Jedro

Ne gre za situacijo, ko bi bil dolžnik, zoper katerega je bil izveden postopek prisilne poravnave in slednja potrjena, istočasno tudi dolžnik v tem postopku zavarovanja, pač pa so vloge zamenjane. Nad upnikom v tem postopku je bila potrjena prisilna poravnava, glede na izid tega postopka zavarovanja pa je postal dolžnik za povračilo stroškov postopka zavarovanja. Terjatev dolžnika zoper upnika na povračilo stroškov postopka je torej nastala z izpodbijanim sklepom, to pa je že po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 5/2012 z dne 31.7.2012, ki je postal pravnomočen dne 16.8.20012. Tako tudi ne gre za situacijo iz prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP, ko bi bil izpodbijani sklep izdan pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in bi tudi zanj veljali učinki potrjene prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka) in upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.182,20 EUR v 8 dneh (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožil upnik, smiselno pa je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se dolžniku naloži povračilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je upnik v pritožbi izrecno navedel, da se pritožuje le zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov postopka, ne pa tudi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe postala pravnomočna. Pritožnikove pritožbene trditve o kršitvi pravil postopka, ker ni pravočasno prejel vabila na narok, na katerem bi navedel dejstva o utemeljenosti njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 82/2009 z dne 18.2.2009 v zvezi z dolžnikovim neutemeljenim unovčevanjem bančne garancije in v prvostopenjskem sklepu upniku očitanim neizkazanim pogojem iz drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče ni presojalo, saj bi v nasprotnem primeru neupravičeno posegalo v pravnomočni del izpodbijanega sklepa.

5. Glede na pravnomočno odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari (predlogu za izdajo začasne odredbe), pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZPP o povračilu stroškov postopka zavarovanja, upoštevaje uspeh strank v tem postopku. Ker v njem upnik ni uspel, mora po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžniku povrniti stroške tega postopka. Zato ni utemeljen pritožnikov predlog za spremembo izpodbijanega stroškovnega dela sklepa tako, da bi bil dolžnik dolžan upniku povrniti stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

6. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da plačilo večjega dela stroškov dolžnika zapade pod pogoje prisilne poravnave, ker je bil dne 31.7.2012 izdan sklep St 5/2012 o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom (pravilno upnikom v tem postopku). Po prvem odstavku 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Terjatev, na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, pa vključuje: glavnico te terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave, obresti, ki so se natekle do začetka postopka prisilne poravnave, če pa je bilo o terjatvi odločeno s pravnomočno sodno odločbo, pa tudi stroške postopka, v katerem je bila izdana ta odločba (četrti odstavek 212. člena ZFPPIPP).

7. V obravnavani zadevi pa ne gre za situacijo, ko bi bil dolžnik, zoper katerega je bil izveden postopek prisilne poravnave in slednja potrjena, istočasno tudi dolžnik v tem postopku zavarovanja, pač pa so vloge zamenjane. Nad upnikom v tem postopku je bila potrjena prisilna poravnava, glede na izid tega postopka zavarovanja pa je postal dolžnik za povračilo stroškov postopka zavarovanja. Terjatev dolžnika zoper upnika na povračilo stroškov postopka je torej nastala z izpodbijanim sklepom, to pa je že po izdaji sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 5/2012 z dne 31.7.2012, ki je postal po podatkih iz spletnih strani AJPES pravnomočen dne 16.8.20012. Tako tudi ne gre za situacijo iz prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP, ko bi bil izpodbijani sklep izdan pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in bi tudi zanj veljali učinki potrjene prisilne poravnave.

8. Ker torej na upnikovo dolžnost povračila stroškov postopka zavarovanja v odmerjeni višini potrjena prisilna poravnava ne vpliva, kot nerelevantna izzveni tudi pritožbena trditev, da bi pritožnik na sklenjeno prisilno poravnavo prvostopenjsko sodišče lahko opozoril, če bi bil pravilno vabljen na narok.

9. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o upnikovih pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica njegovega neuspeha v pritožbenem postopku.