Jedro

Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva plačilo razlike v plači od 14. 7. 2018 do 6. 1. 2019, 13. plačo za leto 2018 in razliko iz naslova regresa za leto 2018 (I. točka izreka), ustavilo je postopek za plačilo mesečne razlike v plači od 1. 6. 2014 do 14. 7. 2018 (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da mora toženki plačati stroške postopka v višini 1.896,46 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje odločitvi sodišča, ker ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca, saj so bili ti stroški potrebni. Pri priznanju stroškov je treba tehtati pravico do svobode izbire odvetnika in varstvo položaja stranke. Stranka ima vedno pravico do svobodne izbire odvetnika, saj temelji mandatni odnos na zaupanju. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Zaradi kompleksnosti večjega števila istovrstnih sporov, specialnih znanj pooblastitelja idr., je podana specialna narava mandatnega razmera. Odločitev o stroških mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Sodišče mora upoštevati 155. člen ZPP ter dejstvo, da je zadeva zapletena, obsežna in zahteva specialna znanja, zato je toženka upravičena do teh stroškov. Upravičena je vsaj do potnih stroškov od skrajne najbolj oddaljene meje delovnega območja sodišča. Predlaga spremembo odločitve o stroških postopka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek.

3. Tožnik nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, prav tako pa je odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča,1 pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki.2 Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji,3 česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka tudi ni priglasila potnih stroškov s skrajnega roba delovnega območja sodišča, niti v pritožbi ne navaja, od katerega kraja bi ji morali biti priznani, zato je njena pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

7. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), prav tako pa tožnik krije svoje stroške dogovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 15/2024, Pdp 25/2024, Pdp 78/2024, Pdp 488/2023, VSL II Cp 796/2023, VSL II Cp 796/2023, Pdp 447/2022, VSL II Cpg 701/2021, VSM I Cp 902/2020, VSL II Cp 1644/2019. 2 Prim. Up-28/00, Up-28/00. 3 Prim. Pdp 25/2024, VSL II Cp 796/2023.