Jedro

Cilj pridržanja po Uredbi Dublin III je omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba zapustila drugo državo članico, ki je zakonsko določen objektivni kriterij, lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar le v povezavi z dodatno kvalificiranimi okoliščinami, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2387/2022/5 (1222-02) z dne 9. 6. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2387/2022/5 (1222-02) z dne 9. 6. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 9. 6. 2022 od 12.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 9. 6. 2022 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je leta 2019 iz izvorne države zakonito odšel v Turčijo, nato pa v Grčijo, kjer je ostal sedem mesecev, ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Od tam je po balkanski poti nadaljeval do Hrvaške, kjer je bival tri tedne in ni počakal na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, saj je odšel v Slovenijo, kjer ga je prijela policijska patrulja. Ciljne države ni imel. 3. Po pregledu baze Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 3. 8. 2016 v Grčiji in 14. 5. 2022 na Hrvaškem. Zato je hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za tožnikov ponovni sprejem in na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

4. Ob sklicevanju na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je tožena stranka presojala, ali obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, zaradi česar bi mu bilo treba omejiti gibanje. Ponovno je ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem in v Grčiji. Zato je ocenila, da je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Menila je, da iz tožnikovih izjav niso razvidni utemeljeni razlogi za zapustitev Hrvaške, saj je le posplošeno navedel, da te od tam vrnejo v Bosno in da v treh tednih bivanja ni imel intervjuja. Ob upoštevanju časovnih okoliščin pridobitve statusa prosilca na Hrvaškem in tožnikovega prijetja v Sloveniji je ocenila, da je bilo obdobje, ko tožnik na Hrvaškem naj ne bi imel intervjuja, bistveno krajše od navedenega, pa tudi sicer ni bilo tako dolgo, da bi utemeljevalo odhod iz države. Ker je bil na Hrvaškem obravnavan kot prosilec, so po stališču tožene stranke neutemeljene tudi tožnikove navedbe o vračanju v Bosno in Hercegovino.

5. Zato je po oceni tožene stranke mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil svojo predajo Hrvaški. Tožena stranka je poudarila, da je tožnik na poti prečkal več držav, kjer z izjemo Hrvaške, v kateri ni počakal, in Grčije, v kateri je bila njegova prošnja zavrnjena, ni zaprosil za mednarodno zaščito. Po njeni presoji je očitno, da za tožnika ni bistvena mednarodna zaščita, ampak bivanje v določeni državi. Menila je, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite za prehajanje mej med različnimi državami in da se ne želi vrniti na Hrvaško.

6. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke podan objektivni kriterij, ki v skladu s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 kaže na nevarnost pobega. Zato je ob upoštevanju drugih okoliščin ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. S tem v zvezi je izpostavila, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ki jo je zapustil pred odločitvijo. Po njenem mnenju niso prepričljiva tožnikova pojasnila, da ni prejel informacij o postopku za priznanje mednarodne zaščite, saj so mu bili odvzeti prstni odtisi in je bival v nastanitvenem centru v Zagrebu. Glede na tožnikova pretekla dejanja je domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bo samovoljno zapustil ozemlje Slovenije še pred zaključkom postopka predaje pristojni državi članici.

7. Tožena stranka je glede na preteklo tožnikovo ravnanje, ko je samovoljno zapustil Hrvaško, za kar ni izkazal utemeljenih razlogov, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da je slovensko mejo prestopil, ko je prečkal potok Bregana pri Kršljinovem mlinu, nato pa se je napotil proti vasi, po gozdu ni hodil. Pojasnjuje, da je želel priti v Slovenijo in da je iz njegovih izjav razvidno, da je stopil v stik z občanom, da bi poklical policijo. Navedeno po njegovem mnenju ne izkazuje višje stopnje njegove begosumnosti. Trdi, da se je bal vrnitve v Bosno, zaradi česar je na Hrvaškem privolil v odvzem prstnih odtisov, vendar ni vedel, da se to dejanje nanaša na vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega ob tej priložnosti naj ne bi imel osebnega razgovora, prav tako pa naj mu ne bi bilo pojasnjeno, da do konca postopka ne sme zapustiti Hrvaške. Priznava, da je bil po tem nastanjen v kamp v Zagrebu, kjer je bil deset dni, vendar ni vedel, zakaj je tam. Pojasnjuje, da je imel kartico s svojo sliko, ki jo je uporabljal za vstop in izstop iz kampa ter za hrano. Kljub zdravstvenim težavam mu naj ne bi bila nudena zdravstvena oskrba, čeprav je zanjo zaprosil. 9. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni nameraval vložiti prošnje na Hrvaškem, kar pomeni, da te države ni namenoma zapustil pred odločitvijo o prošnji, saj sploh ni vedel, da teče postopek. Meni, da niso podane kvalificirane okoliščine iz njegove sfere, ki bi vzpostavile visoko stopnjo nevarnosti njegovega pobega. Izpostavlja, da ni zapustil Slovenije, čeprav je bil 14 dni nastanjen v azilnem domu v Ljubljani, v katerem se strog režim v sprejemnih prostorih ne izvaja.

10. Tožnik opozarja še na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

11. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in težko prenaša omejitev osebne svobode. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem obravnavanega ukrepa.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da tožnik ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, saj ga je prijela patrulja policijske postaje Brežice. Trdi, da iz tožnikovih odgovorov ni razvidno, da bi bil na Hrvaškem prisiljen v podajo prošnje. Po oceni tožene stranke je tožnikova znatna begosumnost izkazana s tem, da je pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, vendar ni počakal na odločitev, za samovoljno zapustitev pa ni navedel utemeljenih razlogov. Pojasnjuje, da tožnik ni zapustil ozemlja Republike Slovenije zgolj zato, ker je bil na varovanem območju.

13. Dne 23. 6. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84.a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.2 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.3

17. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni namenoma zapustil Hrvaške pred odločitvijo o njegovi prošnji, saj sploh ni vedel, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj mu je hrvaška policija le vzela prstne odtise.

18. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik s sklicno številko "1" (case ID ...) opredeljen v zvezi s Hrvaško, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013).4 Na ugotovitev, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, prav tako nakazujejo njegove izjave ob izreku obravnavanega ukrepa, da je bival v kampu v Zagrebu in da je imel kartico s svojo sliko, ki jo je uporabljal za vstop in izstop iz kampa ter za hrano. Tudi na glavni obravnavi je izpovedal, da je v sprejemnem centru v Zagrebu bival deset dni in prejel kartico za prehrano. Ne glede na navedeno pa sodišče dopušča možnost, da tožniku zaradi neustreznega informiranja ni poznan postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj je iz njegove prepričljive izpovedbe na glavni obravnavi, glede katere sodišče ni našlo razlogov, da ji ne bi verjelo, razvidno, da mu nikoli niso nič pojasnili v zvezi s tem, da ne sme zapustiti Hrvaške, dokler se postopek ne zaključi. Navedena okoliščina pa že po naravi stvari pomembno vpliva na presojo stopnje nevarnosti pobega v okviru presoje, ali so izkazane dodatno okvalificirane okoliščine.

19. Iz navedenega je razvidno, da je v obravnavani zadevi sicer izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1 84. a člena ZMZ-1, vendar pa tožena stranka ni presojala dodatno okvalificiranih okoliščin, ki bi vzpostavljale visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega.5 Že zato, ob upoštevanju možnosti, da tožniku zaradi neustreznega informiranja na Hrvaškem ni bil znan potek postopka za priznanje mednarodne zaščite6, po presoji sodišča ni izkazano, da je nameraval Slovenijo le prečkati in ne v njej zaprositi za mednarodno zaščito. Poleg tega je sodišče zaznalo tožnikovo resnicoljubnost tudi v zvezi z njegovo izjavo na glavni obravnavi, iz katere je razvidno, da je Slovenija njegova ciljna država in da bo tu počakal do konca postopka.

20. Ker v obravnavani zadevi niso izkazane kvalificirane okoliščine, ki bi vzpostavljale visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj po presoji sodišča niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo do vseh navedb strank v postopku.

**K II. točki izreka:**

21. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

23. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

24. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

25. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

26. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve). 4 V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). V zvezi s tem glej tudi sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16 z dne 26. 7. 2017 (70. in 71. točka obrazložitve). 5 V odgovoru na tožbo je celo navedla, da je tožnikova znatna begosumnost izkazana že s tem, da je pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, vendar ni počakal na odločitev, za samovoljno zapustitev pa ni navedel utemeljenih razlogov. 6 Razprava glede okoliščin tožnikove pridobitve statusa prosilca na Hrvaškem bi sicer prišla v poštev, če bi tožena stranka poleg objektivnega kriterija presojala obstoj dodatno okvalificiranih okoliščin.