Jedro

Pri tožniku je podana invalidnost III. kategorije, saj pod splošnimi pogoji za zmožen za delo avtokleparja, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da se opravlja pretežno sede.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba št. ... z dne 2. 3. 2009 in odločba št. … z dne 10. 12. 2008, s katerima je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo lažje delovno mesto od 6. 11. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 6. 11. 2008 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče razsodilo na podlagi izvedenskega mnenja specialistke medicine dela, prometa in športa, ki sicer ima ustrezno strokovno usposobljenost, mnenje pa je kljub temu napisano nestrokovno, ne odraža dejanskega stanja, ugotovitve so si med seboj v nasprotju. Nesporno se je tožnik leta 2007 v prometni nesreči poškodoval in utrpel izpah in zlom desne nartnice ter zlom izrastka desne koželjnice. Zaradi posledic poškodb tožnik še sedaj hodi z berglo, šepa, ima zatrjen desni skočni sklep in v sprednjem delu sklepa čuti stalne bolečine. Opisuje pogoje, v katerih se opravlja njegovo delo kleparja ter trdi, da so ugotovite izvedenke o delu, ki ga je zmožen opravljati, v nasprotju z opisom v delovni dokumentaciji. Na tožnikove pripombe je izvedenka mnenje dopolnila, kljub temu pa neutemeljeno vztrajala, da tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena. Med opisom tožnikovega delovnega mesta in njegovimi zmožnostmi, kot jih ugotavlja izvedenka, je veliko neskladje. Zaradi deformacij gležnja in stopala je hudo moten pri hoji in to ga ovira pri opravljanju vseh delovnih nalog. Ugotovitve izvedenke o zmožnosti opravljanja drugega dela v okviru njegovega poklica pomenijo neutemeljena predvidevanja in tudi ni navedla katero delo oziroma opravila v okviru avtokleparske dejavnosti bi tožnik lahko opravljal. Dela v svojem poklicu ni zmožen opravljati. Izvedenskega mnenja se glede ugotovitve, da je pri tožniku podana le III. kategorija invalidnosti, ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje naj prvostopenjskemu naloži pridobitev novega izvedenskega mnenja, ki bo strokovno in nepristransko in tako lahko sprejemljivo za obe stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pri prvostopenjskem sodišču ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, pazi po uradni dolžnosti.

Definicijo invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, uradno prečiščeno besedilo 4, Ur. l. RS, št. 109/2006) določa prvi odstavek 60. člena ZPIZ-1, po katerem je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku navedenega člena se invalidnost razvršča v tri kategorije, pri čemer je zavarovanec invalid I. kategorije, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V največjem obsegu je preostala delovna zmožnost ohranjena pri zavarovancih, ki so razvrščeni v III. kategorijo invalidnosti. Zanje velja, da z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerega so razporejeni. Za presojo tožnikovega zahtevka je pomembna določba tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ki kot svoj poklic določa delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Tožnik je 10. 1. 2007 nedvomno utrpel hudo poškodbo desnega gležnja, ki jo je nato, po izvidih priloženih v upravnem spisu, zdravil v travmatološki ambulanti do konca septembra 2007. Ob prvem pregledu v triažni ambulanti 5. 10. 2007 je specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine ugotovila, da gre pri tožniku za stanje po zlomu desne skočnice, ki je bilo zdravljeno operativno. Ostala je omejena gibljivost v desnem gležnju, otekanje, bolečina in izrazito patološki vzorec hoje. Kasneje se je tožnik še intenzivno zdravil pri fiziatrih oz. ortopedih. V nobenem specialističnem izvidu, ki jih je osebni zdravnik priložil svojemu predlogu za ugotovitev invalidnosti, ni ugotovitve, da je tožnikova preostala delovna zmožnost za njegov poklic bistveno zmanjšana ali celo izgubljena. Osebna zdravnica, ki tožnikovo zdravstveno stanje in rehabilitacijo ves čas spremlja in najbolje pozna, je v predlogu, podanem na podlagi drugega odstavka 259. člena ZPIZ-1, navedla kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost zlom skočnice, pojavila se je posttravmatska artroza in je zaradi tega tožnikova delovna zmožnost zmanjšana, ne pa povsem izgubljena. Dela avtokleparja ni zmožen opravljati v skrajšanem delovnem času, s poklicno rehabilitacijo pa bi se lahko usposobil za drugo delo ali celo za drug poklic s polnim delovnim časom. Tožnik je ob začetku postopka za uveljavljanje pravic dopolnil starost 35 let, za takšne primere je smotrna poklicna rehabilitacija, vendar je v delovni anamnezi v okviru postopka pri toženi stranki dne 13. 6. 2008 navedel, da pravice do poklicne rehabilitacije ne uveljavlja in se ni pripravljen dodatno izobraževati ali usposabljati.

Za obstoj določene stopnje invalidnosti je pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo, ne le na njegovo zmožnost za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen pred nastankom invalidnosti. Po Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami), ki ga je Svet tožene stranke sprejel na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 261. člena ZPIZ-1, se invalidnost ugotavlja z izvedenskim mnenjem invalidskih komisij, zdravnikov posameznikov in drugih strokovnih institucij. V postopku ugotavljanja invalidnosti pri toženi stranki sta bili pridobljeni skladni mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje, ki sta po določbi tretjega odstavka 261. člena ZPIZ-1 izvedenska organa, ki dajeta mnenje o invalidnosti v postopkih uveljavljanja pravic iz zavarovanja. Pri delu komisij, prvostopenjska je tožnika tudi osebno pregledala, so sodelovali specialisti kirurg, nevropsihiater, naknadno je mnenje podal tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ter specialist ortoped. Invalidska komisija druge stopnje se je opredelila do vse zbrane medicinske dokumentacije. Končno mnenje je bilo, da tožnik pod splošnimi pogoji ni zmožen za delo avtokleparja, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da se opravlja pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem času lahko hodi na krajše razdalje, nezmožen je upravljati nožne komande z desno nogo.

Sodišče po 243. členu ZPP izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Na predlog tožnika je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa, ki je temeljito, strokovno in podano na osnovi študija medicinske dokumentacije ter osebnega zdravniškega pregleda tožnika. Strokovnosti mnenja tožnik ne ugovarja, trdi pa, da obstaja neskladje med ugotovitvami izvedenke o preostali delovni zmožnosti ter zahtevami delovnega mesta avtokleparja. Tožnik si ugotovitev o invalidnosti III. kategorije z zmanjšanjem zmožnosti za svoj poklic za manj kot 50 % nepravilno razlaga, ko ugotovitve specialistov in izvedenke o omejitvah pri delu primerja z zahtevnostjo posameznih delovnih operacij na delovnem mestu avtokleparja. Iz strokovnih ugotovitev nedvomno izhaja, da tožnik dela avtokleparja pod splošnimi pogoji ni zmožen opravljati. Katere pa so delovne operacije na morebitnih drugih delih, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim in za katera ima izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje, pa ni predmet ugotavljanja v postopku ugotavljanja invalidnosti in s tem obveznost tožene stranke, pač pa gre za obveznost delodajalca in strokovnih institucij, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo in z zaposlovanjem delovnih invalidov. Tožnik je na obravnavi pri invalidski komisiji prve stopnje sam navedel, da bi primerno delo še opravljal, v osebni delovni anamnezi je napisal, da bi lahko opravljal tudi izvedenska dela avtomobilske stroke. Tožnikovo preostalo delovno zmožnost se ugotavlja glede na osnovni poklic, ne pa le glede na konkretna opravila in delovne operacije, ki jih je opravljal na delovnem mestu do poškodbe oziroma nastanka invalidnosti. Tudi če bi bila pri tožniku podana popolna poklicna invalidnost oziroma je njegova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več, ga v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, ker je pri njem, kot sta skladno ugotovili invalidski komisiji in izvedenka, še vedno podana preostala delovna zmožnost, ker lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu. Ustrezna lažja dela je po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-1 zavarovancu dolžan zagotoviti delodajalec, v primeru prenehanja delovnega razmerja pa po 97. členu ZPIZ-1 delovni invalid pravice uveljavlja s sodelovanjem zavoda za zaposlovanje. Skladno z ugotovljeno invalidnostjo so tožniku zagotovljene pravice do premestitve ter do ustreznega nadomestila. Če pa delodajalec iz objektivnih razlogov obveznostih, ki jih ima po 101. členu ZPIZ-1, ne more zagotoviti, lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi in v tem primeru zavarovanec oziroma invalid uveljavlja pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti ter pravico do nadomestila za invalidnost, kot določata prvi in tretji odstavek ZPIZ-1. Delovnemu invalidu se po 95. členu ZPIZ-1 lahko zagotovi pravica do poklicne rehabilitacije namesto pravice do premestitve in nadomestila, če to zahteva. Glede na tožnikovo odklonilno stališče do rehabilitacije in glede na izvedene dokaze v postopku pri toženi stranki ter pri sodišču prve stopnje, tožniku drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, mimo že priznanih z dokončno odločbo, ni mogoče priznati, ker zanje ne izpolnjuje pogojev.

Neutemeljene pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.