Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se prisojeni znesek zniža za 522,97 EUR (iz 28.377,43 EUR na 27.854,46 EUR) in da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 26. 11. 2018 dalje do plačila; - v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 76 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 24 % njenih pravdnih stroškov.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo plačilo 28.377,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora toženka tožniku povrniti do deleža 76,5 %, tožnik pa toženki do deleža 23,5 % (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se tožnik pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi vso zahtevano odškodnino in določi 95 % uspeh v pravdi.

Sodišču očita, da bi mu moralo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi vso zahtevano odškodnino. V razloge sodbe ni povzeto izvedensko mnenje v delu, v katerem izvedenec ugotavlja, da bo tožnik glede na naravo poškodb in trajne posledice tudi v bodoče trpel občasne bolečine blage ali srednje intenzitete, in sicer v prisilnih držah, občasno položajne bolečine ponoči, ob spremembah vremena, pri dalj časa trajajočih naporih. Tožnikova škoda (intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je primerljiva s škodo in zanjo prisojeno odškodnino v zadevi VSK I Cp 228/2017. Gre za primerljive okoliščine prometne nesreče (izsiljenje prednosti nezaščitenemu motoristu), primerljivo poškodovanost in trajanje zdravljenja, primerljive nevšečnosti med zdravljenjem in primerljiv obseg trajnih posledic (tudi tožnik ne zmore dela in športnih aktivnosti, pri katerih je potrebno sodelovanje obeh rok). Napačen je tudi ugotovljeni pravdni uspeh (po višini 53 %). Do pripravljalne vloge z dne 1. 4. 2022, s katero je zvišal zahtevek, je bil tožnikov uspeh 92 %, oziroma (upoštevajoč uspeh po temelju in višini), 96 %. Večina storitev je bila opravljena pred 1. 4. 2022, po tem datumu je bil opravljen le zadnji narok.

3. Toženka se zoper ugodilni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.1 Primarno pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Meni, da je prisojena odškodnina po vseh odškodninskih postavkah pretirana ter neusklajena s sodno prakso (II Ips 775/2007) in tožnikovim zdravstvenim stanjem. Judikata, na katera se je oprlo sodišče (II Ips 211/2007, VSK I Cp 228/2017), nista primerljiva, sodišče podobnosti v ničemer ni obrazložilo. V prvem primeru je oškodovanec utrpel težje poškodbe kot tožnik, njegovo zdravljenje je bilo daljše. Neprimerljivo je tudi bolečinsko obdobje, prav tako obseg trajnih posledic. Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi znašala 13.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 25.000 EUR. Tožnik, ki si je poškodoval nedominantno roko, bo na podlagi zaposlitvene rehabilitacije, ob uporabi podpore, zmožen tudi za dvoročno, lažje fizično delo. Glede na mnenje izvedenca, da se tožnik zaradi blage poškodbe možganov z nezavestjo dogodka ne spominja, tožnik ni mogel utrpeti primarnega strahu. V kolikor pa ga je, je njegova terjatev iz tega naslova do vložitve tožbe že zastarala. Zastaralni rok namreč lahko teče z nastankom vsake posamezne pravno priznane škode (takšno je tudi stališče v zadevi II Ips 6/2014). Primerna odškodnina za strah znaša 2.000 EUR. Zastarala je tudi terjatev za premoženjsko škodo, saj je tožnik vso škodo utrpel do 9. 10. 2016 (450 EUR za motoristično opremo, 72,97 EUR za avtovleko - 6. 11. 2015, 120 EUR za diagnostiko - 11. 12. 2015, 120 EUR za fizioterapijo - 21. 5. 2016 in 19. 2. 2016, 900 EUR za tujo nego in pomoč, potrebno do 29. 4. 2016, ter 25,75 EUR za potne stroške). Napačna je tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Tožnik je zadnjo dopolnitev dokumentacije toženki posredoval 26. 11. 2018, zato je lahko prišla v zamudo šele 14 dni po prejemu dokumentacije, tj. 11. 12. 2018. Navedeno je skladno z mnenjem izvedenca, da je bil obseg trajnih posledic ugotovljen šele 24. 9. 2018. 4. Tožnik in toženka nista odgovorila na nasprotnikovo pritožbo.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi pravni temelj škodnega dogodka v pritožbenem postopku ni več sporen: tožnik je bil telesno poškodovan v prometni nesreči 6. 11. 2015 kot voznik motornega kolesa, v kateri je povzročiteljica nesreče (toženkina zavarovanka) izsilila prednost, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Pri padcu z motorja je tožnik utrpel: pretres možganov, udarnino leve rame, zvin vratne hrbtenice, odtrganje sprednje korenine živca C6, poškodbo brahialnega pleteža levo, udarnino leve strani prsnega koša, pretrganje sramnične vezi, razpočno rano v prvem medprstju desne roke in odrgnine po obeh golenih.

_Glede nepremoženjske škode_

7. V 179. členu OZ2 so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Naloga sodišča je torej, da upošteva posebnosti konkretnega primera (posebnosti konkretnega oškodovanca), nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.3 Iz pritožbenih navedb izhaja, da tako tožnik kot toženka izpodbijata višino odškodnine (toženka z ugovorom zastaranja tudi temelj prisojene odškodnine za primarni strah), ne pa tudi ugotovljenega obsega škode.

8. Ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu poškodb, poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, imajo dokazno podlago (tudi) v mnenju izvedenca travmatologa. Ne drži tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dela njegovih ugotovitev ni upoštevalo. Ugotovitve izvedenca, vključno z ugotovitvami o bodočih bolečinah, so izčrpno povzete v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (1. odstavek na 18. strani).4 Glede na to, da je sodišče prve stopnje mnenju v celoti sledilo, ni odločilno, da izvedenčevih ugotovitev o bodočih bolečinah ni ponovno povzelo v okvir ugotovitev na 19. strani izpodbijane sodbe. Tožnik je bil hospitaliziran 17 dni, njegove poškodbe so bile zdravljene konservativno (z izjemo rane na desnici, ki je bila kirurško oskrbljena ob sprejemu v urgentni kirurški ambulanti). Po nezgodi je 7 dni trpel trajne hude in zelo hude bolečine, nato 10 dni srednje hude bolečine z občasnimi hudimi bolečinami, po odpustu iz bolnišnice pa še en mesec srednje hude bolečine, ki so se spremenile v blage bolečine, ki so trajale 15 mesecev. Kasneje so se bolečine zaradi reinervacije poškodovanega živčnega pleteža ponovno intenzivirale do srednje hudih bolečin z občasnimi hudimi bolečinami. Občasne blage in srednje hude bolečine v prisilnih držah, ob daljših naporih, ob spremembi vremena je tožnik trpel do zaključne ocene stanja v Centru za poklicno rehabilitacijo (24. 9. 2018). V enakih okoliščinah jih bo občasno trpel tudi v prihodnosti. Utrpel je vrsto nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem: hospitalizacijo, 16 ambulantnih pregledov pri specialistih, 40 seans ambulantne fizioterapije, RTG, UZ, MRI, CT in EMG preiskave, antibiotično in protibolečinsko terapijo. Od zahtevanih 23.000 EUR je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 18.000 EUR.

9. Za (primarni in sekundarni) strah je bila tožniku od zahtevanih 4.000 EUR prisojena odškodnina v višini 3.500 EUR. Ugotovitev izvedenca travmatologa, da je tožnik v nezgodi utrpel blago poškodbo možganov z nezavestjo, ni v nasprotju z izpodbijano presojo, da je tožnik v nezgodi utrpel tudi primarni strah. Ker slednji zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom, je sodišče prve stopnje svojo presojo pravilno oprlo na tožnikovo izpoved, v kateri je prepričljivo opisal svoje občutke neposredno pred trkom.5

10. Po 1. odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan. Skladno s tem stališčem je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je triletni zastaralni rok začel teči šele z zaključkom zdravljenja (24. 8. 20176), ko je lahko tožnik opredelil obseg nepremoženjske škode, zavrnilo ugovor zastaranja (glede primarnega strahu). Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno ugotavljanje začetka teka zastaralnega roka za primarni in sekundarni strah. Četudi sodna praksa ločuje več vrst strahu (primarni, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, in zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom; sekundarni, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem; terciarni, ki ga doživlja pozneje, v podobnih okoliščinah ali ob spominjanju na škodni dogodek), je strah kot vrsta pravno priznane škode enotna škodna postavka. Strah, ki ga oškodovanec utrpi neposredno pred oziroma ob škodnem dogodku, se v primeru poškodb, ki zahtevajo zdravljenje, spremeni v strah, da zdravljenje ne bo odpravilo vseh posledic poškodb. Obe obliki strahu sta časovno povezani (primarni strah preide v sekundarnega), zato začetka teka zastaralnega roka ni mogoče cepiti na dva različna časovna trenutka.7 Zastaralni rok je glede obeh oblik strahu začel teči šele tedaj, ko je sekundarni strah izzvenel, torej ko je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno.

11. Tožnik ima trajne funkcionalne posledice zaradi pareze ramenskih mišic in mišic leve nadlakti. Aktivne gibljivosti v komolčnem sklepu praktično ni, bistveno je zmanjšana moč obračanja podlakti. Moč prijema leve roke je približno 40 % glede na moč desne roke. Tožnik z izjemo lažjih del v višini delovnega pulta ni sposoben opravljati del, ki zahtevajo sodelovanje obeh rok. Enako velja glede športno rekreativnih aktivnosti. Omejen je tudi pri opravljanju del v prisilni drži in pri prenašanju večjih bremen. Posledice se izkazujejo tudi na področju kognitivnega funkcioniranja (miselna utrujenost). Ovrednoteni sta bili dejstvi, da je tožnik mlad človek in da je desničar. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila tožniku od zahtevanih 45.000 EUR prisojena odškodnina v višini 33.000 EUR.

12. Skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (54.500 EUR)8 znaša približno 41,7 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja9 - 13,7 za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2,7 za strah in 25,2 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

13. V zvezi s tezo pritožnikov, da je prisojena odškodnina prenizka oziroma previsoka, saj odstopa od primerov iz sodne prakse, velja uvodoma poudariti, da primerov, popolnoma primerljivih konkretnemu primeru, po naravi stvari (tožnik je utrpel več poškodb) v sodni praksi ne more biti. Pritožnika svojo tezo utemeljujeta vsak z enim primerom iz sodne prakse. Tožnik se sklicuje na sodbo VSK I Cp 228/201710 in pri tem poudarja podobnosti (npr. bolečinsko obdobje v obeh zadevah), zanemari pa razlikovalne okoliščine primera. Primerljivost obeh zadev onemogoča že dejstvo, da odločba nima precedenčnega učinka, saj ni bila preizkušena v revizijskem postopku.11 Poleg tega je tudi pritožbeni preizkus (na podlagi tožnikove pritožbe) obsegal zgolj presojo, ali je prisojena odškodnina prenizka (ne pa tudi, ali je previsoka). Odločilno pa je, da je v omenjeni zadevi oškodovanec utrpel hujše poškodbe in posledice poškodb kot tožnik - zlom petega vratnega vretenca in udarnino hrbtenjače s krvavitvijo, s posledično tetraparezo. Po operaciji je bilo stanje delno sanirano, trajna posledica poškodb je pareza (omrtvelost) leve roke. Pomembne razlikovalne okoliščine izpostavljenega primera, ki so utemeljevale višjo odškodnino, so naslednje: za sanacijo poškodb je bil potreben operativen poseg, obdobje zdravljenja je bilo daljše (dve leti in pol), povezano z več nevšečnostmi, obsežnejša je bila prizadetost na delovnem področju zaradi delne izgube gibljivosti roke (razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, delo s krajšim delovnim časom). Tudi toženka se je sklicevala na primer (II Ips 775/2007, v kateri je oškodovanec utrpel obsežno ureznino na levem komolčnem sklepu s presekanino žil, živcev in podlahtnih mišic), ki ne podpira njenega stališča o previsoko odmerjeni odškodnini. Spregledala je namreč podatek, da je bila v tej zadevi oškodovancu za nepremoženjsko škodo prisojena skupna odškodnina v višini 67,5 povprečnih neto plač, od tega približno 15,4 neto plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 36,2 neto plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (torej več kot tožniku).

14. Po Fisherjevemu sistemu razvrščanja telesnih poškodb se tožnikovi najtežji poškodbi, oziroma poškodbi, katerih posledice izvedenec travmatolog opisuje kot trajne – odtrganje živčne korenine in poškodba brahialnega pleteža levo, uvrščata med srednje hude – III. skupina. Upoštevajoč primera, ki jih izpostavljata pritožnika, ter nekatere druge primere iz baze odločb o negmotni škodi (npr. VS001965,12VS00105013 in VS001651,14 ki jih je pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava kot delno primerljive izbralo na podlagi iste popoškodbene posledice – delne izgube gibljivosti in posledično močno zmanjšane funkcionalnosti roke15), velja ugotoviti, da je bila tožniku prisojena odškodnina, ki je znotraj razpona odškodnin, prisojenih v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli (delno) podobno škodo (od 34 do 67 oziroma (ob upoštevanju odločbe VSK 228/2017) 80 povprečnih neto plač). Ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse posebnosti tožnikovega primera in da prisojena odškodnina tudi po objektivnih kriterijih ni prenizka oziroma previsoka, vodita k zaključku, da je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna.

_Glede premoženjske škode_

15. Pravno podlago zahtevkov za povrnitev premoženjske škode predstavlja določba 174. člena OZ (v zvezi z 132. členom OZ), po kateri mora tisti, ki prizadene drugemu telesno bolečino ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 900 EUR za tujo nego in pomoč (3 mesece po odpustu iz bolnišnice je potreboval po 2 uri pomoči dnevno), 230,06 EUR za potne stroške (za potrebe zdravljenja je prevozil skupno 621,78 km), 840 EUR za fizikalne terapije in diagnostiko (izkazan je strošek za 12 terapij po 60 EUR in strošek za diagnostiko 120 EUR), 72,97 EUR za avtovleko in 450 EUR za uničen motoristični kombinezon.

16. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 336. člena OZ). Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode.16 Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja glede premoženjske škode zavrnilo z enakim argumentom kot ugovor zastaranja glede nepremoženjske škode: triletni zastaralni rok je začel teči šele z zaključkom zdravljenja, šele takrat je namreč tožnik lahko natančno opredelil obseg premoženjske škode. Utemeljena je toženkina pritožbena graja, da je terjatev iz naslova povrnitve stroškov avtovleke že zastarala, saj je tožnik povrnitev te škode s tožbo (vloženo 8. 10. 2019) zahteval po preteku triletnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 352. člena OZ. Gre za škodo, ki je tožniku nastala že 6. 11. 2015 (kar izkazuje račun v prilogi A61), in ki ni v nobeni povezavi s tožnikovim zdravljenjem. Ker je lahko tožnik obseg te premoženjske škode opredelil že ob njenem nastanku, začetek triletnega zastaralnega roka ne more biti vezan na datum zaključka zdravljenja. Enako velja glede zahtevka za povračilo škode za uničen motoristični kombinezon. Čeprav gre v tem delu za t. i. nereparirano premoženjsko škodo (1. odstavek 168. člena OZ), ni najti prepričljivega razloga za opiranje na prakso, ki se je izoblikovala pri presoji zastaranja nepremoženjske škode. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi izvotlilo pomen pravil o zastaranju. Drugače pa je mogoče ugotoviti glede drugih vtoževanih odškodninskih postavk, v zvezi s katerimi je toženka ugovarjala zastaranje (tuja nega in pomoč, potni stroški, stroški za terapije in diagnostiko). V tem delu gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je začetek teka zastaralnega roka pravilno vezan na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno.

_Glede teka zakonskih zamudnih obresti_

17. Toženka v zvezi z odločitvijo o obrestnem delu zahtevka (zakonske zamudne obresti so bile prisojene od 7. 3. 2017 dalje, tj. 14 dni po prejemu odškodninskega zahtevka) utemeljeno opozarja, da je s popolno zdravstveno dokumentacijo razpolagala šele 26. 11. 2018. Kot izhaja iz tožnikovega dopisa (priloga B7), je tega dne med drugim prejela izvid ambulantnega pregleda Klinike za fizikalno terapijo in rehabilitacijo z dne 24. 8. 2017 in mnenje Centra za poklicno rehabilitacijo z dne 24. 9. 2018. Glede na ugotovitev, da je bil tožniku obseg škode znan šele z zaključkom zdravljenja 24. 8. 2017, je treba toženkino zamudo presojati z upoštevanjem istega časovnega mejnika. Skrbnost ravnanj obeh pravdnih strank, oziroma posledice, ki izvirajo iz teh ravnanj (zastaranje, tek zakonskih zamudnih obresti), je namreč treba presojati po istih merilih. Toženka je prišla v zamudo s plačilom preostalega dela odškodnine šele tedaj, ko jo je tožnik obvestil o zaključku rehabilitacije (o zaključku zdravljenja), kar je bilo 26. 11. 2018. Skladno s splošnim pravilom o zamudi (2. odstavek 299. člena OZ) tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od zamude dalje (378. člen OZ).

_Glede stroškov_

18. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, oziroma vrednotenje pravdnega uspeha ločeno po temelju in višini. Ker je vrednost odvetniške storitve odvisna od vrednosti spornega predmeta, bo sodišče prve stopnje ob odločanju o višini pravdnih stroškov (ob vrednotenju posameznih procesnih dejanj po predloženih stroškovnih zahtevkih) moralo upoštevati, da je tožnik tožbeni zahtevek povečal (s prvotnih 31.158 EUR na 53.658 EUR) šele v svoji zadnji pripravljalni vlogi, oziroma da je bila vrednost spornega predmeta, ki je podlaga za odmero odvetniških stroškov, spremenjena šele z omenjeno vlogo.

_Sklepno_

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava toženkini pritožbi delno ugodilo in spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 522,97 EUR in da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 26. 11. 2018 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo IV. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede na doseženi pravdni uspeh17 je dolžna toženka tožniku povrniti 76 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 24 % njenih pravdnih stroškov. Ker druge toženkine in v celoti tožnikove pritožbene trditve niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je toženkino pritožbo v ostalem delu, tožnikovo pritožbo pa v celoti, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zaradi sorazmerno majhnega pritožbenega uspeha18 (1. in 3. odstavek 154. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP)**.** **____________________**

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

3 Gre za izraz načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije).

4 Tožnik bo glede na naravo poškodb in trajnih posledic, zlasti poškodbe vratne hrbtenice, stanja po poškodbi brahialnega pleteža in medeničnega obroča, tudi v bodoče trpel občasne bolečine blage in srednje hude intenzitete, v prisilnih držah, občasno položajne bolečine ponoči, ob spremembah vremena, pri dalj časa trajajočih naporih.

5 Spomnil se je, kako je ob približevanju avta sam pri sebi razmišljal: „o šit“, potem pa je bila tema.

6 Po ugotovitvi izvedenca travmatologa je zdravljenja trajalo do zaključene rehabilitacije na kliniki za fizikalno terapijo in rehabilitacijo 24. 8. 2017. 7 Glej VSL sodbo in sklep II Cp 1489/2009 z dne 8. 7. 2009. 8 Upoštevajoč delno plačilo 25.200 EUR, oziroma njegovo valorizirano vrednost 28.615,60 EUR, je bilo tožniku za nepremoženjsko škodo prisojeno 25.884,40EUR.

9 Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna neto plača ob zaključku sojenja (junij 2022) znašala 1.307,61 EUR.

10 Na isto zadevo se je pavšalno (brez obrazložitve podobnosti obeh primerov) sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11 Vrhovno sodišče je precedenčno sodišče, ki mu je naložena skrb za enotno sodno prakso (1. odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/1994, s spremembami in dopolnitvami).

12 Oškodovanki, ki je utrpela parezo desne roke z ohromitvijo moči in gibljivosti, je bilo prisojenih 34 povprečnih neto plač.

13 Oškodovancu, ki zaradi posledic poškodb ne more opravljati del, kjer je potrebna popolna gibljivost levega ramenskega sklepa in ki s težavo opravlja dela, povezana z dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen, je bilo prisojenih 51 povprečnih neto plač.

14 Oškodovancu, ki je sicer utrpel bistveno obsežnejše poškodbe kot tožnik, je bila tudi zaradi zavrte gibljivosti vseh segmentov leve roke, prisojena odškodnina v višini 67 povprečnih neto plač.

15 Primeri so povzeti iz knjige Alenke Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010. 16 Glej II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009. 17 Tožnik je po temelju uspel 100 %, po višini pa 52 % (od zahtevanih 53,658 EUR mu je bilo prisojeno 27.854,46 EUR), njegov skupni uspeh je 76 %.

18 Njen pritožbeni uspeh je bil 3 %.