Jedro

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi tožnik - glede na to, da je pri prečkanju dvorišča in parkirišča zaznal, da sta poledenela - moral biti pri hoji po stopnicah bolj pazljiv. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je z 20 % soprispeval k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 371,2 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 21. 7. 2005 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko mu je spodrsnilo na poledenelih stopnicah pred vhodom v gostilno, v kateri je gostinsko dejavnost opravljala toženka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo. Odločilo je, da je toženka s 60 % krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, da pa je tudi tožnik s 40 % soprispeval k nastanku škode. Odločilo je, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika 5.007,5 EUR, ob upoštevanju 40 % soprispevka tožnika, je tožniku prisodilo 3.004,51 EUR. Sodišče je tudi delno ugodilo tožnikovim zahtevkom za povrnitev premoženjske škode.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in je odločilo, da je prispevek tožnika le 20 %. Zvišalo je tudi prisojeno odškodnino za strah na 1.000 EUR in tako odločilo, da pravična odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 5.590,21 EUR, ob upoštevanju tožnikovega 20 % soprispevka torej 4.472,168 EUR.

3. Zoper odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe tožnik vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi ter toženi stranki poleg plačila zahtevane odškodnine naloži tudi plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je z 20 % soprispeval k nastanku nesreče. Poudarja, da ni mogel pričakovati, da bodo stopnice tako poledenele, niti, da bo moral pri hoji po stopnicah stopiti izven območja preproge, ko se je umikal gostu. Meni, da mu tudi ni mogoče očitati pomanjkanja povečane skrbnosti zato, ker je invalid. Poudarja, da je za nastanek škode v celoti odgovorna toženka, ki bi se morala zavedati, da prihaja večje število gostov in bi morala poskrbeti, da marmornate stopnice ne bi drsele. Tožnik tudi meni, da sta sodišči prve in druge stopnje njegovo soodgovornost ugotavljali brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke. Tožnik se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine. Poudarja, da je sodišče bodoče telesne bolečine upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in ne v okviru odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar pa pomeni, da mu je iz naslova telesnih bolečin prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik meni, da mu je bila glede na ugotovljen obseg in intenzivnost bolečin in strahu prisojena prenizka odškodnina. Meni tudi, da sodišči ne bi smeli zavrniti njegovega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, glede na to, da mu je poškodba pustila dodatne bolečine in otekanje kolena.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka poudarja, da je sodišče druge stopnje o podlagi odškodninske odgovornosti pravilno odločilo, da pa mu je bila glede na ugotovljen obseg in intenzivnost telesnih bolečin prisojena celo previsoka odškodnina. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da tožnik v pritožbi ni ugovarjal, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage odločilo o njegovem soprispevku. Razlogov o tem zato v odločbi sodišča druge stopnje sploh ni moglo biti in tega ugovora tožnik tako tudi ne more uveljavljati v reviziji.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: tožnik se je poškodoval 10. 1. 2004 na stopnicah pred Gostilno ... kjer je potekalo državno prvenstvo v taroku, ki ga je organizirala Tarok zveza Slovenije (TZS) in v katerem je sodelovalo 120 tekmovalcev; tožnik se je poškodoval med 7.00 in 9.00 uro zjutraj na poledenelih stranskih stopnicah; stopnice so bile izdelane iz marmorja in so bile na sredini pokrite s preprogo, ob straneh pa ne; tožnik je zaradi gosta, ki mu je prihajal nasproti in zato, ker je bil avtomobil pred preprogo, moral stopiti na stranski del stopnic; tožnik je ob prihodu v gostilno že prehodil parkirišče in dvorišče in je zaznal, da je ledeno in da drsi.

8. Tožnik je v pritožbi ugovarjal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je zapisalo, da je izjavil, da pri hoji ni bil dovolj pozoren. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da tega res ni rekel, da pa je izjavil, da ni pogledal, ali so stopnice poledenele ali ne, ker ni pričakoval, da bi bilo stopnišče lahko drsno. Višje sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi te izjave pravilno ocenilo, da je bil neskrben. Tožnik v reviziji le ponavlja pritožbeno trditev ne da bi pojasnil, zakaj naj bi tudi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Očitek je zato neutemeljen. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi tožnik - glede na to, da je pri prečkanju dvorišča in parkirišča zaznal, da sta poledenela - moral biti pri hoji po stopnicah bolj pazljiv. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je z 20 % soprispeval k nastanku škode(1). Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je odločilo, da ima tožnik pravico le do 80 % odškodnine.

9. Tožnik je utrpel zlom vrška leve pogačice, bil je operiran, dvanajst dni hospitaliziran, nato še tri dni zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. Tri do štiri tedne noge ni smel obremenjevati, sedem tednov pa je uporabljal bergle. Sodišče je ugotovilo, da je 70 % občasnih bolečin, ki jih še vedno trpi tožnik posledica stare poškodbe. Ob upoštevanju ugotovljenega obsega telesnih bolečin in tudi drugih nevšečnosti, ki jih je bil tožnik deležen v času zdravljenja, je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da pravična odškodnina iz tega naslova znaša 4.590,21 EUR. Pri prisojeni odškodnini za strah pa je sodišče druge stopnje upoštevalo še, da je imel tožnik po prvi poškodbi negativne izkušnje s komplikacijami pri zdravljenju in se je zaradi tega utemeljeno bolj bal za izid zdravljenja. Vendar je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je pravična odškodnina iz tega naslova 1.000 EUR. Ob ugotovitvi izvedenca, da zaradi te poškodbe tožnikova življenjska aktivnost ni bila dodatno zmanjšana oziroma, da se je gibljivost kolena celo nekoliko izboljšala glede na omejeno gibljivost, ki mu je ostala po poškodbi v prometni nesreči v letu 1994, je pravilna odločitev, da je zahtevek za odškodnino iz tega naslova v celoti neutemeljen.

10. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali vse okoliščine na strani tožnika, prav tako pa tudi primerljive primere iz sodne prakse(2) in je bila tožniku na podlagi 179. člen OZ prisojena pravična odškodnina.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo 378. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 371,2 EUR (600 točk po 0,46 EUR, kar znaša 276 EUR, 20 % DDV, kar znaša 55,2 EUR in 40 EUR sodne takse za odgovor na revizijo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Glej tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 514/2008 in II Ips 270/2000. Op. št. (2): Npr. zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 410/2006 in II Ips 811/2007.