršitve pravil postopka, še zlasti glede na večje število opravljenih osebnih razgovorov s tožnikom od običajnega (enega osebnega razgovora, ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite).

16. Ob vsem navedenem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla jasne in prepričljive razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, sodišče pa se tem razlogom pridružuje.

17. Sodišče po povedanem sodi, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, čeprav morebiti tožnik opisane družinske težave dojema kot preganjanje, vendar pa le-te nimajo značilnosti preganjanja, kot to določa Ženevska konvencija o statusu beguncev v 1.A členu, ker tudi po presoji sodišča v tem primeru ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. 1 Določba 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 se glasi: "Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne v rednem postopku, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite;"